ČUDEŽ NA LEDENI PLOSKVI.

Image

 

 

Zgodnje nedeljsko jutro je. Ura je sedem in nekaj drobiža čez. Pijem jutranjo kavo, tako z veliko sladkorja in veliko mleka, kadim odličen makedonski tobak, na radiu poslušam nek komad od Elvisa Presleya – kakšen fantastičen glas je imel ta tip, ugotavljam, da trebušna viroza počasi popušča – vsaj bruham ne več in v mislih podoživljam dogodke preteklega tedna. Pester, zanimiv, dinamičen teden je bil. V turškem parlamentu so uprizorili skupinski pretep – vedno mi je zanimivo opazovat kravatarje kako se pretepajo, v madžarskem parlamentu pa so skozi okno vrgli zastavo Evropske Unije in tako brez besed zelo zgovorno povedali kaj si mislijo o raznih evropskih direktivah in o evropskih poslancih v Bruslju, ki so zelo dobro plačani zato, da se praskajo po svojih kosmatih jajcih in plešastih glavah. V Bosni protestniki še vedno protestirajo – ne dajte se momci, v Sloveniji se stvari po katastrofalnem žledolomu počasi umirjajo, na facebooku pa so tako imenovane pivske nominacije dosegle razsežnost prave epidemije. Sicer ne razumem čisto najbolje kaj je tako zelo zabavnega v tem, da spiješ pivo na eks in se ob tem posnameš ampak ok. Očitno res postajam star. Možno je, da sem se že rodil preveč resen za ta svet. Odkar vem zase mi govorijo, da sem preveč resen. Da bi se lahko bolj pogosto nasmehnil. Da bi lahko bil bolj sproščen. Mar zato, da bi bil všečen in, da bi ustrezal drugim? Morda sem res preveč zategnjen za to življenje, katerega smisel je očitno zabava za vsako ceno ob vsaki priložnosti. Itak, dajmo se imet fino tudi takrat, ko nismo. Nasmehnimo se. S tem bomo pokazali kako močni smo. Kako dobro nosimo svojo masko. Američani so nam s svojo pop-kulturo v obliki filmov, nadaljevank, glasbenih spotov in resničnostnih serij res kvalitetno oprali možgane. Živimo v neki iluziji, ki se lahko razblini hitreje kot milni mehurček. Ali pa sem preprosto doživel preveč težkih, grdih, neprijetnih stvari in mi je usojeno biti depresivni pizdun. No, ja kakorkoli. Se je pa v tem tednu zgodilo veliko lepih trenutkov, ki so razveselili in spravili v res dobro voljo celo mene, depresivnega pizduna. 🙂 Pet olimpijskih medalj imamo. Vsake od njih sem bil iskreno vesel, še posebej Tinine zlate, ampak šele sinočnja zmaga naših hokejistov proti Slovaški je pri meni povzročila eno tako manjšo evforijo in en tak večji potres v hiši ob vsakem golu. In ravno o risih imam namen pisat danes. O ekipi nepopustljivih, srčnih, borbenih, discipliniranih fantov, ki so uresničili sanje vseh generacij slovenskih hokejskih navdušencev.

Za hokej na ledu sem se začel zanimati tam nekje pri desetih, enajstih letih. Spomnim se, da sem nekega večera stopil v dnevno sobo in opazil očeta, ki čustveno spremlja potek hokejske tekme. Kdo igra, ga vprašam. Finale državnega prvenstva. Olimpija : Jesenice. In za koga navijaš ti? Za Olimpijo. Točno tistega večera sem se odločil, da bom jaz navijal za Jesenice. Iz inata. Zanalašč. Upornik ne postaneš. Upornik se rodiš. Lahko si predstavljate kako je bilo videti, če sva midva z očetom gledala hokej skupaj. Ko je dala gol Olimpija, je vpil in skakal on. Ko so dali gol Jeseničani, sem vpil in skakal jaz. Oba temperamentna, čustvena, glasna navijača. Oba rahlo usekana o tem ni nobenega dvoma. Bila so to devetdeseta. Obdobje, ko je klub iz mesta rdečega prahu kraljeval v slovenskem hokeju. Nato je prišlo obdobje, ko so Hokejsko zvezo Slovenije “okupirali” določeni lobiji, ki so poskrbeli zato, da je Olimpija naslove državnih prvakov pobirala serijsko. Skratka bili so to ljudje, ki so imeli dovolj moči, vpliva in predvsem denarja, da so lahko poskrbeli zato, da Jeseničani niso prišli do naslova državnega prvaka. JJ bi jih zagotovo poimenoval “strici iz ozadja”. Hvalabogu to obdobje ni trajalo dolgo in kmalu smo spet lahko gledali tiste prave derbije med dvema večnima rivaloma in tekmecema v polnem sijaju. Žal pa je ponos gorenjskega hokeja, klub, ki je Sloveniji in svetu dal ogromno odličnih, talentiranih, kvalitetnih hokejistov pred časom umrl. Dobesedno umrl. Na Jesenicah so se s finančnimi težavami spopadali vrsto let in zgodilo se je neizogibno. Veste …za vsakega strastnega navijača je hudo, če “njegov” klub izgublja, če mu ne gre. Toda nič se ne more primerjati z žalostjo in prazninino, ki nastane, ko klub za katerega si v dobrem in slabem s srcem navijal vrsto let preprosto izgine. Umre. Verjamem, da se bodo tudi navijači ljubljanske Olimpije, ki so nas navijače Jesenic ljubkovalno klicali “ovce” strinjali s tem, da brez Jesenic, slovenski hokej ni več to kar je včasih bil.

A kljub temu …da imamo v Sloveniji le en profesionalni klub, le sedem ledenih dvoran in samo 146 registriranih hokejistov, kljub vsem težavam s katerimi se slovenski hokej sooča so naši risi včeraj v ruskem Sočiju ustvarili, spisali enega največjih uspehov slovenskega ekipnega športa. Morda celo največji uspeh. Premagali so Slovaško. Reprezentanco, ki spada med “7 nedotakljivih” hokejskih velesil. Bil je to veličasten dan, nabit s čustvi. Dan, ko so tudi moški potočili solzo ali dve pa jih tega ni bilo prav nič sram. In, ko takole malce bolj podrobno opazujem te veličastne uspehe naših športnikov …šele takrat se dobro zavem koliko sposobnosti, potenciala in talenta ima slovenski narod. Na vseh področjih. Le izkoristiti ne znamo tega. Ali nočemo. Veste …mi bi dejansko lahko postali druga Švica. Če bi bili malce bolj složni in enotni. Če bi bili malce bolj organizirani. Če … Ja. Če čebula ne bi če-ja imela bi …

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s