ZAKAJ JE DOBRO, ČE OTROK ODRAŠČA BREZ MATERE?

Prvoten načrt je bil, da tale blogerski zapis objavim in spišem že včeraj, ko je bil materinski dan, a mi srce ni dalo. Ko sem na newsfeedu facebooka opazoval fotke in komentarje mamic, ki se zahvaljujejo hčerkam na eni, ter komentarje in fotke hčerk, ki se zahvaljujejo mamicam na drugi strani se mi je zazdelo, da bi bilo s tem brutalno iskrenim zapisom pravi greh kvarit čarobnost trenutka in lepo, sončno nedeljo.

Pojdimo po vrsti in razčlenimo nekatere stvari že na samem začetku. Naslov tega blogerskega zapisa je provokativen. Namerno provokativen. Z željo pritegniti vašo pozornost. In, če berete te vrstice potem mi jo je očitno uspelo pritegnit. Seveda ni dobro, če otrok odrašča brez matere. Ker to praviloma pomeni, da v tistih najbolj nežnih letih (ki najbolj usodno vplivajo na njegov kasnejši razvoj) otrok ostane brez zadostne “porcije” nežnosti, pozornosti, topline, razumevanja in občutka varnosti. Hudo pomenbne stvari, da otrok razvije zdravo samopodobo, stabilno osebnost in se ne sooča celo življenje s frustracijami, travmami in čustveno praznino. Poleg tega pa… kako bo nek otrok v svoji odrasli dobi svoji potencialni punci/partnerki dal neke stvari, neka čustva, ki jih sam ni bil deležen? Kako boš nežen do nekoga, če te nežnosti v življenju nihče ni naučil? Kako boš pozoren do nekoga, če sam nisi bil deležen pozornosti? Kako boš lahko imel rad nekoga, če pa si celo življenje živel v prepričanju, da tebe nima nihče rad. In ja… psihologi, psihoterapevti, psihiatri imajo prav, ko trdijo, da dogajanje v otroštvu – sploh obdobje od rojstva do sedmega leta zelo močno zaznamuje posameznika.

Redni bralci mojih facebook objav to sicer že vedo, tisti, ki spremljate moj blog pa morda še ne… namreč, jaz sem eden tistih ljudi, ki so odraščali brez matere. Moja starša sta se ločila, ko sem bil star 7 mesecev. Mali nebogljen človeček, v velikosti štruce kruha. Mati je odšla, jaz pa sem ostal z očetom in babico. Skratka: če odstranimo čustva in na vso stvar pogledamo čisto tehnično… moja biološka mati je ženska, ki me je rodila. In nič več kot to. Kljub razlogom zaradi katerih je odšla in jih poskušam razumet, ji pač težko rečem mati. In popolnoma nobenega razloga ni bilo, da bi včeraj na materinski dan napisal: hvala, mami. Hvala… zakaj že res?

Ampak morda pa vendarle ni vse črno. Poglejmo si situacijo pobliže.

Če odraščaš brez matere se nekaterih stvari naučiš veliko prej, kot bi se jih sicer. V to kategorijo spadajo vsa gospodinjska dela vključno s kuhanjem, pomivanjem posode, pospravljanjem, pranjem in likanjem. Moram priznat, da je bil moj prvi spoznavni zmenek z našim domačim pralnim strojem Gorenje nadvse zabaven. Ko si mulc pač naivno verjameš, da lahko vse cunje pereš na enaki temperaturi. Ne veš niti točno, kam se zlije mehčalec in kam se strese pralni prašek. Pa se potem nekatere cunje malo skrčijo, druge razvlečejo, tretje spremenijo svojo barvo. Saj veste… to je nekaj podobnega kot, da bi v pomivalni stroj vstavili skodelico rdeče barve, ven pa bi prišla modra. Impresivno. Da ne omenjam likanja. Pri 15ih, v prvem letniku srednje šole sem imel obvezno šolsko prakso v enem od elitnih ljubljanskih hotelov. Jasno, da se je od mene pričakovala brezhibna urejenost in zlikana srajca je seveda del tega paketa. Jaz vam povem, da tako kot sem se pri 15ih letih namučil z likanjem svoje prve srajce… na koncu “projekta” sem bil preznojen kot, da bi pretekel maraton… mah, kaj čem vam govorit.

Če odraščaš brez matere, težko postaneš mamin sinko. Eden tistih, ki bodo svojo mamico postavljali na piedestal boginje, njihova punca pa bo na lestvici prioritet razvrščena nižje od petega mesta.

Če odraščaš brez matere, se prej naučiš prevzemat odgovornost za lastna dejanja. Naučiš se branit samega sebe, ker ni nikogar, ki bo to storil namesto tebe.

Obstajajo ljudje, ki zagovarjajo filozofijo, da je bolje biti samski kot v slabi, nekvalitetni zvezi, ki te ne zadovoljuje, v kater ne rasteš, pač pa stagniraš. Trpiš. Si z nekom le zato, da ne bi bil sam. Enako je s starševstvom. Bolje je odraščat brez enega od staršev, kot s staršem, ki ti z napačnimi vzgojnimi metodami pomaga na pot čustvenega invalida. Ne, hvala.

Kljub vsemu pa… vsem mamicam tega sveta, pa čeprav z enodnevno zamudo… vse lepo ob vašem prazniku.

 

 

 

 

 

 

Rezultat iskanja slik za mamice z otroci

Advertisements

KOLIKO PA TEBI RAČUNA TVOJ PSIHIATER?

Zadnjih nekaj dni, sem intenzivno razmišljal o tem kakšna naj bo tema mojega današnjega blogerskega zapisa. Namreč, padla je odločitev, da vam s svežim blogom postrežem enkrat tedensko. Ob nedeljah dopoldne. Branje ob prvi nedeljski kavi. Najprej sem se poigraval z mislijo, da bi pisal o dopingu v športu. Aktualna tematika po koncu olimpijskih iger. Nakar sem dojel, da gre za zelo široko problematiko, kjer je treba vendarle predelat kup literature, da ti uspe spisat vsaj približno kredibilen zapis. Nato je prišla ideja, da bi napisal nekaj besed o katastrofalnem stanju v slovenski vojski. A je tudi ta tematika bolj kompleksna, kot sem mislil. Stvari niso črno – bele. Sta pa to seveda dve dobri temi za blog, a enkrat v prihodnosti.

Danes bom pisal o nečem drugem. Pod vplivom dogodkov, ki so se zgodili v preteklem tednu.

Slovenci sami zase, radi verjamemo, da smo mojstri v vsem. Vse znamo, vse obvladamo. Ko na TV gledamo nogometno tekmo, smo vsi trenerji in selektorji. Ko se država znajde v krizi, smo vsi ministri za finance, ministri za gospodarstvo in predsedniki vlade v isti osebi. Ko izberemo pesem, ki nas bo zastopala na Eurosongu, smo vsi mi glasbeni strokovnjaki, ki bi zadevo zagotovo izpeljali bolje. Če bi se nam le dalo dvignit rit iz kavča.

