TAKSI, PROSIM.

635709269711107418_slovenski_taxi

 

Moje dosedanje izkušnje, z ljubljanskimi taksisti, so večinoma pozitivne. Nekatere celo zabavne. Na trenutke sem dobil občutek, da so nekateri od njih rojeni komiki, drugi izjemno pronicljivi opazovalci in neke vrste amaterski psihologi. Verjamem, da so – vsaj tisti, ki so v tem poslu že dlje časa, doživeli marsikaj. Od seksa in nenavadnih zvokov na zadnjih sedežih svojega avtomobila, do snifanja kokaina in groženj s pištolo, nožem ali čim podobnim. In ja – tisti raziskavi – iz leta 2011, ki pravi, da so ljubljanski taksisti najslabši v Evropi, preprosto ne verjamem. Je pa res in to je treba poudarit… če že potrebujete taksi, bodisi zato, ker ste pregloboko pogledali v kozarec, bodisi zato, ker se vam je pokvaril avto, za božjo voljo, prosim izogibajte se taksistov, ki so locirani na glavni železniški postaji. Svoje čase so fantje na veliko igrali šah v baru pod uro. Zdaj je tam nek fensi, šmensi lokal, v kakršne res nerad zahajam. Kakorkoli… tisti, ki stojijo v vrsti pred glavno železniško postajo, vas bodo olupili do spodnjih gat. Oni imajo svoja pravila in svoje tarife.Do želene destinacije, vas ne bodo peljali po najkrajši, pač pa po najdaljši poti. Komunicirat z njimi v slovenščini, je marsikdaj precej težaven proces. Verjamem, da so zasebno čisto fajn fantje, a, ko vidim ekipo tujih turistov, ki se tlačijo v tisti avto … eee, zdej ste ga najebali.

Da na področju taksi prevozov v Ljubljani vladata kaos in anarhija, ni pravzaprav nič novega. Taksistov v Ljubljani naj bi bilo med tisoč in tisoč dvesto. Večja kot je gospodarska kriza, več ljudi vidi izhod v sili v tem. Tisoč dvesto taksistov torej. Občutno preveč za mesto, ki ima z okolico vred dobrih 300 tisoč prebivalcev. Borba je neusmiljena. Fantje v avtu, za volanom preživijo v povprečju 12 ur dnevno. Če ima nekdo s.p., je treba plačat prispevke, dispečerja, rumene cone. Kaj pa je to, se sprašujete? Taksisti so, poleg voznikov LPP (ljubljanski potniški promet) edini, ki lahko med vožnjo uporabljajo t.i. rumene cone. Skrajni desni pas vozišča. Za bolj tekoč promet. Iz tega naslova, se v blagajno mestne občine nakaplja konkretna količina evričev. Po nekaterih ocenah, 200 tisoč evrov letno. Zdaj vam je tudi bolj jasno, zakaj je občini pravzaprav v interesu, da je taksistov čimveč. In to kljub temu, da je sistem v veliko primerih nepregleden in netrasparenten.

Kako postati taksist? Preprosto : Predpogoj za licenco, je potrdilo o nekaznovanosti, vozniški izpit B kategorije, poznavanje mesta, prav tako mora taksist obvladati slovenščino in pasivno obvladat vsaj še en tuji jezik. V teoriji je vse slišat lepo in prav. V praksi, so stvari malce drugačne. Marsikdo med njimi nima licence. Ne bi me čudilo, če bi nekega dne med debato, slučajno izvedel, da me naokrog prenaša taksist, ki niti vozniškega izpita nima.

Vseeno pa si upam trdit : Če kdo pozna utrip mesta, za katerega župan rad reče, da je najlepše mesto na svetu, so to taksisti. Če boste naleteli na nekoga, ki je vsaj malo komunikativen, znate izvedet, kje so najboljši žuri, kje je najcenejše pivo, kje so najboljši nočni klubi. Če se bosta poštekala, vam bo taksimeter ustavil, že kak kilometer pred ciljem, na koncu pa bo pozabil vklopit razum in izstavit račun. Sam osebno, sem se recimo že peljal s taksistom, ki mu je uspelo nemogoče. Zgubila sva se sredi Ljubljane. On taksist, jaz nesojen turistični vodič in midva se zgubiva v mestu, ki je trikrat manjše od Zagreba in skoraj sedemkrat manjše od Beograda, recimo.

Ajoj, mal sem se zajebo, mi reče tip. Ahaaa. Dej, izklop taksimeter, stari. Grem jaz peš.

Načeloma pa… punce, ki delajo kot dispečerke v taksi centralah : Saj veste, pokličete Laguno, ali Metro, ali Intereks in naročite prevoz, imajo običajno lep, privlačen, melodičen glas. Pa prijazne so. Fajn je, če ima ženska melodičen glas. Potem si poskušaš predstavljat, kako ta glas zveni, ko … ko ji prihaja, recimo. 😉

 

 

VČASIH MORAŠ BITI V ŽIVLJENJU TRD. PA NE V HLAČAH, PAČ PA V ODLOČITVAH .

