FRANCOSKI POLJUB PO UKRAJINSKO.

Tisti, ki me malce bolje poznajo vedo, da živim, funkcioniram in razmišljam malce drugače kot večina mojih sovrstnikov. Ali je to dobro ali ne je stvar neke druge debate kdaj drugič. A dejstvo je, da ostajam zvest sam sebi. 

Pred leti sva s kolegom imela precej nore ideje in precej divje nočno življenje. Bilo je to obdobje pred začetkom krize. Malce po tistem, ko smo prevzeli evro. Ko je bilo tako njegovo kot moje finančno stanje dosti boljše kot danes. In ena od najinih bolj odštekanih idej je bila naslednja. V lastni režiji in za lastne potrebe sva izvedla zanimivo mini anketo ali raziskavo, če hočete. Vsak od naju je v roke vzel svoj izvod Salomonovega Oglasnika. Zanimala naju je rubrika : zasebni stiki. Tista rubrika v kateri punce ponujajo spolne usluge. Od erotične masaže brez intimnih stikov do kompletnega paketa v katerem te gospodična zadovolji oralno, vaginalno, analno … brutalno. 🙂 Pravzaprav naju to niti ni zanimalo. Da skrajšam zgodbo … vsak od naju si je izpisal 15 telefonskih števil teh punc. Jaz sem se osredotočil na tiste iz Ljubljane oziroma osrednjeslovenske regije, kolega na tiste iz Štajerske. In anketa se je lahko začela. Opravila sva 30 telefonskih klicev. V treh primerih številka ni obstajala. V štirih primerih je telefon večkrat zapored zvonil v prazno. Ostalo nama jih je torej 23. Vsaki od njih sva postavila tri vprašanja. Koliko si stara? Kakšna je cena? Počneš to le zaradi denarja ali v seksu tudi uživaš? Punce so bile presenetljivo iskrene. Šest jih je bilo takih, ki so iskreno priznale, da uživajo v dobrem seksu in, da so pač združile prijetno s koristnim. Dve sta celo priznali, da, če dobita stranko – moškega, ki jima je res všeč mu ne zaračunata ničesar. Sicer pa … povprečna cena slovenskih prodajalk ljubezni je od 50 – 70 evrov za pol ure seksa. Punce so večinoma študentke v starostni skupini od 19 – 26 let in večinoma Slovenke. Kasneje sem izvedel, da svoje storitve ponujajo v večinoma najetih garsonjerah, ki niso njihova stanovanja in, da se nekatere od njih “tržijo” z večimi telefonskimi številkami naenkrat. Nekatere od njih svoje potencialne stranke iščejo tudi na spletnih portalih za zmenke. Prefinjeno. Zvito. No, je pa res, da vzorec 23 anketirank res ni najbolj reprezentativen in merodajen. Glede na to, da te punce za svoje storitve državi ne plačujejo davka – (v državah po katerih se tako radi zgledujemo imajo to bolje urejeno) bi rekel, da jim gre kar dobro.

Najin naslednji projekt je bil še bolj odbit. Za cilj sva si zadala, da ugotoviva v katerem slovenskem nočnem klubu imajo najlepše, najbolj privlačne striptizete in kje imajo najcenejše pivo. Oba sva bila samska, rahlo razočarana v ljubezni in kot nalašč za kaj takega. Najina nočna potovanja so se začela. Celje, Žalec, Vransko, Kamnik, Kranj, Ljubljana. Opozoriti vas moram, da je zahajanje po nočnih klubih drag šport. Neprimeren za ljudi s plitkimi žepi. Cena malega piva ( Heineken ali Laško sta edina ponudba ) znaša 5 evrov. Koktejl za gospodično je 20 evrov. Table dance pet evrov več. Drago. Zasoljeno. In tako si nekega sobotnega večera rečeva … ajde, še tega potem pa dosti. Ne moreva zapravit pol plače za take bedarije. Doslej sva ugotovila, da je večina punc, ki dela v slovenskih nočnih klubih večinoma iz Dominikanske republike, Ukrajine, Belorusije ali Slovaške.

In tistega sobotnega večera se mi je zgodilo. Kar se mi ne bi smelo. Zaljubil sem se v striptizeto. Sranje! Moj kolega je jasno ponorel, meni pa tudi ni bilo jasno kaj se dogaja. Kako me je lahko vžgalo tako ekspresno hitro. In to mene, človeka, ki se je že zgodaj naučil, da je treba biti v odnosu z ženskami previden. Slabe izkušnje pač. Ženske zame nikoli niso bile le seksualni objekt. Nikoli nisem na njih gledal le kot na kos mesa. Res nikoli. Rad imam ta sladka, dišeča bitja, ki pa ti znajo tako kvalitetno dvignit živec. In vedno sem trdil, da so ženske v marsičem boljše, pametnejše od nas moških. Kar je res, je res.

Glasba je bila dobra, počasi sem žulil tisti svoj Heineken in opazoval njo. Ime ji je bilo Oksana. Stara 25 let. Iz vzhodnega dela Ukrajine. Na levi nogi je imela tetovažo. Škorpijona. Skodrane črne lase in zelene oči. Najlepši nasmeh kar sem jih kadarkoli videl in privlačen glas. In njeno znanje slovenščine je bilo res presenetljivo. Precej koktejlov sem ji plačal, priznam. Ta denar bi lahko izkoristil bolje. Ali pa tudi ne. Pogovarjala sva se, se smejala in poljubljala. Nisem si delal nobenih iluzij, da bi med nama lahko bilo kadarkoli kaj več, le užival sem v trenutku. Zdi se mi, da je uživala tudi ona. Ali pa je tako dobro igrala. Kdo bi vedel. Nekega večera sem spet prišel tja. Preprosto sem jo moral videt. Jo objet. Se potopit v vonj njenega parfuma. Natakarice so me že poznale, šef lokala tudi. Oksane ni bilo nikjer. Zbolela? Oksane ni več, mi reče šef. Umrla je. Kako umrla, pizda? Prevelik odmerek heroina. Šef je gledal v tla. Vedel je, da je sokriv za njeno smrt. Meni pa je takrat prvič postalo jasno, da se v svetu slovenske prostitucije in trgovanja z ljudmi dogaja marsikaj gnilega, grdega, nečloveškega.

Ostali so le lepi spomini. Nobena se ni tako poljubljala kot ona. Nobena ni tako dišala. Kako že pravi Vlado Kreslin : ” A parfum, ki nosiš ti na drugi mi drugačije diši.”

Spoznala sva se pred osmimi leti na današnji dan.

Oksana …počivaj v miru. 😦

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s