Dogaja se nam ena zanimiva in precej paradoksalna situacija. Po eni strani… je dejstvo, da Slovenija še nikoli v svoji zgodovini ni imela tako visokega odstotka visokošolsko oziroma univerzitetno izobraženih  ljudi. Po drugi strani pa se zdi, da znanje še nikoli ni bilo tako razvrednoteno. Pač, zadeva je enostavna. Če te kaj zanima, vprašaš teto Wikipedio. Tudi stric Google zna povedat kaj pametnega. In kar naenkrat si lahko strokovnjak za vsa področja. Od psihologije do jedrske fizike. Od ekonomije do kmetovanja. Ni da ni. In potem imamo tu seveda še t.i. “šnelkurse”. Hitre tečaje, na katerih ti Zbornica za zasebno varovanje omogoči, da po zaslugi tečaja ki traja pičle tri tedne postaneš varnostnik. Potem je tu 14 dnevni hitri tečaj, kjer te naša obrtna zbornica “izuči” za gozdarja… slišal sem, da obstajajo celo hitri tečaji za psihoterapevte. Opa! Zanimivo. Doslej sem vedno mislil, da lahko psiholog/psihoterapevt/psihiater postane nekdo, ki ima za sabo vsaj pet let intenzivnega in relativno zahtevnega študija, pa še specializacijo za povrh. Pri psihiatrih (to so tisti, ki predpisujejo tablete in odločajo ali je nekdo “zrel” za hospitalizacijo) vse skupaj traja še dlje. Za psihiatre se po šestletnem študiju medicine, pravo delo šele začne.

Zdaj pa – glej ga zlomka – celo za tako področje, kot je kvalitetno svetovanje ljudem, ki so se znašli v stiski obstajajo hitri tečaji. Čisto nič ne dvomim v to, da se udeležencem teh tečajev v 14 dneh uspe naučiti vse o vedenjskih in osebnostnih motnjah. In kar naenkrat vsi vse obvladajo. Kognitivno terapijo, pa družinsko in partnersko terapijo. Ni da ni. Strokovnjaki, ki nato odprejo svojo prakso in pacientu zaračunajo 70 evrov za eno seanso, ki običajno traja 45 minut. Če delate v proizvodnji za minimalca in ste se znašli v breznu depresije, tesnobe, samomorilnih misli… lahko svojo celo plačo zapravite za 10 seans. Nato pa doma jeste travo. Pa pohan zrak in sirove luknje. Položnice bo pa stara mama plačala.

Zdaj pa k dogodku, ki se je zgodil ta teden in je pravzaprav povod za tale zapis. Imam kolegico, ki zaključuje študij psihoterapije na Dunaju. Le še diploma ji manjka za piko na i. Zelo strokovna, sposobna, predvsem pa človeška punca. Oseba z empatijo, ki je pripravljena pomagat ljudem v stiski. Svojim pacientom je jasno povedala, kako stojijo stvari. Igrala je pošteno, z odprtimi kartami. In jasno, da je bila njena urna postavka terapije nižja kot drugje. Kar je za ljudi s plitvimi žepi zelo dobrodošla novica. Kot bi ona sama rekla: “Zakaj nekomu računat 70 evrov na uro, če lahko računam 40 in s tem še vedno lepo živim?”

Ampak se je našel pripadnik “specialnih enot”, ki se je odločil, da jo bo anonimno prijavil. Ker jo je hotel zjebat. Slovenska žlehtnoba, primitivizem in zavist v vsem svojem sijaju. Jo je hotel malce zjebat. Pa mu nekako ni uspelo po načrtih. Kako mora šele to bolet. Ne bi me presenečalo, če bi se ugotovilo, da gre za enega tistih, ki so postali psihoterapevti po zaslugi 14 dnevnega hitrega tečaja. Takemu jaz niti črede ovac narisanih na papir ne bi dal čuvat, kaj šele kaj bolj konkretnega.

Koliko pa vam računa terapevt/psihiater?

 

 

 

DRAGA EMA, KAJ BI MI BREZ TEBE?

Ema, oziroma izbor slovenskega predstavnika/predstavnice za pesem Evrovizije, je kot cenen holivudski film s tako predvidljivim scenarijem, da ti je že po petih minutah jasno, kako se bo vse skupaj končalo. Z EMO je vsako leto ista zgodba. Po eni strani vsi kričijo kako tega zmazka ne bodo gledali, po drugi strani pa se na portalu nacionalnega MMC -ja pod to novico zvrsti 700 komentarjev in naslednji dan je to glavna tema večine debat. Čeprav “tega sranja” nihče ne gleda. Seveda. Potem pa svizec zavije čokolado v folijo.

Nato se še vsaj teden dni po forumih in družabnih omrežjih valijo komentarji v stilu: Kako smo na Eurosong spet poslali komad, ki bo zlahka pogorel že v polfinalu in se v finale sploh uvrstil ne bo. Zasedli bomo 24. mesto od 25 nastopajočih držav. Luzerji smo. Kuhinja! Strokovna komisija nima pojma. Pa kako je bil voditeljski par nesproščen, brez kemije na odru, brez duhovitih vložkov. Kako obupna je bila kostumografija nastopajočih. Pa, da je škoda denarja za ta cirkus itd.

In včasih, ko berem komentarje si rečem… hvalabogu, da imamo Emo. Ta Ema ni le tv šov z odlično gledanostjo, pač pa je z leti pridobila status ene take kolektivne psihoterapije, s pomočjo katere državljani deželice podalpske sprostijo vse svoje frustracije, jezo, gnev, skratka ni da ni.

Imamo Slovenci en tak “samouničevalni” gen v sebi, anede? Tako kvalitetno kot znamo mi sami sebe spljuvat, nas ne more nihče drug. In toliko škode kot smo mi sposobni sami sebi naredit, nam ne more noben zunanji sovražnik razen, če (bognedaj) pride do vojne.

Iskreno povedano… nisem nek poznavalec glasbe. Nisem strokovnjak, ki bi vedel kakšen komad poslat na to tekmovanje – lahko rečete temu tudi cirkus, če vam je tako ljubše – da bi Slovenija dosegla kak bolj odmeven rezultat. Namreč Eurosong je en tak zanimiv fenomen. Ko se zdi, da zmagujejo balade se na odru znajdejo finski Lordi, nažigajo kitare ko ubrisani in gladko zmagajo. Ko se zdi, da bi bilo dobro poslat kaj bolj energičnega (naj se trese, naj se trese), se pojavi Portugalec z izvenserijsko balado in zmaga. Zdaj pa bodi pameten. Ampak argument, ki ga nikakor ne kupim je večno ponavljanje tega, da je Slovenija majhna država. Estonija recimo, je po številu prebivalcev manjša od Slovenije, a je slavila zmago na Eurosongu. Irska s petimi miljoni prebivalcev, je zmagala 5x recimo. Toliko o majhnosti. In iskanju izgovorov.

