JE JAN PLESTENJAK RES GEJ? ALI PA SO NEKATERI NAVADNE PEDERČINE?

Image

 

Bilo je pred dnevi. Šel sem v mesto. Plačat položnice, vrnit knjige v knjižnico in vzet nove, kupit novo zalogo cigaret oziroma tobaka za zvijanje. Običajne stvari pač. In vmes naletim na dva kolega. To je prijateljstvo tiste vrste, ko se nihče od nas treh pri najboljši volji ne more spomniti kdaj, kje in kako smo se spoznali. Njabrž na katerem od rock koncertov – na rock Otočcu morda, rahlo pod vplivom substanc. No, prijateljstvo je ostalo in traja zdaj že kar lepo vrsto let. “Imata čas za kavo?”  Pokimata. In smo šli. V Agropub. Nasproti radia Hit. Svoje čase je bil to daleč najbolj priljubljen domžalski lokal. Zdaj je kot kaže, recesija tudi na tem področju naredila svoje. Ni to več tisti stari Agro. Lokal je še vedno lepo urejen, punce za šankom še vedno simpatične in privlačne, ampak tista duša devetdesetih je izginila. Umrla. Škoda. Ja, zdaj so neki drugi časi.

Naročimo vsak svojo kavo in kozarec vode – (kakih 10 let nazaj bi kljub razmeroma zgodnji uri zagotovo naročili Laško pivo – kozla po domače) in pričnemo z debato. Gospodarska situacija v državi, možnosti za izselitev iz Slovenije – zdaj smo še mladi, zdaj je še čas, da se spokamo v Avstrijo, Nemčijo, kamorkoli, šport, ženske. In v nekem trenutku se iz zvočnikov zasliši nek komad. “Pustil ti bom sanje, pleši vse do zvezd, zdaj verjameš vanje naj bo čista tvoja vest …” Eden od obeh kolegov se namrdne in reče : “Fak, stari. Spet ta Jan Plestenjak. Ampak čist na vsakem radiu ga vrtijo. Na vsakem. Proklet peder.” Drugi kolega mu v znak strinjanja in odobravanja prikima ter poznavalsko pripomni : “Ja, baje, da tip rad fuka fantke v ritko.” In nato se začneta smejat. Pa to ni bil tisti spontan, sproščen smeh. To je bilo krohotanje tiste vrste ob katerem sta spuščala zvoke kakršne spušča prašič, ko ga koljejo. Nekaj časa ju gledam, nato pa rečem : “Kaj je fanta? A je tipična slovenska zavist priplavala na površje? Sta mu fovš, ker izgleda bolje kot mi vsi trije skupaj? Vama gre na živce, ker je univerzitetno izobražen glasbenik ( Jan Plestenjak je diplomiral na glasbeni akademiji v Bostonu – ZDA), mi trije pa to pač nismo? Ali pa preprosto ne moreta prebaviti dejstva, da ta isti Jan Plestenjak v enem večeru, z enim koncertom zasluži več kot mi vsi trije skupaj v celem mesecu?” Utihnila sta in prebledela. Jaz pa sem bil jezen. Besen kot ris. In tisti, ki me bolje poznajo vedo povedati, da kadar sem jezen moje že tako temno rjave oči postanejo še malce temnejše, moj že tako globok glas še globji, poteze na mojem obrazu pa še bolj ostre kot sicer. Utihnila sta in me gledala z mešanico strahu in presenečenja. Očitno sta dojela, da je bolje, če ne rečeta ničesar več sicer lahko dobita še kakšno stvar v glavo. Jebiga, so trenutki, ko svoje južnjaške krvi in divjega temperamenta preprosto ne morem niti nočem skrit. Na hitro sta spila svojo kavo in odšla brez pozdrava. Kaj takega – tako hud spor, da si še adijo ne bi zmogli reči, se nam odkar se poznamo še ni zgodilo. Najbrž sta si mislila, da imata opravka s psihopatom. Jaz pa sem si mislil, da imam opravka s primitivnima kmetavzarjema, ki žalita tretjo osebo takrat, ko te ni zraven in se ne more braniti. Pa, da se razumemo …sploh nisem nek fan Jana Plestenjaka. Kaj takega se za rokerja – zapriseženega ljubitelja trdih kitarskih rifov niti ne spodobi, priznam pa, da je glasba, ki jo ustvarja zadnja leta všečna. Dosti bolj od glasbe, ki jo ustvarjajo pojoče misice. Saj veste, zgodba o punci, ki je postala miss mivke, miss mokrih majčk, miss Spodnjega Dupleka ali česarkoli že in je neke noči, ko ni mogla spati kar naenkrat ugotovila, da pa ima tudi pevski talent. Nič hudega, če dotična gospodična niti mikrofona ne zna pravilno v rokah držat, važno, da zna v rokah držat neko drugo stvar. Ki sicer – vizualno celo malce spominja na mikrofon. Je pa res, da iz te stvari, če jo dovolj dolgo drgneš, priteče ven nekaj lepljivega. Nekaj belega. Kar se pri mikrofonu malce težje zgodi. Kar pa se Plestenjaka tiče. Njegovo zasebno življenje je njegova stvar. Čisto vseeno mi je ali spi z moškim, žensko ali jebenim plišastim medvedkom. Ne zanima me! In zelo mi dvignejo živec ljudje, ki posameznika ocenjujejo izključno na podlagi verske ali nacionalne pripadnosti, spolne usmerjenosti, videza … Pa poglej celoto, človek božji!

