VONJ PO ŽENSKI

Image

 

 

Ste gledali film Vonj po ženski? Filmska klasika iz leta 1992 v kateri je legendarni Al Pacino odigral – po mojem skromnem mnenju življensko vlogo in dobil oskarja. Al Pacino v vlogi zahtevnega, tečnega upokojenega kapitana ameriške vojske, ki je oslepel. Njegov svet je prekrila črnina. Tema. Večino dni preživi v temni zakajeni sobi, v družbi viskija, cigar in spominov. Spomini so vse kar mu je ostalo. Je osamljen, zagrenjen, zlomljen starec, ki živi le zato, ker ne more umreti. Storiti samomor ni tako preprosto kot se morda komu zdi. Še posebej, če si slep. In, če eden od čutov pri človeku odpove, postane drugi toliko močnejši. Će izgubiš vid, se okrepi sluh ali pa tvoj nos bolje vonja stvari. Pretresljiva, ganljiva zgodba.

Bil je oktober 2011. Verjetno najtežje, najhujše, najbolj temno obdobje mojega življenja. Nekaj kar bi najraje izbrisal iz svojega spomina, če bi lahko. Vendar človeški možgani za razliko od računalnika žal nimajo tipke Delete. Ne dopustijo, da bi neke “datoteke” iz svojega življenja preprosto vrgel v koš. Neke spomine sicer lahko potlačiš tja globoko v podzavest. Vendar to ne pomeni, da so izginili. Še vedno so tam. Temne sence preteklosti, ki bodo morda nekoč nekdaj v obliki izbruha jeze izbruhnile ob neki čisto nedolžni situaciji, ki te bo spomnila na točno tisto kar si potlačil zato, da bi lažje preživel. Skratka …oktobra 2011 sem dosegel svoje dno. Z glavo sem udaril v trd beton. Zagrenjen, zamorjen, zlomljen. Samozavest in samospoštovanje na čisti nuli. Dokončno razočaran nad sabo in vsemi ostalimi. Neznansko jezen nase in na cel svet. Za mano je bil neuspešen poskus samomora (kombinacija alkohola in tablet). Takrat sem dojel, da sem res očitno popolnoma nesposobno teslo. Še ubit se ne znam! Po neuspešnem poskusu samomora sem bil z rešilcem prepeljan na zaprti oddelek psihiatrične bolnišnice Polje. Zdelo se mi je, da bodo to najhujši, najbolj peklenski tedni in meseci mojega življenja. Hrana je bila obupno zanič, postelje trde, medicinske sestre razen redkih izjem neprijazne in osorne, okrog mene pa ljudje – pacienti, ki so bili otopeli, apatični, zadeti od tablet. Ko vidiš fanta, ki je nekaj let mlajši od tebe, kako mu krivi ustnice, kako z njegovih ust teče slina – da se mu to dogaja zato, ker so mu dali prevelik odmerek zdravil sem izvedel kasneje in, ko opazuješ svojega cimra v sobi, ki je sposoben ure in ure nepremično strmeti v steno in ves čas ponavljati tri besede se ti zazdi, da si se znašel na koncu sveta. V deželi živih mrtvecev. Prvi dan po tistem, ko sem bil premeščen iz zaprtega na odprti oddelek in, ko sem pižamo zamenjal za svoja oblačila, sem zadihal malce bolj svobodno. Z dejstvom, da je bil moj poskus samomora neuspešen sem se sprijaznil. V takih okoliščinah ti drugega kot sprijazniti se s stvarmi niti ne preostane. Dojel sem, da očitno res potrebujem strokovno pomoč. Toda upornik, kakršen sem bil sem dosledno zavračal tablete. Ko je bil čas za zdravila, tablete nisem pogoltnil pač pa jo potisnil pod jezik in jo, ko sestra ni gledala izpljunil. Torej, prvi dan po tistem, ko moje gibanje ni bilo več omejeno le na hodnik in dnevno sobo zaprtega oddelka, sem šel na dolg sprehod okoli bolnišnice. Presenetljivo velik in presenetljivo urejen kompleks. In med sprehodom sem naletel na Brunarico. Simpatičen lokalček v katerem si lahko kupil kar si potreboval. Sadje, sladkarije, kozmetika, kremšnite, sadne kupe, križanke, časopisi, sokovi, kava … Naročil sem belo kavo in se usedel ven na vrt. Bil je presenetljivo topel dan za ta letni čas. In tam sem zagledal njo. Prikrito, diskretno sem jo opazoval. Zdelo se mi je, nekaj mi je govorilo, da ni pacientka. Kuharica, čistilka ali medicinska sestra tudi ne, sicer bi bila v uniformi. Očitno tudi zdravnica – psihiatrinja ni bila. Za sosednjo mizo vidim pacienta iz sosednjega oddelka – nadstropje nad nami. “Živjo, stari. Daj mi nekaj povej, poznaš tisto punco za tisto mizo?” On prikima. “Poznam, na našem oddelku je. Specializantka psihologije. Pisarno ima na našem oddelku. Baje bo tukaj samo še dva tedna. Ti je všeč a?” Vžgem ga v ramo, se nasmehnem in vrnem za svojo mizo. Specializantka psihologije torej. Rdeči lasje speti v čop. Modre oči. Privlačen, melodičen glas. Lep nasmeh. Čvrsta ritka. Deluje samozavestna a rahlo zadržana in nedostopna. Všeč so mi nedostopne ženske. Običajno se za krinko, masko nedostopne, suverene, samozavestne ženske skriva majhna prestrašena deklica, ki si želi le to, da bi jo imel nekdo rad. Ali pa si želi le kvalitetnega seksa. Lepo, lepo. In, ko je šla mimo mene sem v zraku zavonjal …vonj njenega parfuma. Zagotovo neka kvalitetna, francoska zadeva. Draga ko pes. Opazoval sem njeno hojo. Njene napete kavbojke. Moj srčni utrip je bil povečan in pojavilo se je neko ščemenje v trebuhu. Metuljčki? A sem se zatreskal? Me je vžgalo tako ekspresno hitro? O, jebote! Je to možno? Spijem kavo, se vrnem v našo stavbo, na naš oddelek in stopim v sobo. Na postelji leži eden mojih cimrov. Razgledan, inteligenten dečko, leto dni mlajši od mene. Njegova diagnoza je paranoidna shizofrenija, čeprav meni deluje čisto skuliran. Edini cimer s katerim lahko normalno komuniciram. Gledam ga kako leži na postelji in se zvija od smeha. Vprašam ga : Kva je stari, kaj je bilo?” On me pogleda in se zresni. “Na roke sem si ga vrgu, pa je ravno v tistem sestra stopila v sobo. In me vpraša kaj delam, pa ji rečem …a ne vidite, drkam penis, pizda. Je sam zaprla vrata in šla. Ziher bomo o tem jutr govoril na viziti”. Še sam sem se začel smejat. Rad bi videl njen obraz v tistem trenutku, ko je stopila v sobo. Naslonim se na okensko polico in razmišljam. Grizem svojo spodnjo ustnico kar počnem vedno, ko sem živčen. Obrnem se k cimru in se odločim, da mu povem. Če lahko komu zaupam, lahko njemu. In, če mi bo dal kdo pameten nasvet mi ga bo dal on.

