VARNOSTNIK, KI IMA VSEGA DOVOLJ, OZIROMA KONEC NEKE KARIERE.

V svojem razmeroma mladem življenju ( pri svojih 29ih se nikakor ne počutim starega ) sem počel marsikaj. Očetov nasvet, da naj si iščem službe na različnih področjih, ker bom na tak način dobil delovne izkušnje na različnih področjih se mi je zdel dober. In tako sem si kruh služil med zidarji, pleskarji, delavci v proizvodnji, natakarji, fanti in dekleti v McDonaldsu, ter hotelskimi receptorji. Pestro. Ampak najbolj v spomin so se mi vtisnili dogodki iz tistega mojega življenskega obdobja, ko sem delal kot varnostnik v varnostni službi, ki je bila svoje čase največja v Sloveniji, nato pa neslavno propadla. Ne, ne zaslužijo si, da jih omenim z imenom.

In tako sem po službeni dolžnosti “prepotoval” praktično celo Slovenijo. Nogometne tekme v Mariboru, hokejske tekme na Jesenicah, smučarski skoki v Planici, prvomajski pikniki na Dolenjskem, sejem Internautice v Portorožu, maturantski plesi na ljubljanskem Gospodarskem Razstavišču, koncerti v Križankah, študentske demonstracije…

Videl sem najbolj brutalne pijanske izpade, najbolj bedne poskuse pecanja – osvajanja punc, človeške iztrebke, ki so bili povsod drugod le v školjki ne. V glavo sem dobil marsikaj. Od plastenk, do plastičnih stolov s tribune. Hja, očitno sem šel nekemu navijaču mariborskih Viol tako strašno na živce, da je s tribune izruval plastični stol in mi ga zabrisal v glavo. Ko je videl, da me je zadel je začel – očitno ves navdušen nad sabo poplesavat v ritmu sambe. Fino. Všeč so mi ljudje s smislom za humor. Malce manj mi je bilo všeč dejstvo, da nam naš šef ni priskrbel zaščitnih čelad. Očitno se mu ni zdelo vredno. Mi smo bili le potrošni material, ki za 600 evrov nosi glavo na pladnju. Skratka, videl in doživel sem res …svašta!

Toda nič me ni pretreslo, nič se mi ni vtisnilo v spomin tako močno kot dogodki iz Kranjske Gore. Pisalo se je leto 2006. Bil je februar. In bližal se je vikend. Edini vikend v mesecu, ko naj bi bil prost. V petek popoldne me kliče šef. Ko sem videl kdo kliče, mi je bilo takoj jasno, da s prostega vikenda ne bo nič. Jebemti, sem zaklel sam pri sebi in se spraševal zakaj nisem izklopil mobitela že prej. Šefova navodila so bila jasna. “Jutri ob šestih zjutraj bodi v bazi – na firmi. V službeni uniformi. Dobiš službeni telefon in ključe od službenega avta. Objekt varovanja je Mercator hipermarket v Kranjski Gori. Jutri se dogaja pokal Vitranc. Pričakuje se močno povečan obisk. Pozoren bodi predvsem na oddelek z žensko kozmetiko. Ženske baje kradejo kot srake. Kontaktne številke kranjske policije imaš shranjene v telefonu. Trgovke so že seznanjene. Delaš od devetih zjutraj, do zaprtja. Ure se ti štejejo dvojno. Pavze nimaš. V trgovini moraš biti prisoten ves čas. Priporočam, da krožiš po trgovini. Če pride do komplikacij, kliči izključno mene.” 

Naslednje jutro na firmi dobim vse potrebno, preverim stanje službenega avta, ki naj bi bil brezhiben, tank z gorivom je poln, radio hvalabogu dela. Izpolnim potni nalog, pokadim cigareto, spijem kavo z avtomata in se odpeljem. Lepotam Gorenjske naproti. Sobotno jutro, ura je nekaj čez šest, cesta je skoraj prazna. Na radiu vrtijo večinoma rock glasbo. Vse pohvale radijskemu uredniku. Vem, da me čaka naporen dan. Pripeljem se na “kraj zločina”. Dovolj časa je še za eno kavo in konkretno čik pavzo. Kasneje ne bo časa. Sprejme me poslovodkinja. Gledam jo in si mislim, zakaj ženske, ki po zaslugi genov izgledajo dobro pretiravajo z uporabo ličil. Tega nikoli nisem najbolje razumel. Ogledam si razpored trgovine. Še posebej oddelek z žensko kozmetiko. Mine ura, dve, tri, štiri. Nihče ničesar ne ukrade. Hvalabogu! Nakar v trgovino vstopita dve ženski. Očitno mamica in hčerka. Punčka ni mogla imeti več kot deset let. Pritegnili sta mojo pozornost, ker sta bili tako …revno oblečeni. Bilo je pasje mraz in v tistih tankih vetrovkah ju je gotovo zeblo. Vsebina njunega nakupovalnega vozička je bila skromna. Kruh, salama, sir, paštete. V nekem trenutku se punčka znajde na oddelku s sladkarijami in vpraša mamico, če lahko vzame eno čokolado. Mamica je nekaj sekund tiho. Težko ji je. Hudo ji je. Pri revščini ni najhuje to, da ostaneš brez denarja. Pač pa to, da ostaneš brez dostojanstva. Nato odkima in reče : ” Nimava dovolj denarja za čokolado. Drugič. “

Takrat se mi je posvetilo. Takrat mi je postalo popolnoma jasno. Mene moja firma plačuje zato, da ljudem, ki v trgovini ukradejo kakšno stvar zato, ker nimajo denarja to krajo preprečim. Medtem, ko kraje miljonov evrov davkoplačevalskega denarja ne preprečuje nihče? In tisto soboto sem se odločil, da se jaz tega ne grem več. Moj šef od mene pričakuje, da bom nekoga, ki je ukradel štruco kruha, zato, ker je lačen in brez denarja vklenil v lisice in ga predal policiji? Ne, hvala. Naj to počnejo nekateri drugi ljudje z boljšim želodcem in bolj trdo kožo. Jaz pač ne bom. Odpoved sem dal še isti dan.

In, ko se mi dandanašnji zgodi, da se sprehajam po BTC-ju in gledam Sintalove varnostnike, mlade fante polne testosterona, ki komaj čakajo, kdaj bodo nekoga, ki je v DM-u ukradel nek parfum vklenili v lisice in igrali vlogo šerifa mi gre preprosto na bruhanje. Čeprav …vsako delo je častno. Tudi to je.

 

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s