MISLIŠ, DA JO LAHKO NEKAZNOVANO OTIPAVAŠ, KER SI NJEN ŠEF? NE BO ŠLO, KOLEGA …

Že v samem uvodu, se mi zdi nujno potrebno izpostaviti dvoje. Prvič : tale blogerski zapis je namenjen vsem, ki so zmogli dovolj poguma, volje in moči – ne glede na posledice, da so se jasno, glasno in odločno uprli mobingu na delovnem mestu (tu lahko s ponosom pripišem, da sem tudi sam eden teh, tožba proti mojemu bivšemu delodajalcu je še v teku) in vsem ženskam, ki so se odločno uprle spolnemu nadlegovanju na delovnem mestu. Spolno nadlegovanje na delovnem mestu je v deželici podalpski še vedno tabu tema. Gre za področje, ki bi si zaslužilo več pozornosti, a o tem se bere, piše, govori zelo malo. Kot, da se to ne bi dogajalo. Kot, da roka šefa neke poslovalnice nikoli ‘pomotoma’ ne zaide na prsni koš tajnice. Jasno, dečko preizkuša teren. Testira sveže meso. Zanima ga reakcija. Ima moč, vpliv in je njen neposredno nadrejeni, zato verjame, da lahko počne kar mu je volja in, da to lahko počne nekaznovano. In druga stvar, ki jo želim poudariti je tole : ko se odločim spisat svež blogerski zapis, se moji prsti zapodijo po tipkovnici precej spontano in sproščeno. Sploh zato, ker sem v večini blogerskih zapisov jaz protagonist zgodbe in gre za osebna doživetja in osebne izpovedi. Tokrat je drugače. V spodnjih vrsticah boste imeli možnost prebrati resnično izpoved neke moje kolegice, s katero sva debatirala ob kavi. Prosila me je, če bi lahko njeno zgodbo objavil javno. Brez imen se razume. Identiteta vseh vpletenih mora ostati skrita. Prav tako ni pomenbno kje se je to zgodilo. Zato sem tokrat malce bolj na trnih in napet. Pišem z malce manj sproščenosti in več napetosti. A vendar, kolikor se poznam … ko zlaufa, zlaufa. 🙂

Nehajmo besedičiti in dolgoveziti, ter preidimo k bistvu zgodbe. Glavna junakinja je v tem primeru, gospa, ki jih šteje malce več kot 40. Malce več kot 40x je praznovala rojstni dan. Srečno poročena, zadovoljna in zadovoljena. Kar pomeni, da nima nobene potrebe po avanturi, niti nobene želje vzbujati pozornost moških sodelavcev ali nadrejenih v podjetju. Mati dveh odraščajočih najstnikov, ljubiteljica narave. Komunikativna. Pozitivno usmerjena. Optimistka a z zelo realnim pogledom na življenje in svet. Povedano z enim stavkom : ženska, ki ima v glavi podstrešje pošlihtano. Taka je moja splošna ocena o njej. Zato ji popolnoma zaupam in med pripovedovanjem njene zgodbe nisem niti enkrat samkrat podvomil v resničnost povedanega, niti nisem dobil občutka, da stvari z namenom boljšega učinka napihuje in dramatizira. Njeno govorjenje je umirjeno, stvarno. A tudi čustveno. Poskuša skriti, da se ji trese spodnja ustnica in, da se ji trese glas, a pozorno oko in pozorno uho to zaznata. Pretreslo jo je. Strah jo je. V službo, v firmo, ki ji je lojalna že 26 let hodi z vsak dan večjim odporom, strahom, celo gnusom. Vse skupaj se je začelo pred časom, ko je njen neposredno nadrejeni v komunikaciji začel uporabljat kosmate, opolzke šale, ki so jasno namigovale na spolnost. Vse skupaj se je nadaljevalo z ustrahovanjem in žalitvami podrejenih (če ne boste dosegli tega in tega boste …), saj vemo kako gredo te stvari, kajne? Za gospo, ki je glavna junakinja te zgodbe – recimo, da ji je ime Nataša, pa je kapljo čez rob pomenil trenutek, ko se je roka njegovega šefa – recimo, da je temu prascu ime Aleš, znašla na njenem oprsju. Nasprotnik je vstopil globoko na prepovedano ozemlje. In tip si je verjetno mislil … kaj mi pa moreš? Me boš tožila? Jaz poznam vse ljubljanske odvetnike in tožilce. Jaz sem šarmanten, postaven mož, ki je nekaj dosegel, jaz imam ugled, moč, vpliv, denar in zaledje (strici, ki jim je nekdo spizdil ozadje) kaj si pa ti?

Ko mi je pripovedovala o tem kaj se dogaja pri njih – (naj povem, da gre za zelo znano, veliko, ugledno in uspešno slovensko podjetje) sem najprej začutil nekaj sočutju podobnega. Globoko žalost. Nato pa bes. In nisem si mogel kaj, da ne bi pomislil, kako bi sam, osebno reagiral v primeru, če bi izvedel, da mojo punco otipava njen šef v službi? Kolikor se poznam, bi reagiral burno. Prva ideja, ki mi pade na pamet je, da bi se pozanimal kateri avto vozi ta šminker. Nato bi ga polil s kislino in na vrata napisal : Vesel Božič ti želim, ti seksualni manijak! Bi s tem kaj rešil? No … enemu od avtoličarjev bi konkretno izboljšal decembrski zaslužek, to pa je tudi vse. Kako se torej lotiti takih tipov, ki v svoji naduti aroganci verjamejo, da so nezlomljivi in nedotakljivi? Jim polomiti noge s kijem za baseball z masko na glavi? Dobra ideja. A če dečko ne ve zakaj je bil tepen, je vse zaman. Torej : stvari se je treba lotiti strateško premišljeno. Kot pri partiji šaha. Kjer moraš poleg svoje, predvideti tudi potezo nasprotnika. In ga udariti tam, kjer najbolj boli.

Nataša se je odločila za zelo pogumno potezo. Malokdo na njenem mestu bi v deželici podalpski reagiral na enak način. Odločila se je, da bo šla do konca. In za te stvari pooblaščenim in pristojnim ljudem pokazala maile, smse in s sabo pripeljala sodelavko, ki bo potrdila, da je Aleš to počel množično. Serijsko. Več let. In, da imajo ženske tega dovolj. Dovolj ustrahovanja, poniževanja, blatenja. Vsak pride enkrat do točke, ko ne more več. In takrat se izkaže njegova prava moč.

Epilog zgodbe : Aleš ni več vodja oddelka in je na prisilnem dopustu. Čisto takole prijateljsko mu priporočam naj se oglasi pri kakšnem dobrem psihoterapevtu in naj si prebere knjigo z naslovom : Moški, ki sovražijo ženske. Morda bo pomagalo.

Nataša – midva že veva kako ti je v resnici ime, kajne 😉 … bravo!

Morda ta zapis opogumi še koga …