Vi imate mehki ć, ali trdega?

0

Včasih trdega, včasih mehkega. Kolega v hlačah. Odvisno od vizualne privlačnosti in simpatičnosti gospodične, ki mi je zastavila to vprašanje. Tudi vonj njenega parfuma nikakor ni nepomenben faktor pri spreminjanju agregatnega stanja določenih telesnih okončin.

OK, šalo na stran. Se vam je že kdaj zgodilo, da ste imeli srečanje bližnje vrste s slovensko birokracijo? Zagotovo. Vsak izmed nas, je vsaj enkrat v življenju imel opravke na Zavodu za zaposlovanje, upravni enoti, davčni upravi, zavodu za zdravstveno zavarovanje itd…

Se vam je že kdaj zgodilo, da vam je gospa “za šalterjem” postavila vprašanje v stilu: “Gospod, a imate vi mehki ali trdi č na koncu priimka?” Še nikoli se vam ni zgodilo nič takega? Iskrene čestitke. Potem ste zagotovo čistokrvni Slovenec/čistokrvna Slovenka. Vsa čast! Majkemi.

Osebno nikoli nisem ocenjeval ljudi na osnovi njihove barve kože, veroizpovedi, nacionalne pripadnosti. Tako sem bil vzgojen. Morda je k temu pripomoglo dejstvo, da tudi sam izhajam iz večnacionalne družine. Zmiksaš slovenske, hrvaške in srbske gene, ter dobiš mene. Jeeeej! Pa vendar… tukaj rojen, tukaj vzgojen. In, če me nekdo vpraša kakšen je ć na koncu mojega priimka, je to zame žaljivo. Kot, da bi ena jebena strešica definirala mojo celotno osebnost. Ob tem se vedno spomnim besed kolega, ki je rekel nekako takole: Ko si bom naslednjič kupil psa, bo mešanec. Mešanci so najbolj žilavi, najbolj zdravi in daljšo življensko dobo imajo od “čistokrvnih” psov. Ko smo že pri mešanju genov… kaj dobiš, ko potegneš tisto najboljše iz slovenske in tisto najboljše iz srbske mentalitete, ter to dobro premešaš, so na zadnjem evropskem prvenstvu v košarki pokazali Goran Dragić, Luka Dončić in kompanija. Čista poezija v mehko trdem stilu. Od drame do porniča.

In, ko me bo teta na upravni enoti naslednjič vprašala, če imam mehki ć ji lahko zapojem en dalmatinski komad, ki gre nekako takole: “Južnjačkog sam tvrdog srca, al je duša meka.” Ob tem bom dodal: “Mehkega imam, gospa. Vi pa ste tud v službi tako, da ne moreva ravno tule… sej se razumeva ane?

 

Advertisements

0

Stopim v lokal, ki je od mojega stanovanja oddaljen pet minut peš. V lokalu so vladale izredne razmere. Folk čist podivjan.

Zagledam Marka, se usedem zraven njega in mu rečem to, kar me je grizlo že več kot dva tedna. “Marko, ta mesec… ne vem… ne morem ti plačat najemnine.”
“Duško, meni je bilo že dva tedna jasno, kaj se dogaja. Zdaj te pa že toliko poznam, da po vibraciji tvojega glasu, ko se pogovarjava po telefonu vem, kaj je narobe.”
Nato nekaj minut tišine, oba gledava tekmo. In nato polčas.

Greva ven.

“Duško, zdej pa tkole… si želiš še naprej živet pri meni, ali bi se rad vrnil domov? V razmere, ki so… ne najboljše za tvoje počutje, živce in psiho?”
“Želim si, ampak moje trenutno finančno stanje ni…”
“Nisem te vprašal, če zmoreš finančno, vprašal sem, če si želiš ostat pri meni?”
“Marko, ne razumem…”
“Česa ne razumeš, bučman? Zrihtal sem ti službo. Jutri imaš že razgovor. Pri nas operativcih, ki na terenu delamo gre to hitro. Glede najemnine se ne sekiraj. Bova že sanirala zadevo. In prišla na nulo. Jasno? Ti še vedno snemaj, piši, počni kar te veseli. Ampak rabiš reden, dobro plačan šiht. Zato, da si miren. In vse te tvoje scene z varnostnimi službami pa šihti za 600 evrov… jebeš to. Sposoben si več. Zdej se boš pa lepo sprostil, spil boš pirček ali dva in bova pogledala tole tekmo do konca. Ko bojo našim Latvijcem jebal mater v stilu.”