Kar se tiče gospodične, ki bo Slovenijo zastopala na Eurosongu na Portugalskem… Lea Sirk je ena taka… res fejst baba! Privlačna, simpatična ženska s pozitivno energijo. Na odru deluje suverena.  Z dobrimi vokalnimi sposobnostmi. S komadom, ki mi na prvo žogo sploh ne zveni slabo. Še posebej, če ga poslušaš na slušalkah in basi pridejo do izraza.

Lea… srečno. ❤

 

 

PROSTITUCIJA V SLOVENIJI (3.del)

S temle tretjim delom, zaključujem “trilogijo” zapisov o prostituciji v Sloveniji. V prvem delu sem opisal način delovanja deklet na poziv. V drugem delu, smo šli “na kratek izlet” po nekaterih ljubljanskih nočnih klubih. V tretjem delu pa malce več statistike in podatkov, da to tematiko zaključimo in zaokrožimo kot se spodobi.

Torej…

Vse do avgusta leta 2003, je na območju republike Slovenije prostitucija veljala za kršitev javnega reda in miru. Prekršek, ki je bil (vsaj v teoriji) sankcioniran z zaporno kaznijo v dolžini dveh mesecev (60 dni). A, ker je tiste klasične ulične prostitucije v Sloveniji – sploh v primerjavi s tujino – zelo malo, oziroma je skorajda ni, je bilo tovrstno sankcioniranje zvodnikov in prostitutk v praksi zelo težko izvedljivo. Po letu 2003, je prostitucija v Sloveniji dekriminalizirana, a le za tiste, ki svoje storitve ponujajo brez zvodnika in brez prisile.  Kar pomeni, da ne prodajalci ne kupci spolnih storitev niso več kazensko preganjani, še vedno pa je zadeva zakonsko neurejena. In potisnjena v neko sivo cono, za katero se zdi, da se država z njo nima ne želje ne volje ukvarjati.  Ampak pozor! Na tem mestu se mi zdi to stvar nujno povedat in poudarit. To, da je prostitucija v Sloveniji dekrimalizirana, še ne pomeni, da je tudi legalizirana. In seveda še vedno ostaja moralno sporna kategorija. Dejstvo pa je, da je plačljiv seks tretji najbolj dobičkonosen posel. Takoj za prodajo orožja in prepovedanih drog. In dokler bo povpraševanje… bo tudi ponudba. Razumljivo. Čeprav zveni kruto in nehumano.

Večina deklet, ki se ukvarja s to dejavnostjo počne te stvari na črno. Z izjemo tistih, ki imajo registrirane masažne salone v obliki samostojnega podjetništva. Ob vsem tem se seveda zastavlja vprašanje, kakšna je sploh možnost nadzorovanja državnih organov, če so stvari nejasne, neregistrirane in razpršene. Kako je z zdravstvenim zavarovanjem teh deklet in… še bolj pomenbno, kako je s testiranji na spolno prenosljive bolezni. Sicer je večina tovrstnih testiranj brezplačna. Če imaš urejeno zdravstveno zavarovanje seveda.

Močan porast t.i. masažnih salonov in nočnih klubov je bil v Sloveniji zabeležen po osamosvojitvi, torej po letu 1991. Po neuradnih in nepotrjenih podatkih, naj bi v približno 50 nočnih klubih po Sloveniji delalo okrog 300 deklet. Te so večinoma: ruske, ukrajinske, moldavske, bolgarske, romunske, češke in slovaške narodnosti. Nekaj deklet je tudi s Tajske, Dominikanske republike, Kolumbije. Finančno najbolje gre dekletom, ki delajo v novogoriških klubih. Jasno, slovensko – italijanska meja je blizu. In, ker je tudi igralništvo v Novi Gorici razvita panoga, je bogatih tujcev – predvsem Italijanov dovolj. Punce v novogoriških nočnih klubih, naj bi tako zaslužile tudi do pet tisoč evrov mesečno. Neobdavčeno seveda.

Druga kategorija pa so seveda t.i. dekleta na poziv. Tu je situacija precej drugačna. Starostna struktura teh žensk, je po nekih raziskavah od 22 – 46 let. Praviloma skoraj vse imajo slovensko državljanstvo. 2 od 10ih sta visokošolsko izobraženi, 2 še študirata, ostale pa s srednješolsko izobrazbo. Gre za ženske, ki skoraj brez izjeme svoje storitve opravljajo v najetih ali lastnih stanovanjih. Kolikšno je število teh žensk, je podatek, ki se ga praktično ne da zasledit. Bolj znano je dejstvo, da naj bi v Sloveniji bilo odjemalcev tovrstnih storitev med 40 in 50 tisoč. Sodeč po tem je tudi število žensk, ki te storitve ponujajo, večje kot se zdi.

Vir podatkov: – Večer, MMC (RTV SLO), Siol. net, Wikipedia,

 

 

 

PROSTITUCIJA V SLOVENIJI (2.del)

V prvem delu zapisa: Prostitucija v Sloveniji, sem bralkam in bralcem poskušal približat svet, način funkcioniranja in razmišljanja t. i. deklet na poziv v Sloveniji. Prodajalk užitkov, kot si te punce rečejo same. Pa tudi cene tovrstnih storitev, kakšno je razmerje med ponudbo in povpraševanjem, kakšna je starostna struktura strank itd. Jasno, da je do takih informacij najlažje priti na licu mesta. In se pri dami, ki te storitve opravlja pozanimat ob tem. Ob kavi.

V drugem delu zapisa, ki bo malce krajši od prvega, ker gre za manj kompleksno tematiko, pa gremo na “sprehod” po ljubljanskih nočnih klubih. Trenutno v Ljubljani obratujejo trije klubi, ki so vredni tega, da so izpostavljeni.

ESCAPE  (pod Orto barom). Punce tam so večinoma južnoameriškega porekla. Iz Dominikanske republike, Kolumbije. Pa ena Belorusinja in dve Srbkinji.

HARD CORE CLUB (na Dolgem mostu) Gospodične večinoma ruskega in ukrajinskega porekla, ter dve Romunki.

ROCCO (strogi center mesta, blizu Nebotičnika in Šestice) Tu večinoma “operirajo” dame češke in slovaške krvi. Meni osebno je tale klub od vseh treh najlepši. Najlepše urejen, v notranjosti ima kadilnico, kar pomeni, da kadilcem pozimi ni treba zmrzovati zunaj. Tudi punce so v tem klubu vizualno najbolj privlačne, najbolj komunikativne in najbolj prijazne.