In, ko sem kasneje malce razmišljal o dogodkih tega dne sem ugotovil, da v bistvu sploh ne gre za Jana Plestenjaka, Klemna Slakonjo, Denisa Avdića, kogarkoli že iz našega medijskega sveta. Gre za nekaj čisto drugega. Slovenci ne prenašamo najbolje uspešnih ljudi. Ob njih se počutimo nelagodno, neprijetno in, ko jih ni zraven pljuvamo čez njih v stilu : “Kva, a on misli, da je kej boljši od mene? Kva pa misli, da je on?” In potem se spomnil zakaj je temu tako. Moj najljubši slovenski pisatelj Miha Mazzini, sicer doktor antropologije v svojih kolumnah, ki jih piše za Siol.net vsak teden analizira in secira slovenski nacionalni karakter. Nekoč je med drugim zapisal tudi to, da smo Slovenci egalitarna družba z negativno selekcijo. Bravo Miha! Egalitarna družba, ki temelji na enakosti. Vsi smo enaki. In bognedaj, da bi si kdo upal izstopiti iz povprečja. Biti večji, boljši, bogatejši, pametnejši. To pa ne. Mu bomo zmetali toliko polen pod noge, da jih bo imel dovolj za celo zimo. Slovenski nacionalni karakter temelji na principu pravilno pristrižene žive meje. Vse kar štrli ven, je treba odrezat. In v taki družbi mladim, nadarjenim, sposobnim, pametnim ljudem res ne preostane drugega, kot, da gredo v tujino. Tam bodo njihovo ustvarjalnost, inovativnost in znanje ustrezno cenili in ga dobro plačali. Pri nas pač ne. Pri nas ves čas samo jokamo in stokamo kako hudo nam je, spremenimo pa ničesar. Saj ni treba spreminjat sistema. Povsem zadosti je, če za začetek spremenimo sebe. Se spopademo s svojimi demoni. Se soočimo s svojimi strahovi, kompleksi, frustracijami. Smo Slovenci sposobni sprememb? Vsekakor. Si jih želimo? Bojim se, da ne. Veste, ni vedno za vse kriva slaba država in slab sistem. Marsikdaj smo si za marsikaj v življenju krivi sami. Zveni kruto? Sorry, moj blog ni namenjen temu, da bi sadil rožice. Povem direktno, iskreno, brez filtra. Vi pa s tem naredite kar hočete.

In zdaj retorično vprašanje:

Je Jan Plestenjak res gej, ali pa so nekateri drugi – sploh njegovi nasprotniki navadne pederčine? Zafrustrirani posamezniki, ki jim v življenju ni uspelo nič omembe vrednega in imajo pravico pljuvat po vseh, ki jim gre bolje? Sam vprašam …

Pa lep vikend.

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s