Rezultat iskanja slik za sharon stone young

“Nimaš pravice sovražit vseh žensk. Se boš celo življenje maščeval vsem ženskam, zato, ker te je mati pustila samega, zato, ker so tvoje izkušnje z mačeho slabe, zato, ker je bila babica taka kakršna je bila? Kaj boš dosegel s tem? V večnem iskanju primerne partnerke? V večnem krču in napetosti? Nobene ne pustiš v resnici blizu. Ne pravim, da ženske nisi sposoben imet iskreno rad. Si. Bolj čustven in topel od večine moških, ki jih poznam. Ampak strah te je ane? Strah, da bi bil spet zapuščen. Zato ti končaš zvezo prvi. Iz žensk si ustvaril sovražnice. Zakaj, Dušan, zakaj?” Inteligenten si, duhovit, ne zgledaš slabo. Ampak ne … ti furaš safr. Je res tko fajn trpet? Te je fotr naučil tega? Enkrat moraš odrasti in dozoret, Dušan. V nekaterih stvareh si neverjetno zrel za svoja leta, v nekaterih drugih pa … infantilen. Otročji. Sorry, ne morem lepše.”

Srknil sem požirek bele kave in tako globoko potegnil dim, da sem se skoraj zadušil. Te cigarete me bodo ubile. Gledal sem jo. Res lepa ženska. Kot Sharon Stone (na fotki zgoraj) v mladih letih. 3 leta starejša, mati dveh otrok, srečno poročena. Pozna me 25 let. O meni ve veliko. Morda preveč. Kaj naj rečem na ta njen izbruh čustev? Imela je prav Vsaka beseda je zadela. V živo. Je pa res, da, če bi mi to isto rekel kdo drug, bi nemara reagiral bolj divje, vročekrvno. Impulzivno. Jezno. Neprimerno. No, da se razumemo … jaz sem pravi mojster v reakcijah, ki so prehitre, nepremišljene, impulzivne. Napredek na tem področju vsekakor je, a daleč sem še od stopnje, ki bi si jo želel. Morda bi pomagalo, če bi imel v sebi vsaj kanček skandinavske krvi. Švedske, finske, saj je vseeno. Malce hladnokrvnosti v življenju, ko je to potrebno, mi res ne bi škodilo.

Otročje lahko bi bilo reči : Klinc, težava je v tem, da sem izbiral napačne partnerke. Ko bom našel pravo, bo vse štimalo. Ohoho, poglej ti optimista. Pa ni ravno tako. Če sem čisto takole, brutalno iskren do samega sebe … v svojih dosedanjih partnerskih zvezah sem naredil ogromno napak. Treba bit pošten. Ko se počutim ogroženega, popizdim. In, ko popizdim, letijo z mene besede, ki zabolijo. Kot rafal iz mitraljeza. Takrat ne izbiram besed. Znam biti izjemno strupen, sarkastičen, ciničen. In to ravno jaz, ki sem že kot otrok na lastni koži izkusil dejstvo, da je psihično nasilje bistveno hujše od fizičnega. Bolečina od klofute mine v pol ure. Bolečina, ki jo ustvarijo neke žaljivke pa lahko trajajo nekaj let. Nekateri se iz zgodovine nismo naučili kaj dosti. Bilo bi smešno, če ne bi bilo žalostno. Namreč, celo otroštvo, celo najstniško dobo sem si dopovedoval : Ne bom tak kot fotr. Nikoli ne bom udaril ženske. Nikoli ne bom grob, nesramen, oster. Jaz bom v odnosu do žensk pravi gentelman. Tiste stare angleške šole. Seveda! Bolj kot se trudiš biti drugačen od svojih staršev, bolj podoben jim postajaš. Te vzorce je treba presekat. In tu ne more pomagat nobena tableta. Tu lahko pomaga le delo na sebi.

Genialni provokator, pokojni dr. Janez Rugelj, verjetno eden najbolj kontroverznih psihiatrov pri nas, je nekoč rekel, da v vsaki družbi obstaja določen odstotek ljudi, ki nikoli ne bi smeli imeti otrok. Sam bi ob tem dodal : V vsaki družbi obstaja določen odstotek ljudi, ki niso zreli za partnersko zvezo. Ker niso razčistili s svojo preteklostjo. Ker v čustvenem smislu še niso odrasli. Ker so, kot bi rekel Rugelj – nevrotični pezdetki. In sam spadam v to kategorijo. Spoznanje, ki je po svoje grozljivo, a fino je vedet, kako stvari stojijo. Če hočeš neko stvar izboljšat, popravit … moraš najprej ugotovit, kaj je sploh narobe.

In, ko se bom naslednjič spet znašel v družbi kakega moškega kolega, ki mi bo razlagal nekaj v stilu : kolk je on v vseh pogledih krasen dečko, punce pa ne dobi, ga ne bom več pokroviteljsko potrepljal po rami in rekel : Sej bo, stari. Kaj bo? Mogoče mora pa tudi on pri sebi nekaj spremenit.

Včasih ni dovolj imet trdega tiča. Treba je znat bit trd tudi do sebe. Psihoterapija in delo na sebi, pač ni poležavanje v ležalniku. V coni udobja. Treba je povleči neke ukrepe, ki so včasih radikalni in boleči. Enako je pri zdravljenju odvisnosti, enako je pri večini stvari.

Stvari, ki so kaj vredne, se ne da dobit na lahek način. Ljudi, ki so kaj vredni … tudi ne.

PREFINJEN NAČIN, KAKO IZ NAS USTVARJAJO OVCE. MATURANTSKA ČETVORKA, KI SPOMINJA NA VOJAŠKO PARADO.