Kljub vsemu, pa smo svoje svoje čase zahajali v klub, ki je prvi omenjen na tej lestvici. Načeloma pa so cene v nočnih klubih bolj ali manj enake.

  • Malo pivo – 5 evrov
  • Koktejl za gospodično, ki je žejna – 25 evrov
  • Table dance (privat) – 50 evrov
  • Šampanjec za gospodično – 100 evrov

 

Zakaj sploh preživeti petkov ali sobotni večer v takem nočnem klubu, kjer je glasba tako glasna, da je kakršnakoli normalna komunikacija skoraj nemogoča. Poleg tega… za razliko od klasične oblike iskanja seksa, kjer enostavno damo pokličeš, prideš, plačaš, oddelaš in greš… v ljubljanskih nočnih klubih ne seks, ne erotična masaža s happy endom nista opciji. Ne prideta v poštev, ker punce tam tovrstnih storitev ne izvajajo. Varnostniki pa budno pazijo, da ne bi prihajalo do neljubih poskusov česarkoli. Zakaj torej preživeti večer v takem klubu, kjer so cene pijač krepko višje kot drugje. Zaradi neke drugačne izkušnje. Druženja s frendi na malce nekonvencionalen način. Je pa res… glede na cene, se da tam v nekaj urah zapravit pol plače. Ko te ena temnolasa gazela dobi v roke, ti pa ravno prav mehek od alkohola… ajd čao.

Koliko so punce za svoje delo plačane, mi ni uspelo izvedet. Številke so različne in vsaka pove svojo verzijo zgodbe. Ampak dejstvo je, da jim ne gre slabo. Poleg tega – marsikdo bi pričakoval, da gre za preplašene, zdolgočasene in vsega naveličane ženske, kar sploh ni res. Če si ti džentelmenski v odnosu in komunikacije do njih, bodo one tudi do tebe. In z vsakim novim koktejlom, ki ga boš plačal dami… bo njen nasmeh bolj širok in njena roka višje na tvojih hlačah. A, kolega… seksa v takih klubih ne išči. Domov boš šel razočaran in s trdim tičem. Tako pač je…

 

V naslednjem, tretjem delu s katerim tudi zaključujem trilogijo o tej tematiki, pa malce več statistike, podatkov, kako je prostitucija zakonsko urejena v Sloveniji, kakšno mnenje ima o tej problematiki naša policija oziroma MNZ.

Bodite lepo. Se beremo. Kmalu.

 

 

Image result for striptizete

PROSTITUCIJA V SLOVENIJI (1.del)

Ta blogerski zapis, bi pravzaprav moral nastati že vsaj leto dni nazaj. Takrat sem se namreč prav z namenom tega, da iz tega nastane blog lotil malce bolj podrobnega raziskovanja področja imenovanega: prostitucija v Sloveniji.

Kontaktne telefonske številke žensk, ki se ukvarjajo s ponujanjem spolnih uslug – prodajalke užitkov – kot same sebi rečejo, ni težko najti. In ne, Salomonov oglasnik že dolgo ni več edina opcija. Na internetu je vse le nekaj klikov stran.

“Živjo.”

“Zdravo.”

Zaradi tvojega oglasa kličem.”

“Kaj te pa zanima?”

“Sej veš… standardne stvari. Lokacija, cena, kaj spada pod storitve. Pa, če se mal opišeš.”

“Visoka 172, blond, oprsje čvrsta štirka, stara 27. Masaža z vrhuncem – ročno ali orala 40 evrov, orala s seksom 60 minut za pol urce, 120 evrov za eno uro. Nahajam se pa v Šiški. Te zanima?”

“Me. Če se oglasim čez kako urco, ti bo ok?”

“OK. Samo pokliči me 20 minut prej, da ti dam točen naslov.

“Zmenjeno.”

Pridem, pozvonim. Gospodična mi odpre vrata in me hitro potegne noter, obenem pogleda na hodnik, če naju je kdo videl. Zanimiva podrobnost. A tako gre to? Zanimivo.

Zaklene vrata in mi ponudi copate. Domače. Kot, da sem prišel na obisk k frendu po nedeljskem kosilu.

Po hitrem “rentgenskem pregledu” ugotovim, da ženska ni stara 27. Izdala jo je koža na vratu in rokah. Tudi oprsje ni čvrsta štirka, pač pa malo manj, kljub vsemu pa privlačna ženska. Malce je pretiravala s “fasadno barvo za obraz” ampak hej… navsezadnje nisem prišel seksat. Pač pa naredit intervju. Informativni razgovor. Raziskovalno nalogo. Recite temu, kakor hočete.

“Čeden si, reče. Običajno fantom, ki so mi vizualno všeč, zaračunam malce manj.”

Moral sem se nasmehnit. Kot Mercatorjeve pike. Zbereš 500 pik in dobiš ponev v kateri cvreš jajca. Gratis.

“Greš pod tuš?”

Odkimam in na mizico v hodniku postavim škatlico. Ferero Rocher. S čokolado pri ženskah ne moreš zgrešit.

“Nisem prišel seksat, pač pa na razgovor.”

Ženska sklene roki na prsih. Obrambna pozicija.

“Pa kaj si ti, nek inšpektor? Kriminalist?”

Nasmehnem se.

“Ne, nisem kriminalist, nisem inšpektor, nisem zvodnik. Ne se bat, Vzel ti bom največ 10 minut časa.”

Vidim, da ji nič ni jasno. Nakar prvič od začetka najinega pogovora uporabi ruski jezik. Poslala me je v tri pizde materne. Na njeno smolo, sem razumel kaj je rekla. Daleč od tega, da bi tekoče obvladal ruski jezik, ampak nekaj malega znam. In kletvice so prvo, kar se naučiš.

Če bi seksala, bi jaz zaslužila 60 evrov, tako pa ne bom zaslužila nič. Ne vem zakaj bi se sploh ubadala s tabo.”

In mi mislimo, da naši slovanski bratje Rusi ne obvladajo posla. Še kako ga obvladajo.

“Čakaj malo, a nisi rekla, da čednim fantom zaračunaš malo manj? Potem bi meni računala recimo… 45?

No, to je bila točka preloma. Naglas se je zasmejala in se sprostila. Uf, dobro je. Prebili smo led.

Še enkrat si me ogleda. “Simpatičen si.”

“Stopi naprej. Boš kavo?”

“Lahko.”

In sva začela debatirat. Sprva zadržano in tipajoče, ko se je odprla in, ko so zavore popustile pa se ustavit ni mogla.

