UPORNIKI Z RAZLOGOM! 15 LET POZNEJE.

Z otožnim nasmehom na obrazu in neko posebno nostalgijo se večkrat spominjam druge polovice devetdesetih in prve polovice dvatisočih. Moja najstniška leta. Bili smo mulci. Dijaki srednje šole za gostinstvo in turizem na ljubljanskih Fužinah. Naivno smo verjeli, da bomo, ko maturiramo kar vsi turistični vodiči, ki bomo imeli to srečo, da bomo na maturantske izlete po grških otokih vozili privlačne maturantke s slovenskih gimnazij. Eee, svinja sanja kukuruz, a kukuruza nema! Ko opraviš maturo in postaneš turistični tehnik si sicer res nekdo, ki v znanju tujih jezikov prekaša kateregakoli gimnazijca a se kljub temu lahko v najboljšem primeru zaposliš le kot receptor v hotelu ali v eni od turističnih agencij. Pa ne kot vodič. Skratka, Fužine. Za mnoge ta ljubljanska soseska, ki je po številu prebivalcev sicer največja v Ljubljani, še danes predstavlja sinonim za nekaj groznega, mračnega. ‘Geto’ poln nasilja, južnjakov v trenirkah z mrkimi pogledi, ukradenih avtomobilov in turbofolka, ki doni iz zvočnikov. Ampak veste kaj? Sam sem na Fužinah preživel štiri najlepša leta svojega življenja. Pravzaprav se v nobenem delu Ljubljane nisem počutil bolj varno in zaželeno kot ravno tam. Nobenega nasilja, nobenih konfliktov, nobenih petard, ki bi mi pokale pod nogami. In, ko sem včeraj zvečer na nacionalki gledal film z naslovom Čefurji raus, ki se – glej ga zlomka dogaja prav na Fužinah se mi je na trenutke prav milo storilo. Sploh, ko sem v enem od prizorov zagledal igrišče na katerem so se dogajali eksperimenti. Naš prvi, premierno pokajen džoint. Naša prva pijanica s pomočjo red bull vodke. In naše prve srednješolske ljubezni.

Bil sem razmeroma dober učenec in imel razen nekaj izjem odlične odnose s profesorji, še boljše odnose s sošolci, s sošolkami pa sploh. Vedeti morate, da je bilo v povprečnem razredu bodočih turističnih tehnikov okrog 30 dijakov. Razmerje je bilo 5 : 25. V korist punc. Bili smo blaženi med ženami. Dobesedno. Že nekje na sredini prvega letnika sem začel aktivno sodelovati pri ustvarjanju šolskega časopisa. Še isto leto smo na noge postavili tudi šolski radio in med odmori vrteli rock glasbo. Čeprav smo vedeli, da gredo ob tej zvrsti glasbe ravnatelju vsi lasje pokonci. No, tisti redki lasje, ki jih je imel. Naši članki v šolskem časopisu so bili na trenutke zelo ostri, vendar dobro podprti z argumenti. Med drugim smo pisali tudi o nekih čudnih finančnih projektih našega ravnatelja, pa o dejstvu, da ena izmed profesoric matematike vsak dan pride v razred v ne ravno najbolj treznem stanju. Toda to je bila očitno kaplja čez rob. Nekateri ne prenesejo resnice. Nekateri se požvižgajo na svobodo govora, čeprav je to z ustavo določena pravica. Ravnatelj je v svojo pisarno na zagovor poklical mene in dva kolega. Vsi trije smo bili podpisani kot avtorji obeh člankov. Od nas je zahteval, da zadnjo številko časopisa umaknemo, ter se njegovemu plešastemu veličanstvu in dotični profesorici matematike javno opravičimo. Ker sta baje oba doživela hude duševne bolečine. Duševne bolečine? Ne ga srat! Prfoksa matematike lahko na hitro potegne požirek ali dva iz flaškončka, ki ga ima v torbi, ravnatelj pa se lahko pozabava z eno od svojih tajnic. Vedeli smo, da je precej perverzen gospod in, da so mu všeč zelo mlade dame. Poudarek je na zelo. In kako naj bi se mi opravičili? Po šolskem radiu seveda. In v obliki članka v časopisu. V nasprotnem primeru nam grozi izključitev iz šole. Samovšečni pizdun nam je postavil jasen ultimat. Tudi mi trije smo bili jasni. Nihče od nas treh se ni opravičil. Nikoli. Epilog zgodbe? Posledice? Šolski radio je utihnil, časopis so začasno ukinili, nas tri pa vrgli iz šole. Zgodilo se je na današnji dan. Bil je deževen dan. Bil je 8. junij 2001. In medtem, ko ostali ‘ta pridni’ praznujejo obletnico mature, Aleš, Simon in jaz praznujemo dan, ko so nas vrgli iz šole. Vsakomur svoje pač! Res je, da po zaslugi tega nismo začutili slasti maturantskega izleta. Niti na maturantski ples nas ni bilo. Ampak, če me danes 13 let pozneje nekdo vpraša ali bi v tisti situaciji še enkrat reagiral enako, je moj odgovor: VSEKAKOR! Svoboda govora in svoboda izražanja misli je zadnje kar si bom pustil vzeti. Zadnje! Vem, da Aleš in Simon razmišljata enako. Takrat smo se borili za pravo stvar. In iz tiste stavbe z modrimi okni, kjer je v avli vedno dišalo po tulipanih odšli dostojanstveno. Z visoko dvignjeno glavo. Gospod S.Z. nas pač ni uspel zjebat. Biti upornik se marsikdaj splača. Stopiti ven iz svoje cone udobja in jasno, glasno, javno, iskreno opozorit na probleme v družbi. Moj kolega Matic Munc – ki ga izjemno cenim kot človeka in pisca bi rekel …Nekatere zgodbe je preprosto treba povedati. Ker jih v tej Sloveniji nihče noče.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s