Valeta. Matura. Maturantski izlet. Diploma. Prvi poljub. Uspešno opravljen vozniški izpit. Poroka. Selitev v prvo “svoje” stanovanje, pa čeprav najemniško. Rojstvo prvega otroka. Prvi avto. Prvi seks v avtu.

Vse to so dogodki, ki se vsakomur od nas, neizbrisno vtisnejo v spomin.
Včeraj so naši maturantje in maturantke – kot vsako leto maja, plesali četvorko.
Udeleženec maturantske četvorke sem bil dvakrat. Prvič v vlogi maturanta in plesalca, s piščalko, dežnikom, črno majco in vsem kar sodi zraven (moje plesne sposobnosti definitivno niso nekaj, s čimer bi se lahko pohvalil – kot plesalec sem trd ko les) drugič pa, kakih 8 let pozneje, kot varnostnik.

Ko si udeleženec takega dogodka po službeni dolžnosti, gledaš na te stvari drugače. Prvič zato, ker si rahlo nadrkan : iz 12 urnega nočnega šihta, si delovnik “malce” potegnil v pozne popoldanske ure in na Gospodarskem razstavišču od utrujenosti, za nekaj minut zadremal na školjki v wc-ju. Pa, da se ušesa malce spočijejo od glasne glasbe. A motilo me je še nekaj drugega. Ta uniformiranost. To ceneno in umetno ustvarjanje evforije. Moderator, ki z mikrofonom v roki skrbi, da se udeleženci dogodka ne bi pozabili imeti lepo. Že takrat, pri 19ih mi je šlo za popizdit na živce, da tam nekdo z mikrofonom v roki vpije in ukazuje. Kaj naj delam, kako naj delam, kdaj naj delam. A sem na četvorki ali na služenju vojaškega roka jebemti? In iz zvočnikov se sliši : Uživajte, mejte se fajn, smejte se! Fuck off! Kaj pa, če mi ni do smeha? Kaj pa, če imam mačka od prejšnjega večera in soplesalko, ki prav tako ni najboljše volje, ker so prišli “tisti dnevi v mesecu” in je bolečina tako huda?

Tudi taki dogodki so dober pokazatelj tega, kako nam na prefinjen način perejo možgane. Sporočajo nam : Ne izstopajte. Ubogajte navodila. Smejte se, ko vam mi rečemo. Ploskajte, ko vam mi rečemo. Žvižgajte, ko vam mi rečemo. Dihate in prdite lahko, če vam mi dovolimo. Ok, zadnji stavek je čisto pretiravanje a vseeno. Jasno nam povedo : Ne razmišljat s svojimi možgani – prenaporno je. To mi delamo namesto vas. E, hvala lepa! Ne, hvala.

Maturantom letošnje generacije – mladim fantom in dekletom, ki bodo čez štiri, pet, šest let diplomirali na eni od naših fakultet in zgroženo ugotovili, kako jebeno težko je dobit službo, želim vse najboljše. A na srce jim polagam tudi to : Ne dovolite si, da vam perejo možgane. Pa četudi je to predsednik države, ki z odra vpije :”To mi deli.” (??)

No, roko na srce … našega predsednika države je vedno težje jemati resno.

Nas pa tudi že od plenic naprej učijo, kako biti dober potrošnik. Navsezadnje gre vedno za keš.

Featured image

HVALA, KER KADITE.

Pred časom mi je kolega ob kavi in obvezni cigareti razlagal o tem, s kako rigoroznimi ukrepi so se lotili kadilcev v ZDA. Kajenje je prepovedano praktično na vseh javnih površinah, pred časom je newyorški župan izdal odredbo, s katero je prepovedano tudi kajenje v parkih, na sprehajalnih stezah in podobno. Enako velja za športne prireditve. Dodelijo nek majhen prostor, kjer lahko kadilci med polčasom zadovoljijo svojo nikotinsko potrebo. Kazni so visoke, prekrškarjev je malo. Kadilce so uspešno iztrebili oziroma odstranili iz ameriškega javnega življenja. Ni jih. Ne obstajajo. Zavladal je mir. Od Oregona na severu do Teksasa na jugu, od vzhodne do zahodne obale Američani vonjajo čist, svež zrak. Verjamem, da so kar naenkrat bolj produktivni, njihove plače so višje, nivo stresa manjši, ljudje pa nasploh neprimerno bolj srečni in zadovoljni. Skratka … pogovarjamo se o državi, v kateri to, da nek najstnik pride v šolo in z brzostrelko postreli svoje sošolce in sošolke, pa še profesorja zraven ni toliko problematično kot to, da si je nekdo prižgal cigaret.

Razumem, kadilci so zlo. Hudičevo seme. Še nobena prometna nesreča se ni zgodila, ker bi nekdo spil nekaj steklenic piva preveč. Ne, prometne nesreče nastajajo izključno zaradi hudičevih kadilcev. Ravno tista 14. cigareta po vrsti tisti dan je poskrbela, da je nek Michael iz New Yerseya povzročil prometno nesrečo. Da se razumemo … tudi nasilje v družinah se dogaja izključno zaradi cigaret. Bob F. iz Južne Karoline ni udaril svoje žene, ker je spil liter viskija na eks in posledično postal pretirano agresiven in pogumen, pač pa, ker je 23 minut iskal vžigalnik s katerim bi si prižgal cigareto, a ga ni našel. Zato je v navalu besa udaril svojo ženo.