Da je iz Rusije prišla v Slovenijo pred štirimi leti, ker je njen – zdaj že bivši mož -dobil službo pri nas (njena slovenščina je tekoča… impresivno), da je v resnici stara 35. Diplomirana ekonomistka. Ima večinoma redne stranke. Finančno dobro situirane moške v starostni skupini 40 – 55 let. Dobri plačniki in relativno hvaležne stranke brez nekih bdsm nagnjenj. Da se tu pa tam najde tudi kak komaj polnoletni mulc, ki ga običajno ne sprejme. Da včasih dobi tudi popolnoma pijane stranke. In moške, kiji pridejo jokat… da so sveže ločeni, da jih je žena prevarala in take stvari.

“Pa uživaš v tem, kar počneš?”

“Odvisno od stranke. Nekaterim pride že minuto po tistem, ko imajo tiča v mojih ustih. So tudi bolj vzdržljivi. Tisti bolj nežni, z občutkom in taki bolj…”

“Drvarji”.

“Analni seks?”

“Ne, tega ne prakticiram. Klasična masaža ja. Masaža prostate z oralo ali ročnim zaključkom tudi. Klasičen seks tudi. Jasno, vse s kondomom. Anala pa ne.”

Zakaj prostitucija? Mislim… diplomirana ekonomistka si, glede na tvoje tekoče znanje slovenščine…”

Ženska me prekine in reče: “poleg slovenščine tekoče govorim tudi angleško, nemško in nekaj malega francosko. Ampak glej… s finančnega vidika zaslužim dosti več, kot če bi delala nekje v pisarni.” Včasih zaslužim tudi 500 evrov na dan. Razumeš računico?”

Pokimam. Kristalno jasno razumem. 500 evrov na dan. Neobdavčeno. Fair enough.

“Pa kako je v Sloveniji sploh z legalizacijo prostitucije, zakonodajo, temi stvarmi?”

“Zadeve so popolnoma neurejene.”

Ja… ugotavljam, da mi je zmanjkalo pametnih vprašanj.

“Greva seksat zdaj?”

Ženska je direktna. Brez ovinkarjenja.

Nasmehnem se. Drugič.

Prav, drugič.

O POLJAKU, KI JE POSCAL SLOVENSKO ZASTAVO O SLOVENSKI KULTURI, TER REZANJU ZASTAVE KAR TAKO

Gospe in gospodje, kulturni praznik je danes. Po zaslugi našega največjega pesnika, ki je umrl na današnji dan leta 1849 (zakaj imam občutek, da smo Slovenci nad smrtjo bolj fascinirani kot nad rojstvom) imamo danes tudi dela prost dan. Smo edini narod v Evropi, ki je svoj kulturni praznik povzdignil na nivo državnega praznika. Kar se mi zdi super! France… naj ti bo lahka slovenska zemlja.

In na slovenski kulturni praznik, se seveda spodobi spisat blogerski zapis s tovrstno tematiko. Čeprav ne bo govora o Prešernu, pač pa o marsičem drugem.

Vam ime Simona Semenič kaj pove? No, vsaj do pred nekaj dnevi ljudje – z mano vred – nismo vedeli, kdo je Simona Semenič. Zdaj po zaslugi janševe tv – Nova 24 – vemo, da gre za žensko, ki “ruši slovensko kulturo in si upa sebe slikat v visoki nočesnosti, ovita v slovensko zastavo s tem, da je del slovenske zastave, tam kjer je grb izrezan. Sramota.”

Oh, ja… ti naši tako imenovani slovenski “domoljubi” nikoli ne razočarajo. Ostanimo še malce pri Simoni. Prijazna teta Wikipedia zna povedat, da je Simona Semenič rojena leta 1975 v Postojni. Diplomirala je na AGRFT (Akademija za gledališče, film, radio in televizijo) smer dramaturgija. Njen ustvarjalni opus je impresiven, doslej je za svoje delo prejela tri Grumove nagrade, letos pa je tudi dobitnica Prešernove nagrade. In šele zdaj, ko je ženska dobila Prešernovo nagrado, so novinarji televizijske postaje, ki je “vedno v službi resnice” na dan privlekli njeno pet let staro (!) fotografijo. Kje so bili pa vsi dežurni moralisti takrat, ko je ta fotka – del njenega umetniškega performansa – bila aktualna? Zakaj jih je vse skupaj zmotilo šele zdaj? Pa sploh ne gre za to, da sem tudi sam umetniška duša in je to razlog, da Simono zagovarjam. Roko na srce: kakršnokoli poseganje v zastavo (zažiganje, rezanje, uničevanje) se smatra kot kaznivo dejanje. Kot prekršek za katerega se plača denarna kazen.

In vse skupaj me spomni na zgodbo izpred mnogih let. Pisalo se je leto 2009. Tretje leto zapored in obenem zadnjič, sem bil na smučarskih skokih v Planici prisoten v vlogi varnostnika.  Bilo je petkovo jutro. Ob petih zjutraj je bilo v dolini pod Poncami mrzlo za popizdit. Termometer je kazal – 11 stopinj. Jebemti… kaj nisem hodil na faks, ko je bil cajt zato. Pa ne bi zdaj tule čutil kako mi jajca zmrzujejo, ampak bi lepo spal doma. Skratka: sedeli smo v brunarici, kakih 40 nas je bilo, okrepitve (še dodatnih 90 varnostnikov smo pričakovali nekaj ur pozneje) pili čaj, kavo in sestavljali “bojni” načrt novega dne. Razporeditev ljudi, postavitev varnostnih ograj, kako bomo opravljali osebne preglede in preglede prtljage. Kako bomo rotirali – krožili – ter se menjavali za malico. Pa seveda test postaj, vsak je dobil eno (voki toki po domače). Nič nas ne sme presenetiti. Jebiga, varnostniki smo. Naša naloga je, da poskrbimo za varnost 30 tisoč ljudi, kolikor smo jih tisti dan pričakovali tam.

Dule, reče vodja varovanja in se obrne k meni. Ti si tu letos že tretjič. Kar nekaj izkušenj že imaš, veš kako sistem deluje. Tile štirje fantje so tvoji. Vi skrbite za “drugi lijak.” Pregled osebne prtljage. Nahrbtniki in te zadeve. Vse steklenice ven. V škatle. S plastenkami gre folk lahko noter, s steklenicami pa ne. OK?

Pokimam. Spijemo čaj do konca in gremo ven. Pogledam te “svoje” štiri fante. Mladi, močni, zaupanja vredni. Fantje, vprašam… kolk časa ste vi v tem poslu? Prvi reče eno leto, drugi reče dve leti, tretji leto in pol. Četrti… četrti pa reče: “prejšnji teden sem dobil službeno izkaznico.” Kvaaaa? Čist frišen? Pa si ga ogledam malo bolje in v nekem trenutku otrpnem.

“Stari, ti si pršu v supergah. Resno?”

Nisem vedu, da bo tak mraz tuki….

“Jao. Kolk maš cifro noge?”

“40, 41. Tam nekje.”

