Oprosti mi, pape …

Lahko, da se motim a vendar se mi zdi, da so odnosi med očetje in sinovi ena taka posebna, specifična zgodba. Oče in sin sta lahko dobra prijatelja, morda celo poslovno dobro sodelujeta, če gre za družinsko firmo. A je primerov, kjer sta oče in sin tekmeca, ali celo sovražnika dosti več. Nekatere od teh zgodb se celo končajo tragično in najdejo mesto na prvi strani Slovenskih novic. Žal.

Odnos med mano in mojim očetom je vedno bil … sploh ga ne znam opisat. Imela sva se rada, a si tega nikoli nisva znala pokazat. Istočasno pa sva znala pogosto stopit v fazo vojne. Verbalna obračunavanja, ne ravno prijazne besede s povišanim tonom glasu, dostikrat na meji fizičnega konflikta. In nato tiha maša. Ko drug z drugim nisva spregovorila nekaj dni ali celo nekaj tednov. Oba relativno dobra retorika, z močnim glasom. Oba vročekrvna in temperamentna, kot se za nas, ki imamo nekaj balkanske krvi  v sebi, tudi spodobi. Oba trmasta, in v mnogih pogledih karakterno popolnoma nekompatibilna. Najini življenski filozofiji pa diametralno nasprotni. Jaz nežna, občutljiva umetniška duša. Naiven idealist, ki je verjel, da bo spremenil svet. Fotr pa neusmiljen realist, na trenutke celo cinik, ki mu je izpolnitev samega sebe predstavljalo trdo delo. Fizično delo. V njegovem svetu ni bilo prostora za moje umetniške ambicije. In, ker on ni spoštoval mojih sanj, želja, mojega truda in mojega dela tudi jaz nisem cenil in spoštoval njegovega. Odlični pogoji za nenehne konflikte.

In bili so nedeljski popoldnevi. Čas po kosilu. Čas, ko je fotr aktiviral legendarni gramofon znamke Iskra. Sive barve. Moram priznat, da je očetova zbirka gramofonskih plošč res impresivna. On je zbiral gramofonske plošče, jaz knjige. Vsakomur svoje pač. In vsako nedeljo je prišel na vrsto tudi Oliver. Brez izjeme je bil Oliver na playlisti. Jaz sem – kot se za večnega upornika, pripadnika plemena imenovanega: Vedno kontra spodobi – začel nažigat Metallico. AC/DC, Gun’s n Roses.

“Kako lahko poslušaš to žaganje”, mi je večkrat rekel fotr.

Nisem mu ostal dolžan in mu rekel: “Kako lahko ti poslušaš to dalmatinsko patetiko?”

In potem človek malček odraste. Dozori. Neke stvari dojame. Spremeni percepcijo. In začne to isto “dalmatinsko patetiko” poslušat tudi sam. Prvi komad s katerim me je Oliver “kupil”, je bila Cesarica. Če se malce pošalim … ne vem na kakšni drogi je bil Gibboni, ko je pisal tekst tega komada, a moralo je biti nekaj res močnega in kvalitetnega. In, če je Gibbo pisal briljantne tekste, je Oliver briljantno pel. Tudi če bi pel številke iz telefonskega imenika, bi to odlično zvenelo. Poleg tega je Oliver Dragojević imel to sposobnost, da je človeka znal umirit s svojim glasom. Raskavim, rahlo počenim, prepoznavnim glasom. S svojo umirjeno, a vseeno srčno interpretacijo. In nekje vmes, med raziskovanjem njegovega izjemnega glasbenega opusa, je prišel tudi komad: Oprosti mi pape. Ne vem zakaj, a ob tej pesmi sem se vedno zjokal kot malo dete. Zarezal je. Globoko. Pregloboko, morda. In dregnil tja, kamor morda ne bi smel.

Hvala, kapetane. Sve je kako mora bit. I sad je sve to more samo zate.

Oliverova 'abeceda malih tajni': Smatrao je novac prokletstvom

Advertisements

2 dni in 86 kilometrov pozneje

Vse skupaj se je pravzaprav začelo dogajati, že prejšnjo nedeljo. Nekaj minut po tistem, ko je na stadionu Lužniki v Moskvi, sodnik odpiskal konec finalne tekme svetovnega prvenstva v nogometu. Nekaj minut po tistem, ko je bilo jasno, da je Francija postala svetovni prvak, Hrvati pa so se morali zadovoljiti s srebrno medaljo. Zrl sem v ekran tv sprejemnika, nakar me sestra spomni na moj fb zapis. Če Hrvati ne osvojijo naslova svetovnih prvakov v nogometu, grem peš od domače hiše do slovensko – hrvaške meje. Fak, stari! Obljubo je treba izpolnit, ni druge.

Padla je odločitev, da projekt izpeljemo ta vikend. Antonija (moja mlajša sestra) in Rok (njen fant), sta se odločila, da bosta moje spremstvo. Da bosta moja moralna, logistična in na nek način tudi finančna podpora. Ne bi jima bilo treba iti z mano. Vikend bi lahko brez kančka slabe vesti, preživela na morju ali doma na kavču. Pa sta se vseeno odločila, da gresta. Hvala vama še enkrat tudi tukaj in na tem mestu.

Zdaj pa pridejo tiste vrstice v tekstu, ki bodo malce razčlenile našo avanturo.