Kajenje je grda, smrdljiva, nezdrava in draga razvada. To je jasno celo nam kadilcem. A če bi bili pri vseh res škodljivih stvareh tako striktni … bi lepše živeli kajne?

ČE BI ZADEL EUROJACKPOT … VSE BI LAHKO KUPIL. RAZEN SREČE, ZADOVOLJSTVA, ZDRAVJA IN PODOBNIH MALENKOSTI

Bilo je včeraj. Sobotno oblačno jutro. Kazalo je, da se bo slej ko prej ulilo kot iz škafa. In res se je. A šele zvečer. Pohodnikom, ki so se odpravili na tradicionalno, 35 km dolgo pot spominov in tovarištva (kapo dol udeležencem), je bilo prihranjeno vsaj to, da domov niso prišli čisto mokri.

Navsezgodaj zjutraj s sodelavcem, ki je bil v nočni in se je odpravljal domov spat, mene pa je čakalo 12 ur dnevne izmene, kadiva, pijeva kavo in na nasprotni strani ceste opazujeva nekega belega Mercedesa, ki si ga s svojo plačo verjetno ne bova mogla nikoli privoščit in se dotakneva dejstva, da glavni dobitek Eurojackpota spet ni bil izžreban. 90 miljonov evrov. 90, jebemti! Če imaš tisoč evrov evrov plače (v Sloveniji je veliko ljudi, ki delajo za znesek precej nižji od tega) potrebuješ 7500 let, da prideš do tega zneska. wink emoticon Res, prav dvakrat sem šel preverit, če je možno. Pa je.

A razmišljal sem o nečem drugem. Je denar res tisti, ki iz človeka, ki je po naravi malce bolj depresivne sorte, večno zaskrbljen, obremenjen z mnenjem staršev, mnenjem okolice ali pa le večno nezadovoljen (iz takih ali drugačnih razlogov) naredi srečnega, zadovoljnega človeka? Najbrž ne. Če ne znaš biti zadovoljen sam s sabo takrat, ko ti finančno ne gre najbolje, če ne znaš cenit drobnih malenkosti, če te v dobro voljo ne spravi bližina ljudi, ki te imajo radi, denar tega nezadovoljstva ne bo zmanjšal.

Boš pa imel kar naenkrat cel kup denarja, s katerim boš poskušal zapolnit svojo čustveno praznino. Manjvrednostne komplekse, ker imaš nekaj kilogramov preveč boš skril s pomočjo trendovskih, dizajnerskih, po meri narejenih oblačil, ki trebuh prikrijejo, ali pa si boš privoščil liposukcijo. Zobe, ki so v vseh teh letih zaradi kave in cigaret postali malce rumeni, boš umetno pobelil. Naenkrat boš imel tako lepe zobe, da bi lahko šel snemat reklamo za Colgate. Občutek po tekmovalnosti boš zadovoljil s tem, da si boš kupil vilo z bazenom, teniškim igriščem, šestimi spalnicami in petimi kopalnicami. Čeprav skoraj nikoli ne igraš tenisa in čeprav redko plavaš. To, da šestih spalnic ne potrebuješ, ker nimaš šestih otrok niti ni pomenbno. Za ustvarjanje vtisa boš svojo garažo napolnil s celim kupom dragih, luksuznih avtomobilov. Za vsak dan v tednu enega. Pa nek se vidi raskoš. Zna se ko je tu najači. Čeprav bi tisti denar, ki ga boš zapravil le za registracijo svojih jeklenih lepotcev, ki – (če človek dobro pomisli, niso nič drugega kot kup pleha in elektronike na štirih kolesih) morda bolj prav prišel slovenskim otrokom, ki so v šoli lačni. Ker njihovi starši ne zmorejo plačat vseh položnic.

Nabavil si boš konkretne zaloge odličnega škotskega viskija, kubanskih cigar in prvovrstnega kokaina, ter začel prirejat zabave. Orgije. Družbo ti bodo delali carji Instagrama in Playboy zajčice, starlete, wannabe zvezdnice. Gospodične, ki se v življenju nikoli niso pretirano trudile, da bi postale načitane in razgledane. Ni jim treba. Lepe so. V tem svetu pa je lepota cenjena bolj od pameti.

In nato boš … čez leto, dve ali tri slučajno zavil v Monako ali L.A. in ugotovil, da ima tam nek mulc, pet let mlajši od tebe večjo hišo, boljše avtomobile in lepše ženske okrog sebe. Šel boš pod tuš in se tam milo in bridko zjokal. Voda bo sproti spirala tvoje solze, pa še videl in slišal te ne bo nihče.

A, ko boš prišel izpod tuša in nase navlekel obleko, ki so jo sešili pakistanski otroci, ki delajo za dva dolarja na dan, se ti bo čez obraz razlezel nasmešek, ker boš ugotovil, da je tvoja sveže naložena profilna fotka na facebooku v samo dveh urah dobila 230 všečkov. Večino všečkov so ustvarile najstnice, ki jim je blazno fajn, da imajo med svojimi fb frendi nesramno bogatega tipa, ki povrh vsega ne izgleda slabo. In svet bo spet dobil smisel. Zvezde v osončju poravnane. Vse tako kot mora biti.