Na koncu smo jokali vsi. Jaz sem imel zato dva dobra razloga.
So dnevi, ki si jih zapomniš za celo življenje. Tale 12.9.2017 je eden takih dni…

MALE SKRIVNOSTI VELIKIH MOJSTROV

1

Prišel je domov iz terena, si slekel delovno uniformo in skočil pod tuš. Nato je s svojim obiskom počastil hladilnik, ki ga je Gorenje proizvedlo leta 1998 se opomnil, da po šesti uri popoldne ni pametno jesti in namesto piščančjih prsi, kupljenih v Mercatorju na znižanju za 2.96 evra posegel po pločevinki irskega Guinnesa. Iz žepa je potegnil škatlo cigaret. Vedel je, da mu vsaka nova pokajena cigareta življensko dobo skrajša za dobrih šest minut, a je vseeno užival vsakem dimu, ki ga je vdihnil vase. Od nečesa je pač treba umreti. Nekoč, nekdaj.

Prižgal je računalnik in najprej preveril elektronsko pošto. Nakar je na njegovem mobilnem telefonu nekaj zacingljalo. Sporočilo na facebooku.  Ko je videl, kdo je avtor sporočila se je rahlo sarkastično nasmehnil. Bivša. Ženska, ki mu je pet let nazaj obljubljala, da ga ima neskončno rada, nato pa brez pomislekov skočila v objem nekoga, ki je bil lepši. Bogatejši. Bolj vpliven. V družbi, ki časti materialne vrednote, bolj pomenben. Z ženskega vidika praktična poteza. In zdaj bi ona z njim šla na kavo. Po petih letih. Resno? Njegova življenska filozofija glede tega je bila preprosta. Nikoli ne kofetkaj s svojimi bivšimi puncami. Nikoli! Preteklost je preteklost z razlogom. Zaželi ji vse najlepše, privošči ji vse dobro in pojdi svojo pot. Simpl k pasulj, jebemti!

A ob tem ni mogel, da se ne bi spomnil njune skupne zgodbe. Bilo je veliko lepih trenutkov. Trenutek, ko sta v centru Ljubljane na enem od mostov s ključavnico, simbolično zaklenila svojo ljubezen. Trenutki, ko je ona njegovega otepača obdelala na tak način, da se mu je mešalo od užitka. Počasi, nežno, z jezikom. Z ravno pravo količino nežnosti, strasti in sline. Ko je jezik nežno dražil glavico. Dotik metuljevih kril. Prav tako so ob tem na dan privreli spomini, ko je on njej lizal muco do onemoglosti.

Ženske nikoli ne pozabijo moških, ki se dobro poljubljajo, lepo dišijo, imajo lep glas in smisel za humor. Duhovitost je seveda stvar inteligence.

Na drugi strani moški nikoli ne pozabijo žensk, ki so mojstrice oralnega seksa. Take, ki ti ga obdelajo na nivoju. Ker, če se ona posveti njej, se boš tudi ti njej. Razumljivo.

Zaradi pomanjkanja nežnosti, intime in kvalitetnega seksa umre več zvez, kot bi si marsikdo mislil…

 

 

 

 

 

 

 

 

TAKSI, PROSIM.