Petek, 20. 07. 2018

Ura je minuta čez šestnajsto. Z Antonijo nekaj metrov stran od naše hiše, posnameva prvi videoposnetek, spijeva en energijski napitek in se lotiva poti. Greva čez Ihan, Pšato, Bišče, Malo Loko (vse to so vasi, ki spadajo pod domžalsko občino) in se znajdeva v Šentjakobu. Torej sva že na obronkih Ljubljane. Najin tempo hoje je hiter. Morda na trenutke skoraj prehiter, glede na to, da gre za malce daljši sprehod. Nebo je temno, padat začnejo prve kaplje. Tole ne bo ok, si rečeva … greva midva v prvi lokal na eno kavo, da se tole morebitno deževje umiri. Iz napovedane nevihte na srečo ni bilo nič. Prehodiva Šentjakob, prehodiva Sneberje, pred nama pogled na Kristalno palačo – najvišjo stavbo v Sloveniji. Ko prispeva do BTC- ja si kupiva nekaj za pod zob in še nekaj pijače. Krajša pavza. Nato prečkava Kajuhovo in sva – še vedno z zelo hitrim tempom hoje – že v Štepanjskem naselju. Pot naju pelje dalje pod Golovcem, čez Rudnik. Prvi del cilja (priti do Rudnika) sva že izpolnila. Antonija med potjo večkrat reče: “Res si nisem mislila, da je Ljubljana tako velika”. Če hodiš peš čez mesto imaš občutek, da si v Londonu, ne pa v Ljubljani. A greva do Iga? Pejva. Potegniva še malo. Mrači se. Najin pohod se za tisti dan zaključuje, a nama vseeno uspe priti do bencinske črpalke na Igu. Yes! Tam posnamemo drugi in obenem zadnji videoposnetek za tisti dan – ga, tako kot prvega objavimo na mojem facebook zidu – se naložimo v Rokov avto in pot proti domu. Doma nas čakajo magnezijeve šumeče tabletke, aspirini (da se izognemo “musklfibru”), tuš in postelja.

 

Sobota, 21. 07. 2018

Z Rokom si zjutraj privoščiva kraljevski zajtrk. Spijeva kavo, obesiva en pralni stroj opranih cunj, s sabo vzameva še kolo in se odpraviva na kraj zločina. Tja, kjer smo naše potovanje dan predtem zaključili, ga danes nadaljujemo. Ko prideva na Ig, posnameva prvi videoposnetek, jaz vzamem v roke pohodne palice, si nadanem sončna očala in čepico, Rok odide z avtom do Želimelj in mi kasneje pride nasproti s kolesom. Hodim, hodim, hodim. Mimo mene se pelje starejši gospod na kolesu, ki me čudno gleda, gleda, gleda. Pa mu rečem: “No gospod, a vam dam še sliko za s sabo” Gospod na kolesu jo ucvre naprej in si nekaj mrmra v brado. Verjetno eden tistih, ki so dopoldne jezni nase, popoldne pa na cel svet. Z Rokom se odločiva, da bo najin prvi postanek na gradu Turjak. Tam pozdraviva turjaško Rozamundo, nekaj spijeva in greva dalje. Proti Rašici. Pa potem Velike Lašče, kjer je čas za nekaj prigriznit. Vmes se pri meni pojavijo prve bolečine. Krči v levi nogi, pekoča stopala. Kot, da bi mi jih nekdo žgal z brenarjem. Ampak … bomo zmogli? Bomo ja. V Sodražici se ulije dež. Lije kot iz škafa. Z Rokom se odločiva, da se del poti vendarle peljeva z avtom. Ne gre drugače. V tistem trenutku zacinglja telefon. Antonija je oddelala 8 urni šiht in je na poti proti nama. “A kej rabta, vpraša? Kej za pit, kej sladkega? Za pit še mava, kej sladkega pa lahko. Tu ni nobene trgovine naokrog, tista, ki je, se je zaprla ob 13ih. Antonija je na vsak način hotela in si vsekakor zaslužila biti zraven tudi ob zaključku. Ob velikem finalu. Sprememba plana – da ne gremo čez Bloke, pač pa čez Loški Potok … je padla že prej. In tale Loški Potok, ljudje moji se je vlekel in vlekel in vlekel. Nikoli konca tega jebenega hriba, kjer si grizeš kolena, nikjer konca tega gozda. Zavedajoč se dejstva, da si na kočevskem območju imaš občutek, da lahko vsak hip srečaš medveda. In verjemite, občutek ni najbolj prijeten. In nato … zadnji dve vasici na slovenskem ozemlju. Travnik in Draga. In še en vzpon. Pa še en hrib. Odpovedujejo noge, odpovedujejo vitalni organi. Zalog vode je skoraj povsem zmanjkalo. V zadnji uri sva z Rokom spila več vode, kot prej v celem dnevu. Čutim, da me peče vrat. Kljub deževnemu vremenu je bilo očitno dovolj sonca, da me je konkretno ožgalo.

Pridemo do mejnega prehoda. Žal ne tistega pravega s hiško. zastavo, cariniki, zapornicami in vsem kar sodi zraven, pač pa smo se morali zadovoljiti le s tablo, ki kaže na to, da smo na meji. Posnamemo še en videoposnetek, skočimo v Roziko na odlično pico in počasi domov.

To so izkušnje, ki postanejo spomini. Nekaj, kar bomo nekoč pripovedovali svojim vnukom. Nekaj, česar z denarjem ne moreš kupit.

 

 

 

MOJE IME JE JANEZ IN SOVRAŽIM HRVATE

Recimo, da je prvemu tragičnemu junaku naše zgodbe ime Janez. Janez Novak. Janez je pripadnik slovenskega srednjega razreda. Ima solidno službo in petnajstega v mesecu, dobi na svoj bančni račun plačo, ki zadostuje za relativno lagodno življenje. Vozi Wolkswagna in sanja o tem, da bi Slovenija nekoč spet spadala vsaj pod Avstrijo, če že ne pod Nemčijo. Je poročen, oče dveh otrok. Z družino živi v lični atrijski hiški nekje na obrobju Ljubljane. Zgleden državljan je. Redno hodi na volitve, redno se udeležuje tudi krvodajalskih akcij, ker ima ob tem občutek, da je storil nekaj dobrega. Nima policijske kartoteke, disciplinirano ločuje odpadke, nikoli se ne napije do daske, vedno vozi po omejitvah – razen, kadar ga šef v službi spravi ob živce.  Janez v svojem prostem času hodi v hribe, občasno piše poezijo – čisto tako zase – poleg tega pa je tudi aktiven v lokalnem gasilskem društvu. Janez je na sinočnji tekmi osmine finala svetovnega prvenstva v nogometu, med Hrvaško in Dansko navijal za Dance. Ko so po enajstmetrovkah Hrvati zmagali, je od žalosti in jeze spil dve steklenici piva več kot ponavadi, zato bo danes v službi zmerno do pretežno siten in nadrkan. Janez ne mara Hrvatov. Zdijo se mu naduti, samovšečni osebki, ki kradejo naše ribe, naše morje in naše ženske. Janez pogosto rad reče: “Porkamadona, od vseh evropskih narodov smo ravno Hrvate za sosede dobil. Katastrofa!” Je pa ob vsem tem potrebno dodat tudi to, da Janez v službi najraje posluša radio Aktual – radijska postaja kjer se vrti pretežno hrvaška glasba – poleg tega pa že 20 let hodi na hrvaško morje. Na Krku ima njegova družina prikolico. Z baldahinom in vsem kar sodi zraven. Prejšnji teden je Janez doživel živčni zlom prve stopnje. Njegova 17 letna hči je domov pripeljala svojega novega fanta. Čeden, simpatičen dečko. Uglajenega obnašanja, dobrih manir. Vse je bilo fino, dokler Janez ni povprašal po nacionalni pripadnosti mladeniča. Odkod praviš, da sta tvoja starša? Iz … kaaaaaj? Iz Splita? Hrvatarja sta? Janezu se je stemnilo pred očmi. Kje je njegova hči ravno Hrvata našla? Mar ne bi raje Nemca, Šveda, Nizozemca ali kaj podobnega, če ji že nobeden od slovenskih fantov ni prirasel k srcu?