Nikakor se ne morem znebit občutka, da smo ljudje kljub vsej izobrazbi in tehnologiji bolj zabiti kot smo bili 30 let nazaj. Dr.Rugelj bi rekel : “Zarukani. Zarukani, nevrotični pezdetki.”

ADIJO MODRI DIRKAČ …

Adijo, modri dirkač. Adijo.

Incident mednarodnih razsežnosti, se je zgodil danes med tretjo in četrto uro popoldne po lokalnem času, v najlepšem mestu na svetu. Domžalah, seveda. Moj modri dirkač – legendarno kolo, letnik 1926 je izginil. Je bilo kolo zaklenjeno? Bilo. Je bilo na vidnem mestu? Bilo. A ni več kolesa in ni ključavnice, jaz pa pravkar odpiram četrti paket Paloma robčkov. A so to firmo tudi tujci že kupili? No, nima veze.

Se spomnite tiste reklame, ko se moški in ženska srečata v nekem lokalu – on se zaleti v njo in reče nekaj v stilu : ‘Oh, kako lep in mehek je tvoj pulover’. Ona pa mu odvrne : ‘Seveda, opran je z novim Perwollom.’ Nakar mu gospodična pod nos pomoli še neodprto plastenko čudežnega pralnega praška. Nisem vedel, da hodijo ženske s pralnim praškom v torbici ob sobotah zvečer ven. Prav tako, kot nisem vedel, da se po Domžalah sprehajajo fantje, ki imajo v žepih svojih hlač klešče, s katerimi takole mimogrede preščipnejo ključavnico in odpeljejo kolo, ki NI njihovo.

Tale moj modri dirkač je res doživel marsikaj. Njegovemu novemu lastniku sporočam tole :

1. Bodi nežen, ko pritisneš na sprednjo zavoro, če ne boš letel čez balanco v božjo mater. No, morda si to tudi zaslužiš.
2. Štirimestna koda za ključavnico je : 6656. Ampak, ker si ključavnico zrezal, ti ta podatek ne pomaga.
3. Zadnja guma rahlo pušča. Preveri ventilček.
4. To je pametno kolo. Prepozna lastnika. Zato dragi moj … se bodo tebi pedala vrtela v rikvervc!

Nimaš denarja za bicikl? Glej, kupim ti ga. Ampak ne mi krast. To je bicikl, ki je družinska tradicija in je zame vreden več od kolesa – specialke, vredne dva jurja. Štekaš? Če te vidim – kdorkoli že si, na mojem kolesu, se bova lovila po mestu, verjemi. Ti gre na smeh? Pojma nimaš, kako hitro varnostniki tečemo. In kako hitro nekoga podremo na tla, če je treba. Natrenirani smo, ne skrbi. Ne boj se, ne bom te poškodoval, le onesposobil. In vzel SVOJE kolo. Zmenjena? Opazujem te! Najbrž si že opazil, da je barva kolesa tako specifična, da težko zgrešiš. Oblika pa tudi. Našel te bom, stari. Do takrat pa … lepo spi, kdorkoli že si … upam, da si ponosen nase.

Rezultat iskanja slik za modro kolo

KO SI ENKRAT PRI KORITU, GREŠ STRAN ŠELE, KO TI RAZFUKA TREBUH.

Žalostno je. Žalostno je opazovat športnika, ki očitno ne dojame, da so njegova najboljša leta že zdavnaj minila, da je njegova zvezda v zatonu, da vrhunskih rezultatov ni več in, da je njegova – mlajša konkurenca preprosto boljša.

Prav tako je žalostno opazovat politika, ki se ne zaveda, da bi bil čas, da odide. Se poslovi. Prepusti mesto komu drugemu. Janez Janša. Tako zelo inteligenten, luciden, a tako zelo zjeban. Ciničen, maščevalen, poln frustracij. Človek ima težave. Vedenjske in osebnostne motnje. To ni žaljivka, to je dejstvo. Ko sem jaz sam pri sebi začutil, da imam vedenjske in osebnostne težave, da me – po domače povedano jebe psiha, sem poiskal strokovno pomoč. Zakaj on ne stori tega? Zakaj se ne umakne in dopusti, da Slovenija končno dobi neko zdravo usmerjeno in močno desničarsko stranko? Zakaj je celotna slovenska politična desnica talec enega samega človeka in s tem paralizirana?

