SODOBNI MLADENIČI IN MLADENKE. MANEKENI IN MANEKENKE ŽE PRI PETNAJSTIH!

“Ne može nam niko ništa, jači smo od sudbine

mogu samo, da nas mrze, oni ko nas ne vole.”

Image

Nisem konservativen tip človeka. Nisem neko starokopitno, primitivno teslo, ki ne šteka stvari in je v svojem razvoju in pogledu na svet ostal oziroma obtičal tam nekje v letu 1994. Daleč od tega. Nisem rasist, niti nacionalist, še manj homofob. Nobenih predsodkov nimam do predstavnikov drugih veroizpovedi in nikoli nikogar ne sodim. Preprosto nimam te pravice se mi zdi. Sem dojemljiv za novosti še posebej, če se izkažejo kot dobre, napredne, koristne. Prav tako zelo dobro razumem, da se življenje na tem našem planetu spreminja z izjemno hitrostjo in, da vsaka generacija živi, funkcionira in razmišlja drugače od starejše. Ko smo mulci, nam gredo na živce starši. Ko smo starši nam gredo na živce mulci. In, ko smo v tistih letih, ko razmišljamo koliko let življenja nam je še preostalo, nam gredo na živce starši, mulci in vse generacije vmes. Tako pač je. A kljub vsemu nekatere stvari težko razumem in jih sprejmem. Vedno težje pravzaprav.

Bilo je pred časom. Kolegica me je povabila na neko okroglo mizo oziroma delavnico na kateri naj bi razpravljali in se pogovarjali o depresiji, odvisnosti od alkohola, odvisnosti od drog in ostalih psihičnih motnjah in tegobah sodobnega sveta. Rekla mi je, da bi bila moja udeležba zaželena. Sploh zato, ker sem – po njenem mnenju dober govorec s šarmantnim glasom ( moški vedno pademo na take komplimente) in imam (žal) z depresijo bogate izkušnje ter bi bilo fino, če bi prišel ostalim udeležencem povedat kako izgleda hospitalizacija na psihiatriji, kakšni so stranski učinki tablet, take stvari pač. Pridem, sem ji rekel. In res prišel.

Znašel sem se pred stavbo, kjer v kletnih prostorih deluje domžalski študentski klub in ugotovil, da imam še 20 minut časa. Naslonim se na steno, prižgem cigareto, v ušesa si vtaknem slušalke in pritisnem play. Metallica. Komad z naslovom Unforgiven. Komad, ki bi marsikoga spravil v depresijo, mene pa dvigne. Naenkrat se v mojem vidnem polju od nikoder pojavi gruča najstnikov. Trije fantje in tri punce. Po moji oceni nihče od njih ni bil starejši od 15 let, vsi pa so imeli v rokah pametne mobilnike. In se začnejo nastavljat ter pozirat pred fotoaparatom na mobitelu. Duckface, Pokerface, take in drugačne grimase na obrazu. Veselo so se fotkali in škljocali, ter gledali kdo je lep, kdo danes ni lep in zakaj ni lep. Pa me srce še ne bi tako zabolelo, če bi to počele le punce. Ooo, ne! Tudi fantje se očitno že v zgodnjih najstniških letih spogledujejo s kariero manekena, fotomodela, karkoli že. Itak, stari …letalska vozovnica za Milano, evropsko prestolnico mode te že čaka. In potem te selfije, ki so zadnje čase tako zelo priljubljeni veselo nalagajo na svoj facebook profil. Ne vem, če te fotke res opazi kašen agent, ki išče nove obraze za modno indudtrijo, vem pa, da so takih fotk najbolj veseli pedofili, ki jih je v tej državi več kot si mislite.

In pa punce. Bejba je pri svojih 14ih v špičakih, na svojem obrazu pa ima več make – up -a kot tisti kozmetični salon na koncu ulice. In, ko bo tej punci na ta račun pri 40ih začel razpadat obraz, kaj bo storila? Začela varčevat za lepotno operacijo? Vzela kredit zato, da bo še naprej lepa? Če se spomnim svojih najstniških let – pa od tega ni tako zelo dolgo nazaj, smo svoje sošolke res naličene videli šele na maturantskem plesu. Bile so vroče, sexy, vredne greha. Tako drugačne, tako zrele. Prej pa štiri leta razvlečenih puloverjev Fruit of the loom. In ne morem si kaj, da se ne bi vprašal kdaj smo ljudje tako zelo postali obsedeni z videzom? Kdaj je embalaža postala bolj pomenbna od vsebine? Ker, če človeka sodimo, ocenjujemo in predalčkamo izključno na podlagi videza počnemo točno to. Embalaži dajemo prednost pred vsebino. Povedano drugače …mi lahko nekomu za darilo prinesemo kupček pasjih iztrebkov. Ampak, če bodo ti pasji iztrebki zapakirani v bleščeč celofan z lepo pentljo je to to? Ojoj …

Kdaj ste nazadnje videli kakšnega mulca v gipsu? Resno vas sprašujem. Pomislite malo. Kdaj ste nazadnje videli 14 letnika, ki ima roko ali nogo v gipsu? V mojih osnovnošolskih letih smo prav tekmovali v tem kdo bo bolj zjeban. Kdo bo bolj sfukan. Šolski pretepi na igrišču ali travniku so bili legendarni. Plezanje na sosedovo češnjo prav tako. Danes pa se mulcu pred 15 palčnim monitorjem ne more zgoditi nič hudega. Le rit se mu lahko zasedi.

In, ko gledam to generacijo fantov in deklet, ki nikogar ne spoštujejo in se ničesar ne bojijo, ter delujejo strašno samozavestni, čeprav so v resnici polni dvomov in negotovosti, ter po zaslugi permisivne vzgoje staršev strahotno razvajeni si rečem …hvalabogu, da sem svojo mladost doživljal v 80ih oziroma 90ih. Prav vesel sem, da spadam v generacijo tistih, ki jim je kristalno jasno, da, če gremo v lokal na kavo gremo tja zato, da se bomo pogovarjali drug z drugim ne pa vsak s svojim pametnim mobilnim telefonom.

Je pa res jebeno …če je telefon pametnejši od njegovega lastnika. 🙂

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s