 

Drugemu tragičnemu junaku naše zgodbe je ime Stipe. Stipe Modrić. Gospod srednjih let, zaposlen kot delovodja v splitski ladjedelnici. Oče dveh otrok. Ločen. Vozi Toyoto, ker – jebiga – Japonci še vedno delajo najboljše avtomobile po njegovem mnenju. Živi v večnadstropni družinski hiši nekje na obrobju Splita. V prostem času rad lovi ribe – tiste v morju in tiste na dveh nogah. Na volitvah vedno odda svoj glas stranki HDZ. Družinska tradicija pač. Disciplinirano ločevanje odpadkov se mu zdi izguba časa, krvodajalskih akcij pa se ne udeležuje, ker mu ob pogledu na injekcijo postane slabo. Tudi on je zgleden državljan razen, ko Hrvati dosežejo kak odmevnejši uspeh v športu.  Takrat se sicer mirni Stipe sprevrže v manijaka, ki po ulicah Splita vpije parole kot so: “Za dom spremni!” Ali pa: “Malo nas je, al nas ima … nije važno srušit čemo snove svima”. Stipe danes ni šel v službo. Zjutraj mu je bilo preveč slabo in še zdaj ima strašnega mačka. Sinočnje proslavljanje je pustilo posledice. Stipe ne mara Slovencev. Zavida jim dejstvo, da imajo višji standard, da so septembra lani postali evropski prvaki v košarki in, da jebejo hrvaške ribiče v Piranskem zalivu. Je pa ob vsem tem potrebno dodati tudi to, da je bila Stipetova prva prava ljubezen prav Slovenka. Stipe je bil star 18 let, na služenju vojaškega roka v Sloveniji in tam je spoznal njo. Kako ji je že bilo ime? Mojca? Simona? Eh … srce mu je zlomila tako, da klinc jo gleda. Je pa Stipe doživel živčni zlom prve stopnje, ko je njegova (zdaj že bivša) žena domov privlekla nov pralni stroj. Proizveden v velenjskem Gorenju. Popenil je. “Neču ja ovo u svojoj kuči.” Če znajo Japonci delat vrhunske avtomobile, znajo pa tud pralne stroje menda.

Odnosi med Slovenci in Hrvati so pogosto komični. Spominjajo na odnos med sosedoma, ki sicer sodelujeta med sabo – ker sta v to prisiljena – občasno tudi kavo spijeta, a se sovražita zaradi nekih bizarnih razlogov. Ker, če bi zakopala bojno sekiro, bi bilo preveč lepo. Že skoraj kičasto.

 

 

 

Rezultat iskanja slik za slovenija hrvaška

KO JANŠO POGLEDAM V OČI, VIDIM CINIZEM. SOVRAŠTVO. MAŠČEVALNOST.

V primeru, da Janezu Janši kot potencialnemu mandatarju (vse gre v to smer, sploh po njegovem sinočnjem srečanju s predsednikom države Borutom Pahorjem) ne bo uspelo sestavit vlade, bodo za ta problem zopet krivi vsi drugi. Temne sile iz murgelskega konca, strici iz ozadja, pa razne teorije zarote in podobno. Janez Janša je pač človek, ki svojo politično kariero že vse od osamosvojitve naprej gradi na vlogi žrtve. Včasih se mi zdi kot Kalimero. Človek, ki žal ne premore niti toliko samorefleksije, niti toliko zdrave samokritike, da bi se pogledal v ogledalo in se vprašal: “Hej, Janez, morda pa tudi ti nekaj počneš narobe. Spremeni to.” Namreč, Janša je človek, pri katerem inteligenca in razgledanost nikoli nista bili sporni kategoriji. Prebral sem dve njegovi knjigi in četudi se z vsebino marsičesa nisem strinjal, moram priznat … da tip dobro piše. Res dobro. Tudi karizma je ena njegovih močnejših točk. Je dober, na trenutke celo odličen retorik, dokler ga ne zanese v sarkazem, cinične pripombe in verbalno obračunavanje z vsemi, ki razmišljajo drugače kot on. Ima potencial, da bi postal odličen državnik, a prav zaradi svojega cinizma, včasih celo sovraštva, izključevalnosti in nekaterih “mutnih poslov” (v to kategorijo štejem tako sporen kredit v republiki Srbski, kot finančno injekcijo za predvolilno kampanjo s strani Orbana pa še neke stvari od prej) to pač nikoli ne bo postal. In kljub temu, da je SDS na teh volitvah dosegla res dober volilni rezultat, ter ustvarila predvolilno kampanjo v kateri so sicer iz tujine skopirali vse, kar se je skopirati dalo, a je bila kampanja vendarle učinkovita … se vseeno lahko zgodi, da Janša (spet) postane tragična figura slovenske politike. Kot ničkolikokrat doslej. In, če mu ne uspe sestavit vlade, bo še bolj ciničen, še bolj sarkastičen, še bolj toksičen.

