BODI DRUGAČEN. ISTIH JE ŽE TAKO DOVOLJ.

 

Z neko posebno nostalgijo se spominjam svojih osnovnošolskih let. Junija 1991 je Slovenija postala samostojna, septembra istega leta smo fantje in punce moje generacije ( letnik 84) postali prvošolčki. Prva generacija osnovnošolcev v novi državi. Prva generacija, ki se v šoli ni učila srbohrvaščine. Namesto modre pionirske čepice in rdeče rutke smo premierno dobili rumene rutke, vsak svoj kos torte na papirnatem krožničku, prijazen gospod iz Zavarovalnice Triglav pa je vsakemu od nas prinesel utripajočo kresničko, ki smo jih obesili na šolske torbe, da smo bili v prometu bolj vidni. Bila so to 90-a. Plačevali smo s tolarji, glasbo poslušali na kasetah, gledali MTV in se po šoli igrali na travniku, v gozdu, na igrišču. Naša največja skrb so bila potolčena kolena, odrgnjeni komolci in to, da smo pravočasno prišli domov na kosilo ali večerjo. Nismo vedeli kaj je to facebook, twitter, sploh nismo vedeli kako izgleda računalnik, a smo bili vseeno vsi obveščeni o vsem. Nismo imeli novega i-Phona niti najnovejšega mobilnika Samsung pete generacije ( pametni telefoni, ki so marsikdaj pametnejši od svojih lastnikov 🙂 ) a smo vedno bili točno tam kjer je bilo treba ob uri, ki je bila dogovorjena. Imeli smo polne žepe frnikol in čunga – lunga žvečilnih gumijev. Svet je bil lep. Na TV smo poslušali politike, ki so govorili, da bomo postali druga Švica. Nam mulcem ni bilo jasno kaj to pomeni toda slišati je bilo kul. Ko si otrok si tako …iskren, čist, nedolžen. Vsakomur poveš svoje, se nasmehneš in odkorakaš dalje. Takrat še ne veš, da te v življenju čaka veliko slabega, grdega, neprijetnega. Porazi, padci, razočaranja. V tistih letih nimaš pojma o tem kako boleče je, ko te prevara punca, ki to, da te je prevarala zanika, kar pomeni, da ti laže direktno v obraz ( tako lepa pa tako gnila ) ne veš kako hudo je, ko tvoja starša ostaneta brez službe ti pa se moraš takoj po srednji šoli zaposlit in služit denar namesto, da bi študiral igralstvo – kar si si od nekdaj želel. Sanja se ti ne o tem kako izgleda, ko se tvoj najboljši kolega zadeva s heroinom ti pa ne moreš pomagat. In na koncu ti kolega umre na rokah. Dobesedno. Kot v nekem jebenem ameriškem filmu. Jaz sem že kot otrok vedel, da sem drugačen. Sicer sem bil odličen učenec, moje obnašanje je bilo vzorno pa vendar se mi je zdelo, da odstopam. Da sem manj igriv, manj razposajen, bolj resen. Moj oče, preprost kmečki človek, ki je imel o vzgoji otrok ravno toliko znanja kot jaz o kvantni fiziki – bore malo torej, je imel precej nenavadne vzgojne metode. Poleg neprestanih kritik in zaničevanja je bilo precej priljubljeno tudi fizično nasilje oziroma pretepanje. Očitno je naivno verjel, da bo s pretepanjem v meni zlomil tisti moj uporniški duh. Da bo iz mene naredil pridnega, poslušnega, ubogljivega fantka, ki vedno le kima, se nikoli ne upre, nikoli ne izrazi svojega mnenja in je tiho kot miška. Takega, ki bo točno tak kot bi si on želel. Ne bo šlo dragi očka. Ne bo šlo. Na njegovo veliko žalost se mu je eksperiment ponesrečil. Popolnoma in v celoti. Ter dosegel efekt popolnoma nasproten od želenega kar se v takih primerih rado zgodi. Ob vsaki novi klofuti mi je postalo jasno, da se ko odrastem ne bom pustil nikomur. Da ne bom nikoli nikomur več dovolil, da z mano manipulira, me čustveno izsiljuje, mi pere možgane. Ko sem bil starejši, močnejši, tam nekje pri 20ih sem očetu prijazno toda zelo jasno in odločno povedal, da me pač ne bo več pretepal. Ker, če me udari še enkrat se zna zgoditi, da mu vrnem za vsa leta nazaj z obrestmi. Čudno me je pogledal in rekel : “Saj mene je moj fotr tudi pretepal pa mi nič ne manjka.” Res? Kakšen neverjeten cinizem, gospe in gospodje. Torej ne gre za nič osebnega. Gre le za nadaljevanje družinske tradicije. Fino. Krasno. Torej …če bom imel kdaj otroke to pomeni, da jih lahko pretepam? Nadaljevanje družinske tradicije? Ne me jebat! Bolje, da jih nimam kot, da iz njih s svojo popolnoma zgrešeno vzgojo in napačnim načinom komunikacije ustvarim čustvene invalide, ki bodo pri 26ih hospitalizirani na psihiatriji in bodo namesto zajtrka goltali antidepresive.