“OK. ”

Odklenem službeni avto, najdem neke gojzarje – sicer številko prevelike – zraven še neke volnene nogavice.

“Evo, stari. Preobuj se. Zadnja stvar, ki si jo lahko dovoliš pri terenskem delu je to, da te zebe v noge. Razumeš? V tem primeru si mrtev. Kapo pa rokavice maš?” Odkima. Ga opremim še s tem. Ne morem dopustit, da mi dečko zmrzne prvi delovni dan. Ujamem njegov pogled, kombinacija hvaležnosti in prestrašenosti in mu rečem: “Vse bo v redu, stari. Ne se bat.” Čeprav sem vedel, da nič ne bo v redu. Ko bodo začele trume norih Poljakov in še bolj norih Norvežanov, da naših slovenskih veseljakov sploh ne omenjam pritiskat na lijake – vhode na prizorišče, od tega vsaj polovica njih že kvalitetno alkoholiziranih – bomo jebali ježa. Ampak ne smem dopustit, da ima moja ekipa nizko moralo že na začetku “borbe.”

Nakar nekaj ur pozneje, še preden se je začela prava gneča pa zagledamo prizor, ki ga nikoli v življenju ne bom pozabil. V snegu leži slovenska zastava. Možno, da je tu ostala še od prejšnjega dne. In vidim tipa, ki ščije po slovenski zastavi.

Kar zatemnilo se mi je pred očmi. Poscal je slovensko zastavo? Pizda mu materna. Sej ne, da sem nek res hud patriot… ampak stari, tega pa ne boš delal. V moji izmeni sigurno ne. Pridem do njega.

Jutro. Kva delaš stari? Ščiješ po slovenski zastavi?

Tip me gleda in se mi smehlja. Kar me je podžgalo še bolj.

Ura je bila osem zjutraj, on pa nažgan ko aksa. Trd ko lešnik. Mežikal je z levim očesom, nakar mi je v polomljeni angleščini uspel razložit, da je z Wroclawa. Aha, Poljak torej. Da je tu krasno, da so punce lušne in, da je že precej borovničk spil. Na prazen želodec, predvidevam.

Aha. In iz hvaležnosti, ker je tu tako krasno, si poscal slovensko zastavo. A bi s poljsko zastavo to isto naredil? Trznil je. Čeprav pijan ko čep, je dojel kaj mu govorim. Zadel sem ga na pravo mesto. Poljaki so strašni patrioti. Kar glede na njihovo zgodovino niti ne preseneča.

“Sorry, mister. Sorry… i really …”

“Ja, ja v redu je. Ampak drugič mal pazi. Pa preden greš pit, vsaj kej pojej prej.”

Tisto zastavo sem potem pobral, jo opral in pospravil v omaro. Nihče več ne bo scal po njej.

No, da se vrnem zdaj k našim slovenskim domoljubom. Jaz bi vsem tem ljudem, ki se trkajo po prsih, da so ponosni Slovenci postavil le nekaj vprašanj.

Vprašanje št.1: Kdaj si si nazadnje ogledal kak slovenski film?

Vprašanje št.2: Kdaj si nazadnje prebral knjigo slovenskega avtorja?

Vprašanje št.3: Bi znal razložit kaj simbolizira grb na slovenski zastavi?

Vprašanje št.4: Bi znal povedat, kakšna je razlika med dnem samostojnosti in dnem državnosti? Mimogrede, sploh veš, kdaj je Slovenija postala samostojna?

Take stvari pač…

KDO SE BOJI MARJANA ŠARCA?

Se spomnite naših šolskih dni? Raznoraznih igric na šolskem dvorišču. Od ristanca, do skrivalnic, zemljo krast in seveda nepozabna… “Kdo se boji črnega moža? Nihče. Kaj pa, če pride? Bežimo.”

Ampak dobro, tisto so bile igrice, ki so nam krajšale čas. Politika pa naj bi bila resna stvar. In, ker nas letos čakajo parlamentarne volitve, Marjanu Šarcu in njegovi stranki pa po zadnjih javnomnenjskih anketah (ki jih sicer jemljem z veliko rezerve pa vendarle) presenetljivo dobro kaže, je tokrat na mestu malce drugačno vprašanje: Kdo se boji Marjana Šarca? Nihče? Hm… ni videt ravno tako. Ko ga bodo napadli, ga bodo napadli z vsemi topovi. Tako zelo se ga bojijo. Diskreditirat ga bodo hoteli na vsakem koraku in ob vsaki priložnosti. Saj veste, to bodo počeli ljudje, ki se radi pohvalijo, da so v slovenski politiki dolgo. Morda predolgo. Že vse od osamosvojitve naprej. Torej gre za zelo izkušene politike. Gre za ljudi, ki gredo samo na wc, pa ob tem že naredijo dve ali tri kazniva dejanja. Ampak njihovi volilci jih še naprej volijo. To je morda največja tragedija slovenske politike, oziroma žalostna slika nas volilcev in volilk. Pardon… ne vseh, pač pa slabih 50%. Toliko nas je takih, ki se nam sploh zdi vredno priti na volitve. Parlamentarne, predsedniške, evropske… Da o porazno nizki volilni udeležbi na referendumih, sploh ne izgubljam besed. Na nek način razumljivo. Ljudje so naveličani, razočarani in siti. Praznih obljub, obrabljenih floskul, zlaganih nasmeškov in visokoletečih ciljev, ki se razblinijo kot milni mehurček, še preden se predvolilna tekma konča.

Po neki logiki zdrave kmečke pameti, bi moral na letošnjih volitvah zmagati aktualni predsednik vlade Miro Cerar s svojo stranko. Na prejšnjih volitvah je Cerar dobil moj glas. Tokrat ga pač niti slučajno ne bo. Samo osel gre dvakrat na led. Pa vendar… Dejstvo je, da ta vlada v štirih letih ni doživljala nekih hujših turbolenc.  Poleg tega je gospodarsko stanje v Sloveniji trenutno res dobro. Beležimo – na eni strani rekordno visoko gospodarsko rast in na drugi strani rekordno nizko brezposelnost. V državo prihajajo tuji investitorji in odpirajo nova delovna mesta. Čeprav – roko na srce – dobra gospodarska klima ni posledica odličnega dela vlade, pač pa nasploh dobrih razmer v Evropi. Vladi gre zasluga le zato, da z nekimi butastimi zakoni ni poskušala omejevat razvoja. A kljub temu… poglejmo možne razloge, zaradi katerih bi Miro Cerar lahko izgubil te volitve.