Pet dni mineva od parlamentarnih volitev. Dovolj, da so se razgrete glave ohladile, pa vroča kri tudi. In, da se na nekatere stvari malo bolj trezno pogleda. Rezultati teh volitev kažejo kar nekaj stvari, ki za slovensko politično krajino niso nič novega. O volilni udeležbi, ki je bila (spet) sramotno nizka –  kar 49% volilnih upravičencev je ostalo doma, na tem mestu niti nimam namena pisat, čeprav je ta trend vsekakor zaskrbljujoč. Kot je na drugi strani zaskrbljujoča razdrobljenost levo – sredinskih strank in dejstvo, da je slovenski t.i. desni politični pol pravzaprav talec enega človeka. Janeza Janše. No, ko že govorimo o slovenski desnici … pričakoval sem, da bo Nova Slovenija (NSI) dosegla boljši rezultat. Pričakoval sem tudi, da se bo v parlament uvrstila Slovenska ljudska stranka (SLS), a se to spet ni zgodilo. SLS, ki je bila svoje čase najmočnejša politična stranka na Slovenskem (sploh v obdobju med prvo in drugo svetovno vojno), pa tudi po osamosvojitvi Slovenije je v koaliciji z Drnovškovo LDS (še ena nekoč velika in močna stranka, ki je neslavno propadla) igrala veliko vlogo, je na lokalnem nivoju še vedno močna. Še vedno imajo precej županov sploh na štajerskem in prekmurskem koncu, a na državnem nivoju izginjajo iz političnega zemljevida. Če ne bodo potegnili nekih drastičnih potez, poiskali karizmatičnega predsednika stranke, ter spet vzpostavili stik s svojo volilno bazo se jim bo zgodilo to, kar se je po Drnovškovi smrti zgodilo stranki LDS. Razpad na prafaktorje.

Levica. Namerno sem jo napisal z veliko. Ker ne govorim o levi politični opciji kot taki, pač pa o imenu stranke pod vodstvom Luke Meseca, ki je na teh volitvah dobila 10% glasov, ob čemer so bili mnogi presenečeni. Še bolj so presenečeni, ko ugotovijo, da je večina volilcev Levice mlajših, solidno situiranih, izobraženh ljudi, ki živijo v mestih. Kako presenečeni bodo ti ljudje šele čez štiri leta, ko bo Levica dobila 15 – 20% glasov in bo relativna zmagovalka volitev.

V katerokoli smer se bo že razvila slovenska notranjepolitična zgodba … upam, da bodo akterji premogli dovolj zrelosti, resnosti in konstruktivne drže, da v primeru, če ne uspe sestavit vlade ne enim (Janša) ne drugim (Šarec), razpišemo nove volitve. In upam, da dobimo stabilno, operativno vlado. Ne glede na politično barvo in predznak. Dosti dela nas čaka. Kar nekaj bolečih reform – predvsem zdravstvena in pokojninska.

Aja, za konec še to: gospod Janša, če vam uspe sestavit vlado in postat mandatar/predsednik vlade … upam, da ste se kaj naučili iz svojih napak iz preteklosti. Upam, da ne boste šli v vojno z novinarji – te vojne ne morete dobit. Upam, da ne boste obračunavali s svojimi političnimi nasprotniki – v tem primeru boste izgubili še tiste redke zaveznike, ki jih imate. In upam, da vam ne bodo preveč energije spet pobirale temne sile iz ozadja. Usmerite raje energijo v to, da se v ospredju – torej v državi – naredi kaj dobrega in konkretnega.

Janša o Šarčevih pismih: Resno? Tole je program?

LJUBLJANA – mesto, ki ga okupatorji niso mogli spraviti na kolena. Pa tako so se trudili …

Te dni, oziroma včeraj, če smo natančni je v Ljubljani potekal pohod po poti spominov in tovarištva, znan tudi kot pohod na poti ob žici. Tradicionalna prireditev, ki se je letos odvila že 62. po vrsti poteka vse od leta 1957. Od leta 1985 pa je na celotni trasi poti, ki je dolga 32, 5 kilometra speljana tudi urejena pešpot. Istočasno – v času pohoda ob žici – poteka tudi tek trojk v dveh kategorijah oziroma dolžinah. 29, 5 kilometrov šteje daljša tekaška preizkušnja, krajša pa 12, 5. Gre za eno največjih športno rekreativnih prireditev pri nas, z močnim čustvenim nabojem. V teh dneh, je v Ljubljani vsako leto čutiti patriotizem. Ponos. Nezlomljivo “zeleno” ljubljansko srce. In, ker se včeraj zaradi službenih obveznosti – delo na terenu – pohoda nisem mogel udeležit, se spodobi, da se mestu, ki je zadnja tri leta moj dom, na nek način “oddolžim” vsaj s tem blogerskim zapisom.

Skratka … zakaj ne bi na tem mestu za začetek osvetlili nekatera zgodovinska dejstva, po zaslugi katerih bo marsikateremu bralcu iz nekega čisto drugega dela Slovenije bolj jasno, od kje sploh izvirajo temelji te prireditve. In, ker je prav, da vedo tudi mlajši.

Bili so hudi časi, ki se nam mlajšim generacijam zdijo docela nepredstavljivi. Ne le Ljubljana, ne le Slovenija, ne le Jugoslavija … cela Evropa je okušala grozote druge svetovne vojne in trepetala pred okupacijo. A Ljubljana in njeni prebivalci, so na lastni koži vse skupaj doživljali na najbolj boleč in brutalen način. Ljubljana je bila namreč edino glavno mesto v Evropi in nasploh eno redkih mest na svetu, ki je bilo v času vojne popolnoma in v celoti obdano z bodečo žico, ki so jo dopolnjevale žične ovire, bunkerji, utrjeni prehodi. Brez pretiravanja lahko napišem, da je bilo mesto – dobesedno – spremenjeno v koncentracijsko taborišče. Žico so napeljale okupatorske enote italijanske vojske, namen tega početja pa je bil ločiti mesto od zaledja (predmestja), zadušiti morebiten upor prebivalcev in osamiti oziroma nevtralizirati močno odporniško gibanje v mestu.

