LJUBČEK, A SE TI NE DVIGNE? JEBEMTI TABLETE! TABLETE ZA ŽIVCE SO UMIRANJE NA DOLGI ROK!

Image

 

Na svojem facebook profilu sem o svojih zdravstvenih – psihičnih težavah pisal že večkrat. Tokrat so okoliščine take, da si ta problematika zasluži malce več prostora, za kar je moj blog primernejši.

Nekoč je nek moder mož izjavil, da se je težko boriti z nasprotnikom, ki ima oporišče v tvoji lastni glavi. In pri psihičnih težavah gre točno zato. Nek del tvojih možganov deluje proti tebi.

Da se z mano nekaj dogaja, da stvari ne gredo v pravo smer sem začutil že v srednješolskih letih. Dostikrat so se mi pojavljala obdobja napetosti, tesnobe, živčnosti, razdražljivosti. Kot, da bi bil ves čas v nekem krču, ki človeku ne dopusti, da bi se sprostil, globoko zadihal in verjel, da je svet le lep. Čutil sem tudi, da imam težave z zbranostjo in koncentracijo, da sem nemiren in, da mi razpoloženje na trenutke res ekstremno niha. Samega sebe sem miril, da je to prehodno stanje, ki bo minilo. Ko sem bil pri 16ih prvič pri šolski psihologinji z namenom, da se resno pogovoriva o mojih težavah me je čudno gledala kaj pri njej sploh delam. Seveda, bil sem uspešen dijak z lepimi ocenami, novinar šolskega časopisa, ki je bil znan po tem, da piše ostre, strupene članke – verjemite z marsikaterim profesorjem na šoli sem bil na račun vsebine svojih člankov na bojni nogi, voditelj – napovedovalec šolskih prireditev, priljubljen med dekleti, med fanti malce manj. Slovenska nevoščljivost je naredila svoje. Bil sem šolska zvezda. Ne sicer v tistem ameriškem stilu pa vendar. In zvezde nimajo svojih težav kajne? Nimajo strahov, frustracij, kompleksov, slabih dni kajne? To je bilo očitno strokovno mnenje moje naše šolske psihologinje. Svoje težave sem znal odlično prikrivati. Bil sem mojster kamuflaže. Delal sem se, da sem totalno kul tudi takrat, ko sem se počutil kot vreča dreka. V tem sem bil res dober. Zdaj vem, da sem točno takrat s točno takim načinom razmišljanja in funkcioniranja naredil svojo največjo napako. In od tistega trenutka dalje, ko sem se zavedel, da ne bom več hodil po svetu z masko na obrazu pri meni šteje le še iskrenost. Brutalna iskrenost. Do sebe in drugih. Ne da se mi več ukvarjati s pretvarjanjem, olepševanjem stvari, zavijanjem v celofan. Na bruhanje mi gre ob nasmeških, ki so zlagani in ob komplimentih, ki so prazni, votli. Ta igra ni zame. I’m too old for this shit!

Nato so se težave za vrsto let skrile. Poniknile. In v vsej svoji veličastni razsežnosti izbruhnile pri mojih 24ih. Na začetku so bili spet prisotni simptomi, ki jim nisem posvečal pretirane pozornosti. Spal sem premalo ali preveč, apetit – včasih cel dan nisem pojedel nič, naslednji dan pa ustvaril pravo opustošenje v hladilniku. Energija – bili so dnevi, ko sem bil brez težav aktiven 18 ur, naslednji dan pa preprosto nisem mogel vstati iz postelje. Bil sem na vseh možnih zdravniških pregledih nakar smo prišli do ugotovitve, da so moje težave psihosomatskega izvora. Psiha torej. Jebejo me lastni možgani. Naj gre vse skupaj v tri pizde materne! Depresija torej. Depresija v očeh. In ja, začne se nedolžno. Težave s spanjem, pomanjkanje apetita, pomanjkanje energije. Nato depresija pokaže zobe. Ta stara sivolasa teta v pletenih nogavicah prestavi v višjo prestavo. Začneš se izogibat družbi. Povabila na kavo neusmiljeno kenslaš, ker veš, da bi bil v takem stanju slab sogovornik, slaba družba. Seveda tvegaš, da te bodo imeli za nadutega snoba a tebi se ne da več razlagat. Ker ne morejo razumet. In, ker si razložil že stokrat. Začneš zanemarjat svoje hobije, začneš zanemarjat svoje telo. Telovadba in rekreacija naenkrat nista več prioriteta. Celo na TV nehaš spremljat šport. In to ti, obsedenec s športom. Ni ti do nežnosti, ni ti do seksa. Tvoja punca trpi in se sprašuje ali je z njo kaj narobe. Ni več privlačna? Končaš zvezo, ker se ti v danem trenutku to zdi edino pošteno. Sam sebi se zdiš kot vreča gnoja. Kot živi mrtvec. Nato začneš eksperimentirat z alkoholom. Ogromnimi količinami alkohola. Ker naivno verjameš, da ti bo alkohol, ki sicer dejansko res je najboljši naravni anksiolitik, pomagal sprostiti napetost. Da ti bo dal energijo. Postajaš obupan, zagrenjen, žalosten, besen in neznansko osamljen. Vrtiš se v krogu, ki ga ne znaš presekat. Depresija postane tako močna, da daš odpoved v službi, ker preprosto nisi sposoben.