Miro Cerar se je (4 mesece pred volitvami) odločil napasti lastno ministrico (?!), ki se je zavzela za dvig minimalne plače, ki jo v Sloveniji prejema 25 tisoč ljudi. Zelo arogantno. Zelo naduto. Če me spomin ne vara, celo Janez Janša v času, ko je bil predsednik vlade ni storil ničesar podobnega. OK, gremo dalje… ta isti Miro Cerar se je le nekaj mesecev pred volitvami spustil v bolj ali manj odkrito vojno z javnim sektorjem. Gre za poniževanje mase ljudi, ki predstavljajo precejšen del potencialnih volilcev in volilk. Prav tako je Cerarjeva vlada potegnila neke milo rečeno čudne kadrovske rošade pri menjavah uprav podjetij strateškega pomena (Luka Koper itd…) Ustni viri poročajo, da je bil Miro Cerar kot profesor na pravni fakulteti, zelo cenjen. Zelo priljubljen med študenti. Lepo! A kot cenjenega in priljubljenega predsednika vlade, si ga pač ne bomo zapomnili. Miro, hvala za vse… tudi za vse arogantne in nadute izjave v stilu: “jaz se z delavci nimam kaj pogajat” in veliko sreče pri nadaljevanju akademske kariere. Verjamem, da Cerarju ne bo hudega. Slovenec je. Ne jamra, pač pa išče rešitve. Ta njegova izjava je tako bizarna, da je postala ponarodela.

Lahko na teh volitvah zmaga princ teme iz Noriškega kraljestva? O Janezu Janši govorim seveda. On ima najbolj zvesto volilno bazo. Impresivno, pravzaprav. Lahko bi rekli, da gre za kult osebnosti. Zato Janša ne potrebuje sledilcev pač pa vojščake. Zvesto armado volilcev, ki ga bodo podprli na volitvah za vsako ceno. Domet njegove stranke je med 14 – 20%. Kar bi morda lahko zadostovalo za zmago, a ne za večinsko zmago. Janša ima namreč problem. Na tako imenovanem desnem polu, je ostal brez zaveznikov. Stranke SLS ni več v parlamentu, NSI (ki je včeraj dobila novo vodstvo – Ljudmilo Novak je zamenjal Matej Tonin) pa se tudi zadnje čase intenzivno trudi vzpostavit pot samostojne in ne satelitske stranke. Če bo Tonin do Janše pokazal preveč popustljiv odnos, znajo volilci to kaznovat. Morda celo do te mere, da se NSI sploh ne uvrsti v parlament (za kar potrebuje vsaj 4% glasov volilcev).

Kar se tiče vstopa v parlament: tu je seveda neuničljivi Karl Erjavec, ki se “bohi za boljše penzije in za penzionehje”. Zelo verjetno bosta dovolj glasov dobila tudi Levica in Židanov SD.

Kaj pa lista Marjana Šarca? Ta stranka presenetljivo vodi po zadnjih anketah. Prehitela je tako Janšev SDS, kot Cerarjev SMC. Gladko. Prednost Šarca je v tem, da bo verjetno dobival glasove tako z leve kot z desne. Prav zato je tako nevaren nasprotnik in konkurent komurkoli v letošnji predvolilni parlamentarni tekmi.

In zdaj… kdo se boji Marjana Šarca?

Vsi, ki si na letošnjih parlamentarnih volitvah želijo zmagat.

 

 

 

LJUBLJANA, ODKOD LEPOTE TVOJE

Kako hitro čas beži. Včasih se mi zdi kot, da bi včeraj padla odločitev, da se odselim od doma in preselim v Ljubljano. Zdaj pa ugotavljam, da bodo letos poleti (en dan pred mojim rojstnim dnem), minila že tri leta, odkar živim v “najlepšem mestu na svetu , njeee.”

Glede na to, da sem prvih 30 let svojega življenja preživel v manjšem kraju, v vaškem okolju je popolno razumljivo, da statusa čistokrvnega ljubljanskega meščana ne bom imel nikoli.  Lahko imam kvečjemu status urbanega kmeta. In na ta status sem čisto ponosen. Namreč izhajam iz vasi, ki sliši na ime Ihan in spada pod domžalsko občino. Kraj znan po najbolj divji in najbolje obiskani gasilski veselici v državi. Kraj znan po tem, da je slovenskemu športu – predvsem biatlonu dal kar nekaj biserov (Peter Dokl, Klemen Bauer, Teja Gregorin). In kraj v katerem je vrsto desetletij domovala prašičja farma. Druga največja v Evropi. Zrak ni bil najbolj svež – sploh ob nizkem zračnem pritisku ne – ampak zrezki so bili pa odlični.

Skratka, sem nekdo, ki ima status urbanega kmeta. In sem bil celo sam presenečen nad tem, kako hitro sem se uspel prilagodit. Na dejstvo, da ne živim več v hiši ob gozdu in, da me zjutraj ne zbujajo več ptiči, pač pa zvok rešilca recimo. Uspelo se mi je navadit tudi na nadute ljubljanske snobe, ljubljanski hrup, ljubljansko gnečo, prometne zamaške, kazni, ki jih mestni redarji pišejo kot za stavo, na župana, ki vsakemu zaželi dobrodošlico, ker je prispel v najlepše mesto na svetu njeeeee. In seveda… so tudi stvari na katere se je otročje lahko navadit. To, da imaš vse na dosegu roke. To, da greš ob treh zjutraj, lačen ko volk na burek. Najbolj zdravo menda ni, a paše ko budali šamar. Kofetkanje ob Ljubljanici. Lučke decembra. Priznam, da je decembra Ljubljana res čarobna. In, če veste, da je te vrstice zapisal nekdo, ki sicer ni ravno ljubitelj božičnega kiča… potem bo že nekaj na tem. Nočni sprehodi po mestu. To pa res obožujem. Če ne morem spat, vtaknem slušalke v ušesa in usekat eno turo. Od Šiške oz. Dravelj do centra. In nazaj. 12 kilometrov Tak lušten sprehod ob treh zjutraj, ko si sam s sabo. Ni se ti treba bat, da te bo kdo napadel ali oropal. Zaveš se (to premalo cenimo), da živiš v eni najbolj varnih prestolnic na svetu. Da živiš v mirnem, lepem, čistem mestu. In, ko se sprehajaš po mestu… po starem delu Dravelj recimo, ko med sabo trčita dva svetova na istem kvadratnem metru – stolpnice na eni in hlev poln živine s kmetijskim poslopjem 300 metrov stran od blokov… sploh nimaš občutka, da si omejen z betonom. Ampak se počutiš skoraj enako kot v vasi, kjer si preživel otroštvo in mladost.

In priznam, da nikoli nisem in nikoli ne bom razumel ljudi, ki pridejo živet v Ljubljano (zaradi študija, službe, ljubezni… kakršnihkoli razlogov že) in nato začnejo pljuvat. Kako je v tem mestu vse zanič. In kako je pri njih doma vse bolje. Da bi morali imet metro (podzemno železnico) slišim večkrat. Metro? Mesto s 300 tisoč prebivalci? Resno. Pa nismo mi London, jebote. Da je ljubljanski župan šerif, ki stvari dela po svoje. S tem se popolnoma strinjam, a če ta izjava zleti z ust Mariborčana (mariborski župan je tud cvetka svoje sorte) je to izjava na trhlih temeljih. Pa še… “ves gnar smo jim fkrali”, bi rekli Štajerci. Strašno, strašno.