Vse skupaj se je začelo 23. februarja 1942 in trajalo do 9. maja 1945, ko so v mesto zmagovito vstopile partizanske čete. Po kapitulaciji Italije, ki se je zgodila septembra 1943, so Ljubljano namreč zasedli Nemci.

Skratka, od večernih ur 22. februarja 1942 so meščani in meščanke Ljubljane začeli živeti čisto drugače kot doslej. Tega večera je namreč general Mario Robboti ukazal utrjevanje mesta. Popolnoma so izselili 42 hiš, postavili stražarnice, razglasili policijsko uro in začeli z gradnjo bunkerjev. Najprej je bil dograjen zunanji obroč za katerega so porabili med drugim 1 tono bakra. A to Italijanom ni bilo dovolj. Zato so kmalu pričeli še z gradnjo notranjega obroča, s čimer niso ločili le Ljubljane od predmestja, pač pa tudi center od preostalih mestnih četrti, ter tako mesto razkosali oziroma razdelili na tri notranje cone.

Mislili so, da bodo s tem ubili ljubljanskega duha. Zmotili so se. Več kot tri leta torture, lakote, hudega pomanjkanja in življenja za bodečo žico, so Ljubljančane naredile le še močnejše. Le še bolj odločene, da jih ne bo zlomil nihče. Ne na njihovi zemlji in ne v njihovem mestu.

Po koncu vojne, je bila Ljubljana prvo mesto v nekdanji Jugoslaviji, ki je bilo odlikovano z redom narodnega heroja, sama pot ob nekdanji žici pa je postala simbol ponosa, kljubovanja in upora okupatorju.

Naj ne bo nikoli pozabljeno. In … naj se nikoli ne ponovi.

Smrt fašizmu, svoboda narodu!

 

 

ZAKAJ JE DOBRO, ČE OTROK ODRAŠČA BREZ MATERE?

Prvoten načrt je bil, da tale blogerski zapis objavim in spišem že včeraj, ko je bil materinski dan, a mi srce ni dalo. Ko sem na newsfeedu facebooka opazoval fotke in komentarje mamic, ki se zahvaljujejo hčerkam na eni, ter komentarje in fotke hčerk, ki se zahvaljujejo mamicam na drugi strani se mi je zazdelo, da bi bilo s tem brutalno iskrenim zapisom pravi greh kvarit čarobnost trenutka in lepo, sončno nedeljo.

Pojdimo po vrsti in razčlenimo nekatere stvari že na samem začetku. Naslov tega blogerskega zapisa je provokativen. Namerno provokativen. Z željo pritegniti vašo pozornost. In, če berete te vrstice potem mi jo je očitno uspelo pritegnit. Seveda ni dobro, če otrok odrašča brez matere. Ker to praviloma pomeni, da v tistih najbolj nežnih letih (ki najbolj usodno vplivajo na njegov kasnejši razvoj) otrok ostane brez zadostne “porcije” nežnosti, pozornosti, topline, razumevanja in občutka varnosti. Hudo pomenbne stvari, da otrok razvije zdravo samopodobo, stabilno osebnost in se ne sooča celo življenje s frustracijami, travmami in čustveno praznino. Poleg tega pa… kako bo nek otrok v svoji odrasli dobi svoji potencialni punci/partnerki dal neke stvari, neka čustva, ki jih sam ni bil deležen? Kako boš nežen do nekoga, če te nežnosti v življenju nihče ni naučil? Kako boš pozoren do nekoga, če sam nisi bil deležen pozornosti? Kako boš lahko imel rad nekoga, če pa si celo življenje živel v prepričanju, da tebe nima nihče rad. In ja… psihologi, psihoterapevti, psihiatri imajo prav, ko trdijo, da dogajanje v otroštvu – sploh obdobje od rojstva do sedmega leta zelo močno zaznamuje posameznika.

Redni bralci mojih facebook objav to sicer že vedo, tisti, ki spremljate moj blog pa morda še ne… namreč, jaz sem eden tistih ljudi, ki so odraščali brez matere. Moja starša sta se ločila, ko sem bil star 7 mesecev. Mali nebogljen človeček, v velikosti štruce kruha. Mati je odšla, jaz pa sem ostal z očetom in babico. Skratka: če odstranimo čustva in na vso stvar pogledamo čisto tehnično… moja biološka mati je ženska, ki me je rodila. In nič več kot to. Kljub razlogom zaradi katerih je odšla in jih poskušam razumet, ji pač težko rečem mati. In popolnoma nobenega razloga ni bilo, da bi včeraj na materinski dan napisal: hvala, mami. Hvala… zakaj že res?

Ampak morda pa vendarle ni vse črno. Poglejmo si situacijo pobliže.

Če odraščaš brez matere se nekaterih stvari naučiš veliko prej, kot bi se jih sicer. V to kategorijo spadajo vsa gospodinjska dela vključno s kuhanjem, pomivanjem posode, pospravljanjem, pranjem in likanjem. Moram priznat, da je bil moj prvi spoznavni zmenek z našim domačim pralnim strojem Gorenje nadvse zabaven. Ko si mulc pač naivno verjameš, da lahko vse cunje pereš na enaki temperaturi. Ne veš niti točno, kam se zlije mehčalec in kam se strese pralni prašek. Pa se potem nekatere cunje malo skrčijo, druge razvlečejo, tretje spremenijo svojo barvo. Saj veste… to je nekaj podobnega kot, da bi v pomivalni stroj vstavili skodelico rdeče barve, ven pa bi prišla modra. Impresivno. Da ne omenjam likanja. Pri 15ih, v prvem letniku srednje šole sem imel obvezno šolsko prakso v enem od elitnih ljubljanskih hotelov. Jasno, da se je od mene pričakovala brezhibna urejenost in zlikana srajca je seveda del tega paketa. Jaz vam povem, da tako kot sem se pri 15ih letih namučil z likanjem svoje prve srajce… na koncu “projekta” sem bil preznojen kot, da bi pretekel maraton… mah, kaj čem vam govorit.

Če odraščaš brez matere, težko postaneš mamin sinko. Eden tistih, ki bodo svojo mamico postavljali na piedestal boginje, njihova punca pa bo na lestvici prioritet razvrščena nižje od petega mesta.