Nato je prišel trenutek, ko sem videl, da razmere postajajo neznosne, nevzdržne, da ne trpim le jaz pač pa cela družina. Treba je bilo  požreti ta moj jebeni balkanski ponos, si priznat, da imam težave, hude težave in, da je čas, da sprejmem strokovno pomoč. Psihiatrično zdravljenje torej. Psihiater ti postavi diagnozo – v mojem primeru je to bipolarna motnja (manična depresija) in predpišejo ti tablete. Ki ti bodo menda pomagale uravnotežiti neravnovesje določenih biokemijskih snovi v možganih. Neravnovesje? Premalo serotonina? Premalo dopamina? Preveč kortizola? A mi lahko odprete glavo in zamenjate možgane prosim? Na začetku sem psihiatrom zaupal. Verjel sem, da vedo kaj delajo. Sčasoma je moje zaupanje splahnelo, pojavili so se dvomi. Da se razumemo nisem neučakan pacient, ki pričakuje rezultate v enem mesecu, ampak po štirih letih zdravljenja bi se pa nekje nekaj moralo poznat. V teh štirih letih sem preizkusil 15 različnih vrst tablet, se zredil za 16 kilogramov, rezultatov pa ni. Čudno. Paleta mojih zdravil je bila zelo široka. Od antidepresivov, do antipsihotikov. Od stabilizatorjev razpoloženja do pomirjeval. Pa sem zadnje čase vedno bolj dobival občutek, da imajo vse te tablete nasproten učinek od želenega. Da sem zdaj bolj napet, nervozen, živčen kot sem bil na začetku zdravljenja. Ampak največji šok sem doživel pred časom. S simpatično gospodično sva šla na kavo. Po kavi pa k njej. Kondomi z okusom jagode so bili varno spravljeni v moji jakni. Sva pač prijatelja z dodatkom. In, ko se spraviva počet tisto simpatično stvar, ki jo ljudje v postelji poleg spanja počnejo se moj kolega med nogama ne dvigne. Ni odziva. Tema. Nula. Ništa. Ona me pogleda in reče :” Kaj je ljubček, a se ti ne dvigne?” Kot, da bi me nekdo rezal z nožem. Osramočen, razvrednoten, ranjen odidem. Zdaj so mi pa še potenco zjebali? Pizda jim materna! Star sem 29 let, rad bi še kdaj seksal v življenju. Naslednji dan grem do svoje psihiatrinje. Nisem bil naročen, kar vdrl sem v njeno pisarno in ji povedal vse tisto kar si je zaslužila slišat še dalj časa. Nič ji ni bilo jasno, jaz pa sem se počutil odlično.

Pred tednom dni je padla odločitev, da prekinem s terapijo. Vse tablete sem zmetal v koš za smeti. Z užitkom. Nobene kemije več v mojih možganih. Počutje? Že po šestih dneh bistveno, bistveno bolje. Sicer imam odtegnitvene simptome – (ko vam psihiatri govorijo, da od antidepresivov ne morete postati odvisni vam lažejo direktno v obraz) ampak spet sem tak, kakršnega se poznam. Iz svojih najboljših let.

Vsem slovenskim psihiatrom – hlapcem farmacevtskih lobijev pa sporočam tole … CVRITE SE V PEKLU!!!

Advertisements

2 thoughts on “LJUBČEK, A SE TI NE DVIGNE? JEBEMTI TABLETE! TABLETE ZA ŽIVCE SO UMIRANJE NA DOLGI ROK!

  1. Dušan, vse te fore poznam, tudi sam sem goltal te presnete pilule in tvoji odločitvi naglas aplaudiram.
    Resno! prav vstal sem in zaploskal. Kocine so mi šle pokonci, da si se končno odločil, da jih boš po štirih!!! letih zabrisal v koš!
    Pa mamu ti jebem bre, a si blesav!? -_-
    Kaj kurac si čakal toliko časa!?
    Dobro, dobro, evo sjeo sam! 😀
    T star, vsa čast, kapo dol, evo ruka in vse ostalo s čimer bi ti lahko pokazal svoje odobravanje za to pogumno odločitev.

    Zdaj, če boš spet kdaj zjeban in s počutjem v pizdi, kar se seveda zna zgoditi, boš vsaj kurca spravil pokonci in ga spravil tja, kjer je že tvoje počutje. YaaaaY!
    😉

  2. Kosta, tale tvoj komentar me je prav nasmejal. Res tisti smeh od srca. 🙂 Hvala za aplavz, hvala za odobravanje. Kaj sem čakal toliko časa? Še sam ne vem. Verjetno sem sam sebe prepričal, da je tako hudo, da rabim te usrane kemikalije. Da brez njih ne bom normalno funkcioniral in, da se bo stanje še poslabšalo. Ampak dobro …bolje ikad nego nikad. 😉 Glede kurca pa ja …čas bi bil, da aparatura proradi kao nekad. 😀

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s