“Stari mislim, da sem se zatreskal”. On me nekaj časa gleda, nato pa preseneti z izjavo. “Pa ne, da je tista psihologinja iz zgornjega nadstropja?” Osupnil sem. “Kako si vedel? Jo poznaš?” Prikima. “Ni bilo težko uganit. Edina greha vredna ženska v celi jebeni bolnici. Vse ostale so čudne, razen tiste sestre na zaprtem oddelku. Njo bi fukal, dokler ne bi padel dol. Tista je pa huda za popizdit.” Vedel sem katero misli. Ampak jaz sem razmišljal o nečem drugem. Kako se tej punci približat? Me bo kot pacienta sploh jemala resno ali bo mislila, da ima opravka z nekom, ki je psihotičen, v svojem svetu. Naj grem enostavno v njeno pisarno in jo povabim na kavo? Vendarle so okoliščine posebne. V psihiatrični bolnici smo, ne v lokalu. Poleg tega se mora ona kot psihologinja držat nekih pravil. Etični kodeks in podobno sranje. Hm. Poleg tega pa …je ona sploh sama v pisarni? Obrnem se k cimru – svojemu informatorju. “A ima ona svojo pisarno?” Odkima. “Ne, tri specializantke imamo v stavbi, vse tri so v isti pisarni.” Sranje! Nekaj časa hodim gor in dol po sobi, nato se domislim ideje, ki je rahlo nora ampak bi morda lahko delovala. “Pismo ji bom napisal”. Točno. Na roke napisano pismo. Cimer me pogleda in reče : “Ti si nor stari.” Nasmehnem se. “Ja, to mi govori nekdo, ki ga sestra zasači medtem, ko se igra s svojim kolegom med nogama. Glej, probam lahko. Zgubit nimam kaj.”

In res še isti večer ji napišem pismo dolgo stran in pol. Iskreno, čustveno, morda na trenutke patetično pa vendar. Razložil sem ji zakaj sem se odločil za tak način komunikacije Na koncu sem pripisal svojo telefonsko številko. Naslednje jutro se po zajtrku odpravim v zgornje nadstropje. Noge se mi tresejo, moje roke so potne. Potrkam na vrata pisarne. Z druge strani vrat se zasliši odklepanje. Zakaj se pa punce zaklepajo? Se bojijo nas pacientov? Vrata odpre neka gospodična, ki jo prvič vidim. “Živjo, je A. tukaj?” Prikima in do konca odpre vrata ter me spusti noter. Ona sedi za pisalno mizo in telefonira. Pogledam jo in si rečem …pizda je lušna. Na njeno pisalno mizo dam kuverto in rečem : “Tole je za vas.” Nasmehne se mi in prikima. Zaprem vrata in globoko izdihnem. Napetost je popustila. Storil sem kar je bilo storiti treba, zdaj pa bo kar bo.

Nadaljevanje sledi …čez teden dni. 🙂 Šalim se. Saj bo prej …

 

 

 

 

 

 

 

Advertisements

One thought on “VONJ PO ŽENSKI

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s