Če odraščaš brez matere, se prej naučiš prevzemat odgovornost za lastna dejanja. Naučiš se branit samega sebe, ker ni nikogar, ki bo to storil namesto tebe.

Obstajajo ljudje, ki zagovarjajo filozofijo, da je bolje biti samski kot v slabi, nekvalitetni zvezi, ki te ne zadovoljuje, v kater ne rasteš, pač pa stagniraš. Trpiš. Si z nekom le zato, da ne bi bil sam. Enako je s starševstvom. Bolje je odraščat brez enega od staršev, kot s staršem, ki ti z napačnimi vzgojnimi metodami pomaga na pot čustvenega invalida. Ne, hvala.

Kljub vsemu pa… vsem mamicam tega sveta, pa čeprav z enodnevno zamudo… vse lepo ob vašem prazniku.

 

 

 

 

 

 

Rezultat iskanja slik za mamice z otroci

KOLIKO PA TEBI RAČUNA TVOJ PSIHIATER?

Zadnjih nekaj dni, sem intenzivno razmišljal o tem kakšna naj bo tema mojega današnjega blogerskega zapisa. Namreč, padla je odločitev, da vam s svežim blogom postrežem enkrat tedensko. Ob nedeljah dopoldne. Branje ob prvi nedeljski kavi. Najprej sem se poigraval z mislijo, da bi pisal o dopingu v športu. Aktualna tematika po koncu olimpijskih iger. Nakar sem dojel, da gre za zelo široko problematiko, kjer je treba vendarle predelat kup literature, da ti uspe spisat vsaj približno kredibilen zapis. Nato je prišla ideja, da bi napisal nekaj besed o katastrofalnem stanju v slovenski vojski. A je tudi ta tematika bolj kompleksna, kot sem mislil. Stvari niso črno – bele. Sta pa to seveda dve dobri temi za blog, a enkrat v prihodnosti.

Danes bom pisal o nečem drugem. Pod vplivom dogodkov, ki so se zgodili v preteklem tednu.

Slovenci sami zase, radi verjamemo, da smo mojstri v vsem. Vse znamo, vse obvladamo. Ko na TV gledamo nogometno tekmo, smo vsi trenerji in selektorji. Ko se država znajde v krizi, smo vsi ministri za finance, ministri za gospodarstvo in predsedniki vlade v isti osebi. Ko izberemo pesem, ki nas bo zastopala na Eurosongu, smo vsi mi glasbeni strokovnjaki, ki bi zadevo zagotovo izpeljali bolje. Če bi se nam le dalo dvignit rit iz kavča.

Dogaja se nam ena zanimiva in precej paradoksalna situacija. Po eni strani… je dejstvo, da Slovenija še nikoli v svoji zgodovini ni imela tako visokega odstotka visokošolsko oziroma univerzitetno izobraženih  ljudi. Po drugi strani pa se zdi, da znanje še nikoli ni bilo tako razvrednoteno. Pač, zadeva je enostavna. Če te kaj zanima, vprašaš teto Wikipedio. Tudi stric Google zna povedat kaj pametnega. In kar naenkrat si lahko strokovnjak za vsa področja. Od psihologije do jedrske fizike. Od ekonomije do kmetovanja. Ni da ni. In potem imamo tu seveda še t.i. “šnelkurse”. Hitre tečaje, na katerih ti Zbornica za zasebno varovanje omogoči, da po zaslugi tečaja ki traja pičle tri tedne postaneš varnostnik. Potem je tu 14 dnevni hitri tečaj, kjer te naša obrtna zbornica “izuči” za gozdarja… slišal sem, da obstajajo celo hitri tečaji za psihoterapevte. Opa! Zanimivo. Doslej sem vedno mislil, da lahko psiholog/psihoterapevt/psihiater postane nekdo, ki ima za sabo vsaj pet let intenzivnega in relativno zahtevnega študija, pa še specializacijo za povrh. Pri psihiatrih (to so tisti, ki predpisujejo tablete in odločajo ali je nekdo “zrel” za hospitalizacijo) vse skupaj traja še dlje. Za psihiatre se po šestletnem študiju medicine, pravo delo šele začne.

Zdaj pa – glej ga zlomka – celo za tako področje, kot je kvalitetno svetovanje ljudem, ki so se znašli v stiski obstajajo hitri tečaji. Čisto nič ne dvomim v to, da se udeležencem teh tečajev v 14 dneh uspe naučiti vse o vedenjskih in osebnostnih motnjah. In kar naenkrat vsi vse obvladajo. Kognitivno terapijo, pa družinsko in partnersko terapijo. Ni da ni. Strokovnjaki, ki nato odprejo svojo prakso in pacientu zaračunajo 70 evrov za eno seanso, ki običajno traja 45 minut. Če delate v proizvodnji za minimalca in ste se znašli v breznu depresije, tesnobe, samomorilnih misli… lahko svojo celo plačo zapravite za 10 seans. Nato pa doma jeste travo. Pa pohan zrak in sirove luknje. Položnice bo pa stara mama plačala.

Zdaj pa k dogodku, ki se je zgodil ta teden in je pravzaprav povod za tale zapis. Imam kolegico, ki zaključuje študij psihoterapije na Dunaju. Le še diploma ji manjka za piko na i. Zelo strokovna, sposobna, predvsem pa človeška punca. Oseba z empatijo, ki je pripravljena pomagat ljudem v stiski. Svojim pacientom je jasno povedala, kako stojijo stvari. Igrala je pošteno, z odprtimi kartami. In jasno, da je bila njena urna postavka terapije nižja kot drugje. Kar je za ljudi s plitvimi žepi zelo dobrodošla novica. Kot bi ona sama rekla: “Zakaj nekomu računat 70 evrov na uro, če lahko računam 40 in s tem še vedno lepo živim?”

Ampak se je našel pripadnik “specialnih enot”, ki se je odločil, da jo bo anonimno prijavil. Ker jo je hotel zjebat. Slovenska žlehtnoba, primitivizem in zavist v vsem svojem sijaju. Jo je hotel malce zjebat. Pa mu nekako ni uspelo po načrtih. Kako mora šele to bolet. Ne bi me presenečalo, če bi se ugotovilo, da gre za enega tistih, ki so postali psihoterapevti po zaslugi 14 dnevnega hitrega tečaja. Takemu jaz niti črede ovac narisanih na papir ne bi dal čuvat, kaj šele kaj bolj konkretnega.