Skratka, za vse tegobe v tej državi smo krivi Ljubljančani oziroma Ljubljana kot mesto. In tu pač nimaš kej.

Ampak meni je prav fajn.

 

 

 

NAJBOLJ NENAVADNO PRVENSTVO VSEH ČASOV

Nikoli nisem bil dober v napovedovanju športnih rezultatov. Pa naj gre za nogomet, košarko, rokomet… katerikoli šport že pač. Z lahkoto uspem napovedat zmagovalca Eurosonga. Zmagovalca slovenskih parlamentarnih, ali ameriških predsedniških volitev. Pri športu pa se zatakne, čeprav ga rad in redno spremljam. Če bi se jaz lotil igranja športnih stav in poskušal živet od tega… bi že po enem mesecu letel na cesto, ker ne bi zmogel plačat najemnine, še predtem pa bi me verjetno pobralo od lakote. No, tole je bilo malce za šalo, malce zares. A dejstvo je, da je bilo na letošnjem evropskem prvenstvu v rokometu, ki se zadnja dva tedna odvija na Hrvaškem in se bo zaključilo z nocojšnjim finalom v zagrebški Areni praktično nemogoče napovedati karkoli. Veliko dramatičnih tekem, presenetljivih razpletov in dejstva, da so marsikdaj tudi sodniki v rezultat posegli bolj kot bi bilo treba. Celo največji poznavalci rokometa so govorili, da bi bilo karkoli drugega kot finale med Dansko in Francijo čisto presenečenje. In to čisto presenečenje se je zgodilo. V nocojšnjem finalu, ne bomo videli niti Francije niti Danske. Pač pa dvoboj med Švedsko in Španijo. To isto Švedsko, ki je v tekmi proti Norveški delovala precej nebogljena in to isto Španijo, ki so jo naši fantje premagali s petimi goli razlike, na verjetno najboljši tekmi prvenstva, kar se naše reprezentance tiče. Jasno, da bom nocoj navijal za “moje” Švede… toda glede na dejstvo, da je Švedska v zadnjih 25ih letih naslov evropskega prvaka v rokometu osvojila 4x, Španija pa še nikoli, bi na nek način Špancem privoščil njihov prvi naslov.

Zame osebno, je najbolj prijetno presenečenje tega prvenstva zagotovo Češka. Ekipa, ki v svojih vrstah sicer nima niti enega izrazitega zvezdnika, niti enega igralca, ki bi močno izstopal (tako kot Karabatić pri Franciji, Larsson pri Danski ali Duvnjak pri Hrvaški) a ima nekaj drugega. Homogen kolektiv. Igrajo čvrst rokomet in bodo v bodoče zelo neugoden nasprotnik za kogarkoli. V tekmi proti Sloveniji, ki je odločala o tem kdo bo igral za peto mesto, so iztržili remi in nato izgubili proti Hrvaški (pred sramotno praznimi tribunami), a pokazali, da so v zadnjem obdobju izjemno napredovali in, da na njih v bodoče velja resno računat.

Na drugi strani, me je razočarala Hrvaška. Pa ne zato, ker so na koncu – na domačem terenu – osvojili za njih skromno 5. mesto. Pač pa zaradi prepotentnih in pretirano samozavestnih napovedi, ko so se že pred začetkom prvenstva videli v vlogi evropskih prvakov. Dejstvo je, da Hrvati še vedno imajo močno reprezentanco a so daleč od tega, kar so bili v časih, ko je bil motor njihove ekipe Ivano Balić. Takrat so bili res dominantni in užitek jih je bilo gledat.

Kaj povedat o sodnikih? Roko na srce… omenit je treba, da so nekateri sodniki na tem prvenstvu svoje delo opravili odlično. Profesionalno, korektno in na nivoju. Žal pa so bili tudi taki, ki si ne bi zaslužili niti to, da sodijo na tekmah tretje romunske lige, kaj šele na evropskem prvenstvu. Tekmi naših fantov proti Makedoniji in Nemčiji, bosta šli v anale rokometne zgodovine prav zaradi svoje bizarnosti, spornih in sumljivih sodniških odločitev, ter trenutkov, ko se ni vedelo kdo pije in kdo plača. Ko smo se gledalci in gledalke spraševali: “Kaj zaboga milega se dogaja?” Na tem mestu popolnoma podpiram nekatere (v afektu čustev morda preveč burne reakcije) našega selektorja Veselina Vujovića. Nekateri so mu vse skupaj zamerili – češ – človek, ki ima tak ugled in renome v svetu rokometa, si takega obnašanja ne bi smel privoščit. Jaz pa pravim… tako kot bo v vojni, dober general vedno zaščitil svoje vojake, tako bo dober trener/selektor vedno zaščitil svoje igralce na igrišču. In Vujović je naredil točno to. Pokazal je srednji prst EHF (Evropska rokometna zveza). Za take stvari je treba imet jajca.

Slovenska reprezentanca je na tem prvenstvu osvojila osmo mesto. Glede na to, da se pogovarjamo o reprezentanci, ki je z lanskega svetovnega prvenstva v Franciji prinesla bronasto medaljo, bi to uvrstitev lahko tretirali kot neuspeh. A jaz na te stvari ne gledam tako, Naši fantje so na to prvenstvo prišli brez šestih ključnih igralcev. Brez Gabra in Poteka v obrambi, je bilo treba našo branilsko linijo vzpostavit na novo. Brez Heningmana je bila pretočnost igre slabša. Brez Jureta Dolenca – virtuoza naše igre, ki je med drugim znan tudi po tem, da z uporabnimi žogami zaposli naše krilne igralce – predvsem Blaža Janca, ki počasi in zanesljivo postaja eden najboljših krilnih igralcev na svetu, je razumljivo, da je bil naš domet slabši kot bi bil sicer.

Ko bomo v popolni postavi, bo spet čas za en odmeven rezultat. Morda že na olimpijskih igrah v Tokiu, leta 2020. Pod pogojem, da Vujović ostane selektor. Očitno je, da naši športniki pod vodstvom tujih trenerjev zablestijo. Lep dokaz tega je naša košarkarska reprezentanca, pa odbojkarska, pa Tina Maze in navsezadnje rokometaši.

Naši športniki ne potrebujejo tujih trenerjev, da bi jih naučili igrati. Znanje in talent nikoli nista bili sporni kategoriji. Naši športniki potrebujejo tuje trenerje, da jih naučijo zmagovati. In izgubljati na dostojanstven način.