Odraščal sem v katoliški družini. Kar pomeni, da sem kot otrok hodil v cerkev k maši. Krst, prvo obhajilo, birma. Vse preizkuse – zakramente sem dal čez. Celo ministrant sem bil in animator na duhovnih vajah. In, če v nedeljo nisem šel k maši, ker je bil to pač edini dan v tednu, ko sem lahko spal dlje je bila za mojo staro mamo prava katastrofa. Vedno je rekla : “Kaj bodo pa zdaj sosedje rekli?” Sosedje? Gladko se mi jebe za sosede. Sicer pa verjamem, da bodo ob nedeljskem kosilu razpravljali izključno o tem, da je res čudno, da me ni bilo pri maši. To bo novica dneva anede? Ob tem pa se jim bo kepa tenstanega krompirja zataknila v grlu. O Jezus, najbolje, da se obesim kaj? Ker nisem šel k maši. Dokler nisem dojel, da je to kar počnejo slovenski župniki – duhovniki čisto prodajanje megle. Nateg stoletja. Pranje možganov na visokih obratih. Jaz sem lahko veren. Lahko verjamem v Boga, ampak cerkve kot institucije ne potrebujem. Ko ti duhovnik pri nedeljski pridigi govori o tem koga moraš voliti na volitvah naslednjo nedeljo. Ko ti o ponižnosti in skromnosti pridiga tip za katerega veš, da ima v garaži parkiran avto vreden 40 tisoč evrov. Ko ti o tem kaj je moralno in kaj ni pametuje človek, ki v prostem času rad fuka ritke. Ritke mladih, nedolžnih fantov. Veste kaj, gospod cerkveni dostojanstvenik – evo vam ga – pušite mi kurac! Se opravičujem …menda se pravilno slovensko napiše kurec. Ali pa penis. Tudi to radi počnete kajne gospodje? In vse to v imenu Svetega pisma. Kako ogabno in temačno. Smo v srednjem veku morda? Moja noga že 13 let ni prestopila praga nobene slovenske cerkve. Verjemite, tako bo tudi ostalo. Je pa tako, slovenski katoliški cerkvi in našim duhovnikom na čast bom ob posebni priložnosti spisal poseben blog. Poln prijaznih besed. Nekaj v stilu fenomenalne hrvaške pisateljice Vedrane Rudan. Ona je hrvaški katoliški cerkvi jebala mater na tako luciden, pronicljiv in zabaven način, da sem jokal od smeha, ko sem bral tisto knjigo. Knjigo z naslovom : Ko je moški peder, ko je ženska kurba. Mimogrede, fantastično branje. Toplo priporočam!

Dostikrat se mi zgodi, da v mestu naletim na znanca. Bivšega sošolca, bivšega sodelavca, bratranca v tretjem kolenu. Po uvodnih vljudnostnih frazah obvezno sledi paket življenskih modrosti in resnic. Saj veste, govora je o tem kako bi jaz (po njihovem mnenju) moral živeti SVOJE življenje. Ker sem star že 29 in bi bil čas, da se poročim in imam otroke. Res? Torej moram imet otroke zato, ker mi tako svetuje moja žlahta? Hecno. Kje pa je bila ta moja žlahta takrat, ko so bili moji najtežji trenutki? Kje so bili, ko je bila depresija tako močna, da včasih tudi po tri dni nisem mogel vstat iz postelje? Kje so bili, ko sem se telesno, čustveno, duševno spreminjal iz človeka v zombija? Kje so bili, ko sem jemal šest tablet dnevno? Od antidepresivov do pomirjeval, stabilizatorjev in vsega vmes? Ni jih bilo. Če jih ni bilo takrat, ko bi jih morda res potreboval za vsaj malo opore in tolažbe, potem jih ne potrebujem niti zdaj, ko mi gre bolje.