Na levici ni kaj dosti bolje. Pa se imam tudi sam za levičarja, da se razumemo. Zoran Janković. Levičar? Človek, ki ne zna pojasnit izvora svojega premoženja. Pizda, pozabu, nje. Imamo salonske, kvazi intelektualce, ki trdijo, da se borijo za delavske pravice. A bejž no? Kdo pa? Stranka SD, ki brani svojega ministra, čeprav je zajebal in bi – če bi imel kaj dostojanstva odstopil sam? Združena levica? Morda znajo celo zmagat na naslednjih volitvah. Luka Mesec je všečen dečko. Inteligenten, razgledan, njegova retorika deluje umirjeno. Čeprav … roko na srce, marsikaj o čemer on govori je v realnosti, v praksi neizvedljivo. Utopija. Imamo sindikate, ki zavirajo razvoj, vodje teh sindikatov pa so zreli za penzijo – ane moj soimenjak Dušan in kolega Štrukelj? Skandinavske države (Švedska, Norveška, Finska, Danska, Islandija) se lahko gredo nekaj, kar je podobno demokratičnemu socializmu. Ampak zato, ker so najprej zgradili močno, stabilno, konkurečno gospodarstvo, ki je sposobno financirat šolstvo, zdravstvo, socialo. Ampak, da so severnjaki prišli do tega je trajalo desetletja. Še dobro stoletje nazaj, so Švedi in Finci umirali od lakote. Dobesedno! Znali so biti potrpežljivi. In speljali so boleče reforme, ki jih mi nismo. Kot sem že enkrat zapisal : V Sloveniji imamo levico, ki ni sposobna vladat in desnico, ki ni sposobna zmagat. Jebiga! Winston Churchill je nekoč izjavil : “Politika je preveč pomenbna, da bi jo prepustili le politikom.” Ko jaz gledam to žalost, me začne bolet glava. Letos januarja sem se odločil, da ne bom več gledal TV. Med drugim tudi zato, da ne gledam njihovih fac.

Dragi politiki – levi in desni (če v Sloveniji sploh lahko govorimo o levici in desnici), nehajte nam prodajat pravljice.

O Miru Cerarju pa raje ne bi. Verjamem, da je bil odličen profesor, ampak … dej mal odločnosti pa temperamenta od sebe, bog te nima rad. Ima pa lepo hčerko. Zelo lepo. Te dni je bila pri nas na Vibi. Tista scena … stoj in glej. Pa zapri usta vmes, da ne boš preveč očiten. 😉

Za konec še to : na slovenskih univerzah ta hip predava 75 profesorjev, ki izpolnjujejo pogoje za upokojitev. Seveda jim na misel ne pride, da bi šli v penzijo in službe prepustili mladim. To pa ne. S politiki je podobno. Ko si enkrat pri koritu, greš stran šele, ko si toliko sit, da ti razfuka trebuh. In mi bi se radi primerjali z Avstrijci, Nemci ali celo severnjaki? C’mon …images (5)

BOLJE TOPLO PIVO KOT HLADEN UPOR. KAKO SEM SE ŠEL REVOLUCIJO IN SE USRAL!

Rezultat iskanja slik za slovenija moja dežela

Medtem, ko nastaja tale blogerski zapis, se nedelja počasi preveša v ponedeljek. Ura je točno polnoč. Moral bi iti spat, ker je treba ob petih zjutraj vstat in me ob šestih čaka začetek 12urnega šihta, ampak nočne ure so pri meni najbolj kreativne kar se pisanja tiče. In treba je izkoristit trenutek inspiracije in navdiha.

Tisti, ki že dlje časa spremljate moje fb objave in bloge, veste, da sem v svojih zapisih izjemno kritičen do razmer v naši lepi deželici podalpski. Predvsem imam v mislih politične in gospodarske razmere. Zadnje dni pa mi – iz nekih nerazumljivih razlogov seka ven nek patriotizem. Zelo netipično zame. Zelo netipično.

Svoje čase smo – kot mulci, stari tistih brezveznih 17, 18 let, ko se sicer zavedaš stvari okrog sebe, a si kljub vsemu zmeden glede marsičesa, iščeš svoje mesto v družbi, svoj prostor pod soncem in se šele izoblikuješ v osebnost, radi hodili v Bohinj. Ja, izbor fotke ni naključen. 🙂 Kaj češ boljšega. V tisti mali trgovini v Ribčevem Lazu napolniš nahrbtnik, poln laškega piva in z začudenjem opazuješ Nizozemce (tiste čase jih je bilo v Bohinju vsako leto vse polno), ki ob desetih zjutraj pred svojimi šotori in prikolicami pijejo mleko. Oni so živeli zdravo, še preden je to postalo moderno. Morda so zato Nizozemke – po neki raziskavi, najbolj prsate ženske v Evropi. Ampak oni ne vedo, kako kvalitetno lahko človek bruha, če spije nekaj pločevink toplega piva (hladilnik pokvarjen jebiga) na prazen želodec. No, ni panike. Ko je res prehudo, se osvežiš v jezeru in si kot nov.