0

635709269711107418_slovenski_taxi

 

Moje dosedanje izkušnje, z ljubljanskimi taksisti, so večinoma pozitivne. Nekatere celo zabavne. Na trenutke sem dobil občutek, da so nekateri od njih rojeni komiki, drugi izjemno pronicljivi opazovalci in neke vrste amaterski psihologi. Verjamem, da so – vsaj tisti, ki so v tem poslu že dlje časa, doživeli marsikaj. Od seksa in nenavadnih zvokov na zadnjih sedežih svojega avtomobila, do snifanja kokaina in groženj s pištolo, nožem ali čim podobnim. In ja – tisti raziskavi – iz leta 2011, ki pravi, da so ljubljanski taksisti najslabši v Evropi, preprosto ne verjamem. Je pa res in to je treba poudarit… če že potrebujete taksi, bodisi zato, ker ste pregloboko pogledali v kozarec, bodisi zato, ker se vam je pokvaril avto, za božjo voljo, prosim izogibajte se taksistov, ki so locirani na glavni železniški postaji. Svoje čase so fantje na veliko igrali šah v baru pod uro. Zdaj je tam nek fensi, šmensi lokal, v kakršne res nerad zahajam. Kakorkoli… tisti, ki stojijo v vrsti pred glavno železniško postajo, vas bodo olupili do spodnjih gat. Oni imajo svoja pravila in svoje tarife.Do želene destinacije, vas ne bodo peljali po najkrajši, pač pa po najdaljši poti. Komunicirat z njimi v slovenščini, je marsikdaj precej težaven proces. Verjamem, da so zasebno čisto fajn fantje, a, ko vidim ekipo tujih turistov, ki se tlačijo v tisti avto … eee, zdej ste ga najebali.

Da na področju taksi prevozov v Ljubljani vladata kaos in anarhija, ni pravzaprav nič novega. Taksistov v Ljubljani naj bi bilo med tisoč in tisoč dvesto. Večja kot je gospodarska kriza, več ljudi vidi izhod v sili v tem. Tisoč dvesto taksistov torej. Občutno preveč za mesto, ki ima z okolico vred dobrih 300 tisoč prebivalcev. Borba je neusmiljena. Fantje v avtu, za volanom preživijo v povprečju 12 ur dnevno. Če ima nekdo s.p., je treba plačat prispevke, dispečerja, rumene cone. Kaj pa je to, se sprašujete? Taksisti so, poleg voznikov LPP (ljubljanski potniški promet) edini, ki lahko med vožnjo uporabljajo t.i. rumene cone. Skrajni desni pas vozišča. Za bolj tekoč promet. Iz tega naslova, se v blagajno mestne občine nakaplja konkretna količina evričev. Po nekaterih ocenah, 200 tisoč evrov letno. Zdaj vam je tudi bolj jasno, zakaj je občini pravzaprav v interesu, da je taksistov čimveč. In to kljub temu, da je sistem v veliko primerih nepregleden in netrasparenten.

Kako postati taksist? Preprosto : Predpogoj za licenco, je potrdilo o nekaznovanosti, vozniški izpit B kategorije, poznavanje mesta, prav tako mora taksist obvladati slovenščino in pasivno obvladat vsaj še en tuji jezik. V teoriji je vse slišat lepo in prav. V praksi, so stvari malce drugačne. Marsikdo med njimi nima licence. Ne bi me čudilo, če bi nekega dne med debato, slučajno izvedel, da me naokrog prenaša taksist, ki niti vozniškega izpita nima.

Vseeno pa si upam trdit : Če kdo pozna utrip mesta, za katerega župan rad reče, da je najlepše mesto na svetu, so to taksisti. Če boste naleteli na nekoga, ki je vsaj malo komunikativen, znate izvedet, kje so najboljši žuri, kje je najcenejše pivo, kje so najboljši nočni klubi. Če se bosta poštekala, vam bo taksimeter ustavil, že kak kilometer pred ciljem, na koncu pa bo pozabil vklopit razum in izstavit račun. Sam osebno, sem se recimo že peljal s taksistom, ki mu je uspelo nemogoče. Zgubila sva se sredi Ljubljane. On taksist, jaz nesojen turistični vodič in midva se zgubiva v mestu, ki je trikrat manjše od Zagreba in skoraj sedemkrat manjše od Beograda, recimo.