No, ko smo že ravno pri takih temah kot so pranje možganov, čustveno izsiljevanje in podobno moram z vami deliti še eno zgodbo. Bilo je decembra lani. S simpatično, privlačno gospodično sva šla v nek prijeten lokal na kavo. To ni bilo običajno kofetkanje dveh prijateljev. To je bil zmenek. Videla sva se prvič, zadnjič in nikoli več. Atmosfera je bila dobra, glasba tudi, debata med nama je lepo stekla tudi vizualno sva si bila všeč. Punca je rekla, da sem v živo videti dosti bolje kot na fotki. Uuu, obetavno. Po dobri uri debate sem šel zadovoljit svojo potrebo po nikotinu. Na cigaret torej. Ko sem prišel nazaj je bila videti napeta. Živčna. Jezna. Nekaj časa me gleda, nato pa izstreli kot iz topa : “Če hočeš, da je med nama kaj več boš moral najprej nehat kadit. Ne bi se rada poljubljala s pepelnikom. Si predstavljate? Punca mi je postavila jasen ultimat. Na prvem zmenku. Ni mi bil všeč njen ukazovalni ton glasu. Niso mi bile všeč njene oči, ki so se nevarno bliskale od jeze. Lahko bi tudi jaz ponorel in ji v obraz zmetal nekaj kletvic, ki jih v življenju še ni slišala. Lahko bi se pretvoril v primitivno, neotesano, nasilno balkansko teslo, jo stisnil za vrat in vprašal : “Kaj je ljubica, ti zraka zmanjkuje?” Pa nisem storil nič od tega. Probleme rešujem na miren, civiliziran način. Obvladal sem se. Plačal račun ji rekel, da si nimava več kaj za povedat ter brez pozdrava odkorakal iz lokala. Dostojanstveno. Prišel domov, jo blokiral na facebooku, izbrisal njeno telefonsko številko in zaključil zadevo. Vem, da je kajenje grda razvada. Pa zdravju škodljiva. Pa vedno bolj draga. Ampak …nehal bom, ko se bom za to odločil sam! Ženska, ki ti na prvem zmenku postavi ultimat bo od tebe vedno zahtevala nekaj novega. To, da nehaš kadit, potem, da se začneš drugače oblačit, drugače govorit. Na koncu, ko bo iz tebe ustvarila kombinacijo med copato in čivavo pa te bo odjebala, ker bo ugotovila, da si postal čisto drugačen kot takrat, ko te je spoznala. Ne, hvala. Te igrice in ta šport …to ni zame. Je pa bila punca direktna in iskrena kar ji štejem v velik plus. Že takoj sva razčistila in oba vedela na čem sva.

Spoštujem ljudi, ki znajo/si upajo biti drugačni od večine. Iskreni, odkriti, neposredni, po potrebi glasni. Taki s hrbtenico. Taki, ki imajo lastno mnenje, ki ga znajo argumentirat. Taki, ki so družbeno angažirani in stvari v življenju delajo po svoje. Malo nas je al nas ima!

Bodi sam svoj. Izstopaj. Pogumno! Bodi drugačen. Istih je že tako dovolj. 

 

Dostikrat se mi zgodi, da v mestu naletim na znanca. Bivšega sošolca, bivšega sodelavca

Advertisements

3 thoughts on “BODI DRUGAČEN. ISTIH JE ŽE TAKO DOVOLJ.

  1. Evo še enkrat jaz… 🙂 očitno bo do jutra za računalnikom, ker kar ne morem nehat brat… v tem zapisu, na določenih delih, sem se našla tudi sama… že od nekdaj štrlim iz povprečja, na tak ali drugačen način pa tudi kar se cerkve tiče imam identično mnenje 🙂 grem brat dalje 🙂 tebi pa želim, da ti prihajajoče leto prinese vse dobro in lepo in da bi se ti uresničile vse male in velike želje 🙂

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s