Ampak bolje topel pir kot hladen upor. Ne vem čisto dobro, kaj se je zgodilo z našo generacijo, a zdi se, da smo se vdali v usodo. Boleče. Zelo boleče spoznanje. Ko sem bil mlajši, sem naivno verjel, da lahko spreminjam svet. Zdaj, ko je moja frizerka opazila, da je na moji glavi med množico rjavih, že nekaj sivih las, jaz pa, upam malo pametnejši kot nekoč, mi je jasno, da je že spreminjat sebe naporen, dolgotrajen in na trenutke boleč proces. Revolucija se pač ne dela s polnimi želodci in očitno nam še ne gre dovolj slabo, da bi se narod prebudil. Pa tudi, če bi se. OK, namerno bom malce zašel v skrajnost. Recimo, da se slovenskemu narodu – Janezom in Franckam utrga in gredo na ulice. V letu gospodovem 2015, se zgodijo demonstracije kakršnih svet še ni videl. Z bagerji porušimo stavbo parlamenta. Ker nam je ostalo ravno dovolj bencina oziroma nafte v kestlu, spotoma porušimo še vladno palačo.Uvedemo odredbo, da so odslej naprej cene v vseh restavracijah in gostilnah enake kot v parlamentarni menzi. Saj veste … kava za 80 centov in kosilo za 2 evra. Vse tajkune, politike, krvosese in mrhovinarje, ki so to državo privedli do stanja v katerem smo sedaj, obesimo za jajca. Policisti spustijo ščite, snamejo čelade in protestirajo z nami. Enako naredijo tudi varnostniki, ki imajo poln kurac tega, da je njihova osnovna plača še nižja od zakonsko določene minimalne. Iz generalštaba slovenske vojske sporočijo, da oni se pa proti lastnemu narodu že ne bodo borili, pač pa nam bodo dali na razpolago vso svojo mehanizacijo. V trenutku, ko po naših cestah zahrumijo finske Patrije, našemu lepemu predsedniku Borutu, ki razmišlja ali se kombinacija modre srajce in rdeče kravate dobro poda sivemu suknjiču pridejo povedat, da se je zgodil upor na ladji brez krmarja. Kaos. Anarhija. Nekaj minut kasneje predsedniku vlade, Miru Cerarju, ki je ravno sredi telovadbe – vaje za hrbtenico povedo isto novico.

Ja. Močno pretiravam. In ne, ne želim si, da bi prišlo do česa takega. Ampak recimo, da bi se to vendarle zgodilo. Da nam uspe odstranit in eliminirat vse te visokokvalificirane šelebajzerje s ponarejenimi diplomami … kaj bomo naredili dan pozneje? Izvolili novo oblast? Spremenili ustavo? Začeli graditi državo na novo? In potem bomo čez pol leta ugotovili, da so novoizvoljeni predstavniki ljudstva še bolj pohlepni, še bolj pokvarjeni in še bolj nesposobni od prejšnjih? In kdo sem jaz, da se bom šel revolucijo? Kot posameznik sem precej nepomenben. Nimam moči, nimam vpliva, nimam kapitala niti zaledja, da bi karkoli spremenil. Hodim v službo, plačujem davke, včasih se zaljubim, spišem kak strupen blog, občasno grem obiskat školjko, ko me stisne. Jebiga, res se ne bi spodobilo, da pri 30ih nosim Pampers plenice z dvojnimi krilci. Pa toaletni papir je cenejši. 😉

Zadnje čase je zelo moderno, da starejši nam mladim svetujejo naj gremo v tujino. Ker v Sloveniji ni služb, ni perspektive, ni upanja. Poslušam svoje sodelavce, ki razmišljajo o tem, da bi šli kot varnostniki delat v Avstrijo ali Italijo, kjer je to delo neprimerno bolje plačano in bolj cenjeno. Pa pejt probat ne? Tudi sam sem dolgo razmišljal o tujini. In, če me zdravstvene – psihične težave v zadnjih letih ne bi toliko zjebale kot so me, bi jaz zdaj morda že bil … ne vem, švedski državljan. Poročen s čudovito žensko, ki je tako lepa a tako hladna. Ugotovil bi, da nimam družbe – Švedi se zelo neradi družijo s tujci. In četudi tam živiš 30 let, te še vedno ne bodo sprejeli za svojega. Pač nisi Anders Johanson, jebote! Še vedno si čefur! In povrh vsega ne maraš njihovih legendarnih cimetovih kolačkov in lososa, pač pa prisegaš na potico, klobaso, zelje in matevža. Ker imaš dolg jezik, jim v trenutku neprevidnosti in brutalne iskrenosti jasno poveš, da je njihov pir ogabno zanič, s čimer dokončno zapečatiš svojo usodo.

Kar naenkrat ugotoviš, da nisi srečen čeprav imaš štiri jurje plače. Počutiš se osamljen, sredi množice ljudi. Tesnoba te stiska v prsih, hudo ti je. Občasno celo malo zajokaš, seveda takrat, ko te nihče ne vidi. Z otožnim nasmeškom se spominjaš časov, ko si s kolegi v enem od lokalov ob Ljubljanici opazoval brhke mladenke, poslušaš kolega, ki razlaga, da se je med smučanjem v Kranjski Gori skoraj polomil in drugega, ki razlaga, da blejske kremšnite niso več take kot so bile. Pogovarjaš se v svojem jeziku, med svojimi ljudmi, ki jih poznaš že od vrtca.

E veste kaj, vsi, ki nas silite naj gremo v tujino … Kurc vas gleda! Ne grem. Zanalašč. Vi in vaš prost pretok blaga, delovne sile in ne vem česa vse. Vtaknite si to svojo prostopretočnost nekam.

Ko zagusti, ko pride do pizdarije, problemov, težkih življenskih razmer in pogojev … ni težko pobegnit. Težje se je ostat. In borit. S srednjeveško birokracijo, butastimi zakoni. A je vredno.