Ajoj, mal sem se zajebo, mi reče tip. Ahaaa. Dej, izklop taksimeter, stari. Grem jaz peš.

Načeloma pa… punce, ki delajo kot dispečerke v taksi centralah : Saj veste, pokličete Laguno, ali Metro, ali Intereks in naročite prevoz, imajo običajno lep, privlačen, melodičen glas. Pa prijazne so. Fajn je, če ima ženska melodičen glas. Potem si poskušaš predstavljat, kako ta glas zveni, ko … ko ji prihaja, recimo. 😉

 

 

VČASIH MORAŠ BITI V ŽIVLJENJU TRD. PA NE V HLAČAH, PAČ PA V ODLOČITVAH .

0

Rezultat iskanja slik za sharon stone young

“Nimaš pravice sovražit vseh žensk. Se boš celo življenje maščeval vsem ženskam, zato, ker te je mati pustila samega, zato, ker so tvoje izkušnje z mačeho slabe, zato, ker je bila babica taka kakršna je bila? Kaj boš dosegel s tem? V večnem iskanju primerne partnerke? V večnem krču in napetosti? Nobene ne pustiš v resnici blizu. Ne pravim, da ženske nisi sposoben imet iskreno rad. Si. Bolj čustven in topel od večine moških, ki jih poznam. Ampak strah te je ane? Strah, da bi bil spet zapuščen. Zato ti končaš zvezo prvi. Iz žensk si ustvaril sovražnice. Zakaj, Dušan, zakaj?” Inteligenten si, duhovit, ne zgledaš slabo. Ampak ne … ti furaš safr. Je res tko fajn trpet? Te je fotr naučil tega? Enkrat moraš odrasti in dozoret, Dušan. V nekaterih stvareh si neverjetno zrel za svoja leta, v nekaterih drugih pa … infantilen. Otročji. Sorry, ne morem lepše.”

Srknil sem požirek bele kave in tako globoko potegnil dim, da sem se skoraj zadušil. Te cigarete me bodo ubile. Gledal sem jo. Res lepa ženska. Kot Sharon Stone (na fotki zgoraj) v mladih letih. 3 leta starejša, mati dveh otrok, srečno poročena. Pozna me 25 let. O meni ve veliko. Morda preveč. Kaj naj rečem na ta njen izbruh čustev? Imela je prav Vsaka beseda je zadela. V živo. Je pa res, da, če bi mi to isto rekel kdo drug, bi nemara reagiral bolj divje, vročekrvno. Impulzivno. Jezno. Neprimerno. No, da se razumemo … jaz sem pravi mojster v reakcijah, ki so prehitre, nepremišljene, impulzivne. Napredek na tem področju vsekakor je, a daleč sem še od stopnje, ki bi si jo želel. Morda bi pomagalo, če bi imel v sebi vsaj kanček skandinavske krvi. Švedske, finske, saj je vseeno. Malce hladnokrvnosti v življenju, ko je to potrebno, mi res ne bi škodilo.

Otročje lahko bi bilo reči : Klinc, težava je v tem, da sem izbiral napačne partnerke. Ko bom našel pravo, bo vse štimalo. Ohoho, poglej ti optimista. Pa ni ravno tako. Če sem čisto takole, brutalno iskren do samega sebe … v svojih dosedanjih partnerskih zvezah sem naredil ogromno napak. Treba bit pošten. Ko se počutim ogroženega, popizdim. In, ko popizdim, letijo z mene besede, ki zabolijo. Kot rafal iz mitraljeza. Takrat ne izbiram besed. Znam biti izjemno strupen, sarkastičen, ciničen. In to ravno jaz, ki sem že kot otrok na lastni koži izkusil dejstvo, da je psihično nasilje bistveno hujše od fizičnega. Bolečina od klofute mine v pol ure. Bolečina, ki jo ustvarijo neke žaljivke pa lahko trajajo nekaj let. Nekateri se iz zgodovine nismo naučili kaj dosti. Bilo bi smešno, če ne bi bilo žalostno. Namreč, celo otroštvo, celo najstniško dobo sem si dopovedoval : Ne bom tak kot fotr. Nikoli ne bom udaril ženske. Nikoli ne bom grob, nesramen, oster. Jaz bom v odnosu do žensk pravi gentelman. Tiste stare angleške šole. Seveda! Bolj kot se trudiš biti drugačen od svojih staršev, bolj podoben jim postajaš. Te vzorce je treba presekat. In tu ne more pomagat nobena tableta. Tu lahko pomaga le delo na sebi.

Genialni provokator, pokojni dr. Janez Rugelj, verjetno eden najbolj kontroverznih psihiatrov pri nas, je nekoč rekel, da v vsaki družbi obstaja določen odstotek ljudi, ki nikoli ne bi smeli imeti otrok. Sam bi ob tem dodal : V vsaki družbi obstaja določen odstotek ljudi, ki niso zreli za partnersko zvezo. Ker niso razčistili s svojo preteklostjo. Ker v čustvenem smislu še niso odrasli. Ker so, kot bi rekel Rugelj – nevrotični pezdetki. In sam spadam v to kategorijo. Spoznanje, ki je po svoje grozljivo, a fino je vedet, kako stvari stojijo. Če hočeš neko stvar izboljšat, popravit … moraš najprej ugotovit, kaj je sploh narobe.

In, ko se bom naslednjič spet znašel v družbi kakega moškega kolega, ki mi bo razlagal nekaj v stilu : kolk je on v vseh pogledih krasen dečko, punce pa ne dobi, ga ne bom več pokroviteljsko potrepljal po rami in rekel : Sej bo, stari. Kaj bo? Mogoče mora pa tudi on pri sebi nekaj spremenit.

Včasih ni dovolj imet trdega tiča. Treba je znat bit trd tudi do sebe. Psihoterapija in delo na sebi, pač ni poležavanje v ležalniku. V coni udobja. Treba je povleči neke ukrepe, ki so včasih radikalni in boleči. Enako je pri zdravljenju odvisnosti, enako je pri večini stvari.

Stvari, ki so kaj vredne, se ne da dobit na lahek način. Ljudi, ki so kaj vredni … tudi ne.

PREFINJEN NAČIN, KAKO IZ NAS USTVARJAJO OVCE. MATURANTSKA ČETVORKA, KI SPOMINJA NA VOJAŠKO PARADO.

1

Valeta. Matura. Maturantski izlet. Diploma. Prvi poljub. Uspešno opravljen vozniški izpit. Poroka. Selitev v prvo “svoje” stanovanje, pa čeprav najemniško. Rojstvo prvega otroka. Prvi avto. Prvi seks v avtu.

Vse to so dogodki, ki se vsakomur od nas, neizbrisno vtisnejo v spomin.
Včeraj so naši maturantje in maturantke – kot vsako leto maja, plesali četvorko.
Udeleženec maturantske četvorke sem bil dvakrat. Prvič v vlogi maturanta in plesalca, s piščalko, dežnikom, črno majco in vsem kar sodi zraven (moje plesne sposobnosti definitivno niso nekaj, s čimer bi se lahko pohvalil – kot plesalec sem trd ko les) drugič pa, kakih 8 let pozneje, kot varnostnik.

Ko si udeleženec takega dogodka po službeni dolžnosti, gledaš na te stvari drugače. Prvič zato, ker si rahlo nadrkan : iz 12 urnega nočnega šihta, si delovnik “malce” potegnil v pozne popoldanske ure in na Gospodarskem razstavišču od utrujenosti, za nekaj minut zadremal na školjki v wc-ju. Pa, da se ušesa malce spočijejo od glasne glasbe. A motilo me je še nekaj drugega. Ta uniformiranost. To ceneno in umetno ustvarjanje evforije. Moderator, ki z mikrofonom v roki skrbi, da se udeleženci dogodka ne bi pozabili imeti lepo. Že takrat, pri 19ih mi je šlo za popizdit na živce, da tam nekdo z mikrofonom v roki vpije in ukazuje. Kaj naj delam, kako naj delam, kdaj naj delam. A sem na četvorki ali na služenju vojaškega roka jebemti? In iz zvočnikov se sliši : Uživajte, mejte se fajn, smejte se! Fuck off! Kaj pa, če mi ni do smeha? Kaj pa, če imam mačka od prejšnjega večera in soplesalko, ki prav tako ni najboljše volje, ker so prišli “tisti dnevi v mesecu” in je bolečina tako huda?

Tudi taki dogodki so dober pokazatelj tega, kako nam na prefinjen način perejo možgane. Sporočajo nam : Ne izstopajte. Ubogajte navodila. Smejte se, ko vam mi rečemo. Ploskajte, ko vam mi rečemo. Žvižgajte, ko vam mi rečemo. Dihate in prdite lahko, če vam mi dovolimo. Ok, zadnji stavek je čisto pretiravanje a vseeno. Jasno nam povedo : Ne razmišljat s svojimi možgani – prenaporno je. To mi delamo namesto vas. E, hvala lepa! Ne, hvala.

Maturantom letošnje generacije – mladim fantom in dekletom, ki bodo čez štiri, pet, šest let diplomirali na eni od naših fakultet in zgroženo ugotovili, kako jebeno težko je dobit službo, želim vse najboljše. A na srce jim polagam tudi to : Ne dovolite si, da vam perejo možgane. Pa četudi je to predsednik države, ki z odra vpije :”To mi deli.” (??)

No, roko na srce … našega predsednika države je vedno težje jemati resno.

Nas pa tudi že od plenic naprej učijo, kako biti dober potrošnik. Navsezadnje gre vedno za keš.

Featured image

HVALA, KER KADITE.

0

Pred časom mi je kolega ob kavi in obvezni cigareti razlagal o tem, s kako rigoroznimi ukrepi so se lotili kadilcev v ZDA. Kajenje je prepovedano praktično na vseh javnih površinah, pred časom je newyorški župan izdal odredbo, s katero je prepovedano tudi kajenje v parkih, na sprehajalnih stezah in podobno. Enako velja za športne prireditve. Dodelijo nek majhen prostor, kjer lahko kadilci med polčasom zadovoljijo svojo nikotinsko potrebo. Kazni so visoke, prekrškarjev je malo. Kadilce so uspešno iztrebili oziroma odstranili iz ameriškega javnega življenja. Ni jih. Ne obstajajo. Zavladal je mir. Od Oregona na severu do Teksasa na jugu, od vzhodne do zahodne obale Američani vonjajo čist, svež zrak. Verjamem, da so kar naenkrat bolj produktivni, njihove plače so višje, nivo stresa manjši, ljudje pa nasploh neprimerno bolj srečni in zadovoljni. Skratka … pogovarjamo se o državi, v kateri to, da nek najstnik pride v šolo in z brzostrelko postreli svoje sošolce in sošolke, pa še profesorja zraven ni toliko problematično kot to, da si je nekdo prižgal cigaret.

Razumem, kadilci so zlo. Hudičevo seme. Še nobena prometna nesreča se ni zgodila, ker bi nekdo spil nekaj steklenic piva preveč. Ne, prometne nesreče nastajajo izključno zaradi hudičevih kadilcev. Ravno tista 14. cigareta po vrsti tisti dan je poskrbela, da je nek Michael iz New Yerseya povzročil prometno nesrečo. Da se razumemo … tudi nasilje v družinah se dogaja izključno zaradi cigaret. Bob F. iz Južne Karoline ni udaril svoje žene, ker je spil liter viskija na eks in posledično postal pretirano agresiven in pogumen, pač pa, ker je 23 minut iskal vžigalnik s katerim bi si prižgal cigareto, a ga ni našel. Zato je v navalu besa udaril svojo ženo.

Kajenje je grda, smrdljiva, nezdrava in draga razvada. To je jasno celo nam kadilcem. A če bi bili pri vseh res škodljivih stvareh tako striktni … bi lepše živeli kajne?