Koliko pa vam računa terapevt/psihiater?

 

 

 

DRAGA EMA, KAJ BI MI BREZ TEBE?

Ema, oziroma izbor slovenskega predstavnika/predstavnice za pesem Evrovizije, je kot cenen holivudski film s tako predvidljivim scenarijem, da ti je že po petih minutah jasno, kako se bo vse skupaj končalo. Z EMO je vsako leto ista zgodba. Po eni strani vsi kričijo kako tega zmazka ne bodo gledali, po drugi strani pa se na portalu nacionalnega MMC -ja pod to novico zvrsti 700 komentarjev in naslednji dan je to glavna tema večine debat. Čeprav “tega sranja” nihče ne gleda. Seveda. Potem pa svizec zavije čokolado v folijo.

Nato se še vsaj teden dni po forumih in družabnih omrežjih valijo komentarji v stilu: Kako smo na Eurosong spet poslali komad, ki bo zlahka pogorel že v polfinalu in se v finale sploh uvrstil ne bo. Zasedli bomo 24. mesto od 25 nastopajočih držav. Luzerji smo. Kuhinja! Strokovna komisija nima pojma. Pa kako je bil voditeljski par nesproščen, brez kemije na odru, brez duhovitih vložkov. Kako obupna je bila kostumografija nastopajočih. Pa, da je škoda denarja za ta cirkus itd.

In včasih, ko berem komentarje si rečem… hvalabogu, da imamo Emo. Ta Ema ni le tv šov z odlično gledanostjo, pač pa je z leti pridobila status ene take kolektivne psihoterapije, s pomočjo katere državljani deželice podalpske sprostijo vse svoje frustracije, jezo, gnev, skratka ni da ni.

Imamo Slovenci en tak “samouničevalni” gen v sebi, anede? Tako kvalitetno kot znamo mi sami sebe spljuvat, nas ne more nihče drug. In toliko škode kot smo mi sposobni sami sebi naredit, nam ne more noben zunanji sovražnik razen, če (bognedaj) pride do vojne.

Iskreno povedano… nisem nek poznavalec glasbe. Nisem strokovnjak, ki bi vedel kakšen komad poslat na to tekmovanje – lahko rečete temu tudi cirkus, če vam je tako ljubše – da bi Slovenija dosegla kak bolj odmeven rezultat. Namreč Eurosong je en tak zanimiv fenomen. Ko se zdi, da zmagujejo balade se na odru znajdejo finski Lordi, nažigajo kitare ko ubrisani in gladko zmagajo. Ko se zdi, da bi bilo dobro poslat kaj bolj energičnega (naj se trese, naj se trese), se pojavi Portugalec z izvenserijsko balado in zmaga. Zdaj pa bodi pameten. Ampak argument, ki ga nikakor ne kupim je večno ponavljanje tega, da je Slovenija majhna država. Estonija recimo, je po številu prebivalcev manjša od Slovenije, a je slavila zmago na Eurosongu. Irska s petimi miljoni prebivalcev, je zmagala 5x recimo. Toliko o majhnosti. In iskanju izgovorov.

Kar se tiče gospodične, ki bo Slovenijo zastopala na Eurosongu na Portugalskem… Lea Sirk je ena taka… res fejst baba! Privlačna, simpatična ženska s pozitivno energijo. Na odru deluje suverena.  Z dobrimi vokalnimi sposobnostmi. S komadom, ki mi na prvo žogo sploh ne zveni slabo. Še posebej, če ga poslušaš na slušalkah in basi pridejo do izraza.

Lea… srečno. ❤

 

 

PROSTITUCIJA V SLOVENIJI (3.del)

S temle tretjim delom, zaključujem “trilogijo” zapisov o prostituciji v Sloveniji. V prvem delu sem opisal način delovanja deklet na poziv. V drugem delu, smo šli “na kratek izlet” po nekaterih ljubljanskih nočnih klubih. V tretjem delu pa malce več statistike in podatkov, da to tematiko zaključimo in zaokrožimo kot se spodobi.

Torej…

Vse do avgusta leta 2003, je na območju republike Slovenije prostitucija veljala za kršitev javnega reda in miru. Prekršek, ki je bil (vsaj v teoriji) sankcioniran z zaporno kaznijo v dolžini dveh mesecev (60 dni). A, ker je tiste klasične ulične prostitucije v Sloveniji – sploh v primerjavi s tujino – zelo malo, oziroma je skorajda ni, je bilo tovrstno sankcioniranje zvodnikov in prostitutk v praksi zelo težko izvedljivo. Po letu 2003, je prostitucija v Sloveniji dekriminalizirana, a le za tiste, ki svoje storitve ponujajo brez zvodnika in brez prisile.  Kar pomeni, da ne prodajalci ne kupci spolnih storitev niso več kazensko preganjani, še vedno pa je zadeva zakonsko neurejena. In potisnjena v neko sivo cono, za katero se zdi, da se država z njo nima ne želje ne volje ukvarjati.  Ampak pozor! Na tem mestu se mi zdi to stvar nujno povedat in poudarit. To, da je prostitucija v Sloveniji dekrimalizirana, še ne pomeni, da je tudi legalizirana. In seveda še vedno ostaja moralno sporna kategorija. Dejstvo pa je, da je plačljiv seks tretji najbolj dobičkonosen posel. Takoj za prodajo orožja in prepovedanih drog. In dokler bo povpraševanje… bo tudi ponudba. Razumljivo. Čeprav zveni kruto in nehumano.

Večina deklet, ki se ukvarja s to dejavnostjo počne te stvari na črno. Z izjemo tistih, ki imajo registrirane masažne salone v obliki samostojnega podjetništva. Ob vsem tem se seveda zastavlja vprašanje, kakšna je sploh možnost nadzorovanja državnih organov, če so stvari nejasne, neregistrirane in razpršene. Kako je z zdravstvenim zavarovanjem teh deklet in… še bolj pomenbno, kako je s testiranji na spolno prenosljive bolezni. Sicer je večina tovrstnih testiranj brezplačna. Če imaš urejeno zdravstveno zavarovanje seveda.