Vsem svojim kolegom, ki so odšli ali bodo odšli v tujino … iz srca vam želim vse najboljše. Upam pa, da se tam nekje … v Stockholmu, Berlinu, Antwerpnu, Sydneyu, New Yorku ne boste počutili še slabše, kot ste se doma. Denar ne kupi sreče. Pride pa prav …

LJUBEZEN GRE SKOZI ŽELODEC. PA SKOZI DENARNICO TUDI. KVALITETNO POLIZAT MUCO NI DOVOLJ …

Rezultat iskanja slik za ljubezen je

Pred dnevi sem, bolj kot ne slučajno zašel na nek portal, oziroma nek forum, kjer se je vnela strastna in divja debata. Za kaj gre? Neka gospodična iz okolice Ljubljane, stara 33 let, se je znašla v zvezi s partnerjem, ki je dve leti mlajši. Ona je zaposlena, živi v najemniški garsonjeri, njen dve leti mlajši partner, je brez službe in živi pri svojih starših. Na tem mestu bi lahko dodal : živi v hotelu mama. A ne bom. Skratka … gospodična je udeležence foruma prosila za mnenje. Ali je smiselno vztrajat v zvezi z nekom, ki je premalo ambiciozen, neodgovoren, neresen in – po njenem mnenju, službe ne išče dovolj aktivno. Nič ni povedala o tem, kakšen je njen tip kot partner. Je nežen, pozoren, razumevajoč, dober poslušalec, ji pomaga pri gospodinjskih opravilih, ji kvalitetno poliže muco, jo pofuka tako kot se spodobi? Nobenega podatka ni o tem. Moti jo, ker je dečko brez službe in brez rednega prihodka. Moti jo tudi, ker ji je on menda rekel, da dokler ne najde službe, ne razmišlja o resni zvezi, še manj o družini in otrocih. Ga ima ona sploh rada? Ima on rad njo? Vem, da je moške najlažje obsodit za vse napake in težave v zvezi. Krivi so tipi. Seveda, kdo pa drug. Nezaslišano bi bilo, že samo pomislit na možnost, da kdaj pa kdaj tudi ženske kaj zajebejo. In to pošteno. Ampak ne. To pa ne. Ženske so nedolžne, sladke, oh in sploh. Nikoli nič krive. Seveda. Glavno mesto Slovenije pa je Murska Sobota, kajne? 😉

Odgovori forumašev – predvidevam, da je šlo večinoma za ženske, so bili zanimivi. Večina ji je svetovala, naj si najde nekega novega partnerja. Takega, ki bo bolj resen, odgovoren, finančno samostojen, zrel. Zrel? Kaj pa je definicija zrelosti?

Sam sem se pred časom zapletel z gospodično, ki je prekinila zvezo z bivšim. Je mati majhnega otroka. Sinčka. Bi mi to moralo predstavljati oviro? Ne vem. Tisti hip mi je ni. Pred sabo sem imel ob kavi gospodično, ki je lušna za pogledat, ima lep glas (zame zelo pomenbna kategorija), je inteligentna, komunikativna, zabavna in ima razčiščene pojme v glavi. Vsaj tako se je zdelo. Pa še dobro piše. Jackpot! Midva bi se lahko le o pisanju blogov pogovarjala dve uri. Ko sem jo postavil pred dejstvo : bova par ali ne bova, se je zgodba končala. Ni me bilo več med njenimi prijatelji na fb. Vrnila se je k bivšemu. Človeku, ki jo rad pretepa in izvaja ljubosumne izpade. Saj razumem … puder prikrije modrice, umeten nasmeh prikrije bedo, ona pa ima tipa, ki dobro zgleda in dobro zasluži. Na tej točki se začne odvijat znan scenarij. Zgodba, ki se ji reče : Komu mi lažemo, da smo srečna družina. Klasičen slovenski scenarij. Nekaj podobnega gledam doma že skoraj 30 let. Pomenbno je ustvarjanje vtisa. Pomenbno je, kaj si o nas mislijo sosedje. Žlahta. Okolica. Štekam. Lepe rože na balkonu, urejeno dvorišče in sveže opran, bleščeče čist avto in v piko pospravljeno stanovanje (saj veste, če kdo pride na obisk, da nas ne bo sram)bodo prikrili udarce, žaljivke, čustveno nasilje, tišino. Pomanjkanje normalne komunikacije in odnosa. Ja, pa ja. Kurac bojo prikrili! Komu mi to lažemo? Če se že gre za vtis, ki ga delamo na sosede, kar se meni osebno zdi butasto … a oni ne slišijo, ko se mi kregamo? Slišijo, brez skrbi. Sploh starejše gospe, ki so v penziji in nimajo pametnejšega dela kot, da opazujejo kaj se dogaja pri sosedih. Za bruhat!

Kaj, ko bi se mi malce manj ukvarjali z mnenjem okolice in malce več s kvaliteto naših odnosov, naše komunikacije, naših življenj? Nikoli nisem najbolje razumel ljudi, ki jim pogled ne seže dlje kot do sosedovega dvorišča. In vedno sem se vprašal … stari moj … je tvoj lajf res tako dolgočasen, beden, nezanimiv, da moraš z daljnogledom na sosedovo dvorišče kukat, da bolje vidiš? Dej … pokrij se s kovtrom, pa pejt spat. Morda se zbudiš malce bolj kul.

Vedno sem občudoval ljudi – ne glede na spol, ki jim je po koncu zveze uspelo priznat … zajebal/a sem to in ono. A malo jih je. Tako zelo malo.

Imejte se radi. Sesanje tepiha, brisanje prahu in ustvarjanje vtisa lahko počaka. Kajne?

Create a free website or blog at WordPress.com.

Navzgor ↑

%d bloggers like this: