VONJ PO ŽENSKI 2

Image

 

 

Moja starša sta se ločila, ko sem bil star sedem mesecev. Sedem mesecev! Pri tej starosti sem bil najbrž le malce večji od štruce kruha. Moja mati je enostavno spakirala kovčke in odšla. V Srbijo. Nikoli več je nisem videl. Če ne bi imel nekaj fotografij, sploh ne bi vedel kako izgleda ženska, ki me je rodila. Kdo ve kakšni vse so bili razlogi, da se je zadeva končala tako kot se je. Da je moj oče težak in naporen človek sem se imel možnost prepričat neštetokrat. Trmast, prepričan v svoj prav. Deloholik. Eden tistih s katerimi je težko živet. Tisti družinski prijatelji, ki so mojo mati poznali so mi povedali, da se nikakor ni mogla prilagoditi na slovenski način življenja. Da se je tukaj počutila utesnjeno, nezaželeno. Povedali so mi tudi, da je bila privlačna, inteligentna, komunikativna ženska in, da sem ji baje zelo podoben. Tako po videzu kot po karakterju. Tega, da je preprosto odšla ji nikoli nisem oprostil. Še težje mi je bilo razumeti dejstvo, da vsa ta leta ni poiskala stika z mano. Ji je bilo res tako vseeno kaj se z mano dogaja? O vzgoji otrok ne vem kaj dosti vem pa, da naj bi bila mati tista, ki naj bi otroka obvarovala pred bolečino ne pa, da mu jo povzroča. Veste v kakšnega moškega zraste fant, ki je odraščal brez matere? V moškega, ki sovraži ženske. Ker, če te izda, zapusti in pusti na cedilu lastna mati in to tako zgodaj, v najbolj nežnih letih tvojega življenja mar ni normalno, da boš podzavestno pričakoval, da se bodo na enak način obnašale vse ženske v tvojem življenju? Tvoje punce, tvoje morebitne partnerke? Priznam …imel sem hude občutke dvoma. Po moji glavi so rojila vprašanja v stilu …sem jaz sploh sposoben imeti žensko iskreno rad? Ali pa se spreminjam v šovinističnega pizduna, ki bo umrl kot zagrenjen, osamljen starec? Prav zato me je dejstvo, da sem se oktobra 2011 med hospitalizacijo v psihiatrični bolnici pošteno zatreskal v specializantko psihologije res presenetilo. V pozitivnem smislu seveda. 

Dan po tistem, ko sem ji v njeno pisarno “dostavil” pismo – glede na razmere in okoliščine se mi je to zdela rahlo odštekana, vendar primerna oblika komunikacije sva se srečala na stopnišču. Zagledala me je in zardela. Zafarbala je stari moj! Fino. Je to dober ali slab znak? Hm … Pozdravila sva se in šla drug mimo drugega. To je bil pravzaprav najin prvi kontakt. Od takrat naprej sva se srečevala še dostikrat. Razumljivo, oba sva bila v isti stavbi. “Moj” oddelek je bil nadstropje nižje kot njena pisarna. Dajala je očitne znake, da sem ji všeč. Sicer je to počela prikrito, diskretno kot ženske to znajo, pa vendar …bilo je jasno, da ji nisem antipatičen. Ampak njo dobit na samem je bila pa misija nemogoče. Vedno je bila v družbi ene ali dveh kolegic. Moj cimer v sobi pa me je spraševal : “Kva je pol, a ti je odpisala a ne, jebemti?” Temu njegovemu vprašanju je vedno sledil moj strupen pogled. Bo že, bo že. Ko zdaj gledam nazaj ne vem …sem bil res tako naiven, da sem verjel, da mi bo odpisala na pismo? Morda sem bil preprosto preveč zaljubljen. Veste, jaz imam to neverjetno sposobnost, da se vsakič znova zaljubim v napačno žensko. Še danes mi ni popolnoma jasno kako mi to uspe ampak …tkole mamo! Razumljivo je, da se specializantka psihologije ne sme zaplesti v kakršenkoli odnos s pacientom tudi v primeru, da je simpatija obojestranska. Tovrstna avantura punco lahko stane službe. Njena kariera se lahko zaključi še preden se je sploh dobro začela. Pri teh stvareh je treba biti previden. Dober teden pred koncem moje hospitalizacije, bilo je to februarja 2012 sem svojega psihiatra s katerim sva v tem času zgradila res lep odnos ( edini psihiater doslej, ki me ni razočaral ) prosil, če bi lahko dobil napotnico za razgovor pri psihologinji. Tisti nadstropje nad nami. Nekaj časa me je gledal, nato so se mu ustnice razlezle v nasmeh. Vedel sem, da ve zakaj se v resnici gre. In on je vedel, da jaz vem, da on ve. Tisti dan, ko sem bil uradno odpuščen, moja hospitalizacija zaključena, moji kovčki pripravljeni za pot domov sem se z napotnico v roki odpravil v zgornje nadstropje. In upal, da bo moja nesojena “dama v rdečem” za spremembo v pisarni sama. Da se vsaj posloviva na en tak lep način in, da mi jo končno uspe povabit na kavo. V trenutku, ko jaz ne bom več pacient se seveda odnos med nama bistveno spremeni. Nobenih zadržkov ni več. Saj razumete ne. Potrkam. Spet mi odpre njena sodelavka. Pogledam v strop in si mislim …pa ne me jebat! Vseeno sprejmem izziv, pod pretvezo, da sem prišel na terapevtski razgovor. Z namenom, da dobim termin – datum za terapijo. Kao! Toda rjavolaska je po nekaj minutah pogovora očitno dojela, da pri vsej tej stvari nekaj smrdi. Postalo mi je jasno, da na tak način ne bomo prišli nikamor. Poslovil sem se od obeh. Prisrčno, prijazno, vljudno. Naredil sem kar sem v danih razmerah lahko. Punca ima mojo telefonsko številko. Če jo zanimam, me bo kontaktirala, če ne …draga moja rdečelaska, hvala, ker si moje bivanje na psihiatriji naredila bolj znosno in bolj prijazno. Adijo, pa zdrava ostani.

Prvi dnevi, prvi tedni po tistem, ko prideš s psihiatrije so težki. Spet potrebuješ nekaj časa, da se privadiš na življenje v “civilizaciji”. Da se vrneš nazaj v tiste stare tirnice. Na njo sem poskušal misliti čim manj. Jo poskušati izbrisati iz svojega spomina. Lažje reči kot storiti. Nikakor ni šla iz moje glave. Vonj njenega parfuma, kristalno modre oči, rdeči lasje … Za popizdit, vam rečem. Za popizdit! In bolj kot so minevali dnevi in tedni, bolj sem bil prepričan, da bo sčasoma ta privlačna rdečelasa dama le še lep spomin. Eden redkih lepih spominov na čas preživet v “deželi živih mrtvecev”. In še ena napačna ženska. Ena tistih v katero sem se zaljubil pa se ne bi smel.

In nato se, skoraj tri mesece po tistem, ko sva se videla zadnjič srečava v mestu. Rahlo jo potrepljam po ramenu. Zdrzne se, se obrne. Me prepozna. Šla sva na kavo. Razložila mi je, da mi ni odpisala na pismo, ker ji etični kodeks tega ne dovoli, da pa ji je bil moj način komunikacije všeč. Res simpatična, komunikativna, iskrena punca. In preden bi si jaz v svoji glavi lahko začel domišljat, da bi med nama karkoli lahko bilo me postavi na trdna, realna tla. Pove mi, da je lezbijka. Odkrito, neposredno, brez sramu. Všeč so mi taki ljudje, čeprav sem bil malce šokiran, priznam. Lezbijka? Zato je njena sodelavka v pisarni takrat reagirala tako ostro kot je. Branila je …svojo punco. Vau! Torej so bili vsi njeni pomežiki in nasmehi le neka igrica? Očitno sem bil hvaležen material za še en psihološki preizkus. Krasno. Lahko zaploskam sebi in svoji neverjetni naivnosti. Ona pa se lahko zamisli nad sabo. Diplomirana psihologinja, ki se ne zaveda, da se z iskrenimi čustvi neke osebe ne moreš igrat. Čustva pač niso lego kocke, pizda!

Nikoli več si ne bom dovolil, da se v neko žensko zagledam na tak način. Nikoli več. Pa prosim, ne mi o zarečenem kruhu, ki se ga baje največ poje. Ne maram kruha. 🙂

Advertisements

One thought on “VONJ PO ŽENSKI 2

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s