Močan porast t.i. masažnih salonov in nočnih klubov je bil v Sloveniji zabeležen po osamosvojitvi, torej po letu 1991. Po neuradnih in nepotrjenih podatkih, naj bi v približno 50 nočnih klubih po Sloveniji delalo okrog 300 deklet. Te so večinoma: ruske, ukrajinske, moldavske, bolgarske, romunske, češke in slovaške narodnosti. Nekaj deklet je tudi s Tajske, Dominikanske republike, Kolumbije. Finančno najbolje gre dekletom, ki delajo v novogoriških klubih. Jasno, slovensko – italijanska meja je blizu. In, ker je tudi igralništvo v Novi Gorici razvita panoga, je bogatih tujcev – predvsem Italijanov dovolj. Punce v novogoriških nočnih klubih, naj bi tako zaslužile tudi do pet tisoč evrov mesečno. Neobdavčeno seveda.

Druga kategorija pa so seveda t.i. dekleta na poziv. Tu je situacija precej drugačna. Starostna struktura teh žensk, je po nekih raziskavah od 22 – 46 let. Praviloma skoraj vse imajo slovensko državljanstvo. 2 od 10ih sta visokošolsko izobraženi, 2 še študirata, ostale pa s srednješolsko izobrazbo. Gre za ženske, ki skoraj brez izjeme svoje storitve opravljajo v najetih ali lastnih stanovanjih. Kolikšno je število teh žensk, je podatek, ki se ga praktično ne da zasledit. Bolj znano je dejstvo, da naj bi v Sloveniji bilo odjemalcev tovrstnih storitev med 40 in 50 tisoč. Sodeč po tem je tudi število žensk, ki te storitve ponujajo, večje kot se zdi.

Vir podatkov: – Večer, MMC (RTV SLO), Siol. net, Wikipedia,

 

 

 

PROSTITUCIJA V SLOVENIJI (2.del)

V prvem delu zapisa: Prostitucija v Sloveniji, sem bralkam in bralcem poskušal približat svet, način funkcioniranja in razmišljanja t. i. deklet na poziv v Sloveniji. Prodajalk užitkov, kot si te punce rečejo same. Pa tudi cene tovrstnih storitev, kakšno je razmerje med ponudbo in povpraševanjem, kakšna je starostna struktura strank itd. Jasno, da je do takih informacij najlažje priti na licu mesta. In se pri dami, ki te storitve opravlja pozanimat ob tem. Ob kavi.

V drugem delu zapisa, ki bo malce krajši od prvega, ker gre za manj kompleksno tematiko, pa gremo na “sprehod” po ljubljanskih nočnih klubih. Trenutno v Ljubljani obratujejo trije klubi, ki so vredni tega, da so izpostavljeni.

ESCAPE  (pod Orto barom). Punce tam so večinoma južnoameriškega porekla. Iz Dominikanske republike, Kolumbije. Pa ena Belorusinja in dve Srbkinji.

HARD CORE CLUB (na Dolgem mostu) Gospodične večinoma ruskega in ukrajinskega porekla, ter dve Romunki.

ROCCO (strogi center mesta, blizu Nebotičnika in Šestice) Tu večinoma “operirajo” dame češke in slovaške krvi. Meni osebno je tale klub od vseh treh najlepši. Najlepše urejen, v notranjosti ima kadilnico, kar pomeni, da kadilcem pozimi ni treba zmrzovati zunaj. Tudi punce so v tem klubu vizualno najbolj privlačne, najbolj komunikativne in najbolj prijazne.

Kljub vsemu, pa smo svoje svoje čase zahajali v klub, ki je prvi omenjen na tej lestvici. Načeloma pa so cene v nočnih klubih bolj ali manj enake.

  • Malo pivo – 5 evrov
  • Koktejl za gospodično, ki je žejna – 25 evrov
  • Table dance (privat) – 50 evrov
  • Šampanjec za gospodično – 100 evrov

 

Zakaj sploh preživeti petkov ali sobotni večer v takem nočnem klubu, kjer je glasba tako glasna, da je kakršnakoli normalna komunikacija skoraj nemogoča. Poleg tega… za razliko od klasične oblike iskanja seksa, kjer enostavno damo pokličeš, prideš, plačaš, oddelaš in greš… v ljubljanskih nočnih klubih ne seks, ne erotična masaža s happy endom nista opciji. Ne prideta v poštev, ker punce tam tovrstnih storitev ne izvajajo. Varnostniki pa budno pazijo, da ne bi prihajalo do neljubih poskusov česarkoli. Zakaj torej preživeti večer v takem klubu, kjer so cene pijač krepko višje kot drugje. Zaradi neke drugačne izkušnje. Druženja s frendi na malce nekonvencionalen način. Je pa res… glede na cene, se da tam v nekaj urah zapravit pol plače. Ko te ena temnolasa gazela dobi v roke, ti pa ravno prav mehek od alkohola… ajd čao.

Koliko so punce za svoje delo plačane, mi ni uspelo izvedet. Številke so različne in vsaka pove svojo verzijo zgodbe. Ampak dejstvo je, da jim ne gre slabo. Poleg tega – marsikdo bi pričakoval, da gre za preplašene, zdolgočasene in vsega naveličane ženske, kar sploh ni res. Če si ti džentelmenski v odnosu in komunikacije do njih, bodo one tudi do tebe. In z vsakim novim koktejlom, ki ga boš plačal dami… bo njen nasmeh bolj širok in njena roka višje na tvojih hlačah. A, kolega… seksa v takih klubih ne išči. Domov boš šel razočaran in s trdim tičem. Tako pač je…

 

V naslednjem, tretjem delu s katerim tudi zaključujem trilogijo o tej tematiki, pa malce več statistike, podatkov, kako je prostitucija zakonsko urejena v Sloveniji, kakšno mnenje ima o tej problematiki naša policija oziroma MNZ.

Bodite lepo. Se beremo. Kmalu.

 

 

Image result for striptizete