BRUTALNO ISKRENA IZPOVED NEKEGA ZMEDENEGA HRČKA.

Image

Če začnete bitko med preteklostjo in sedanjostjo, boste izgubili prihodnost.

Winston Churchill

 

Dostikrat. Dostikrat sem se spraševal zakaj ljudje marsikdaj čutimo tako močno potrebo, da bi ustvarili pozitiven vtis na druge. Zato, ker se sami nimamo dovolj radi in si želimo, da bi nas imeli radi vsaj drugi? Ali pa zato, ker so nas starši vzgojili na ta način, da verjamemo, da je to kaj si drugi mislijo o nas zelo pomenbno in bo pozitivno vplivalo na kvaliteto našega življenja? Torej, če bo moj spodnji sosed mnenja, da sem jaz ‘fejst dec’ bom jaz po zaslugi tega v življenju bolj srečen? In, če bo moj sodelavec mnenja, da sem najbolj discipliniran in priden delavec na oddelku bom jaz z večjim veseljem hodil v službo? Ali pa še en primer, morda najbolj nazoren. Če bo neka moja objava ali fotografija na mojem facebook profilu dobila 100 lajkov oziroma všečkov bom v navalu evforije ljubljanskemu županu predlagal naj mi postavijo spomenik – zraven Prešernovega, ker sem svetovna faca in facebook zvezda, če pa jih bo dobila le 20 ba se bom milo zjokal in se obesil na bližnjo smreko? Ne, ne bom se. Zakaj porabimo toliko časa, truda in energije le zato, da bi očeh okolice morda izpadli lepši, boljši, pametnejši, bolj srečni in zadovoljni kot v resnici smo? OK, razumem ljudje smo družabna in družbena bitja. Potreba po ljubezni in sprejetosti je ena od osnovnih. In zagotovo je ena najhujših stvari, ki se človeku lahko zgodijo to, da je izločen iz družbe. Občutek, da ga okolica ne sprejema takega kot je. Še posebej, če gre za odraščajočega najstnika, ki še oblikuje svojo identiteto ali pa otroka, ki ima občutek, da ga njegova starša zavračata, zanemarjata in, da je bil že od rojstva nezaželen otrok, ki se je preprosto zgodil. Pomotoma. Po nesreči. Če sploh ima to srečo, da odrašča ob obeh starših.

 

Velikokrat. Velikokrat se mi zgodi, da ležim na postelji, strmim v strop in ugotavljam, da ne bi bilo slabo, če bi strop prebarval iz bele v rumeno, da malce poživimo zadevo. Ob tem pa razmišljam. O dejstvu, da bom kmalu dopolnil svojih prvih 30 let. Se mi zdi, da je neka taka bližajoča se okrogla obletnica pravi trenutek za inventuro. Da malce zavrtiš kolo spomina nazaj in se spomniš nekih dogodkov. Ob nekaterih se nasmehneš, ob drugih zmaješ z glavo in si rečeš …mater, dobro, da smo živi ostali. In nato premlevam dogodke iz preteklosti. Katere so tiste stvari v življenju, ki so mi uspele dobro in katere tiste, ki so mi uspele odlično. Kaj bi morda moral storiti pa nisem in kaj je tisto, kar sem storil pa bi bilo bolje, da ne bi. Včasih se pogledam v ogledalo in si rečem …jebemti, Dule včasih si bolje izgledal. Imel si mišičaste roke, radiatorčke na trebuhu in iskrice v očeh. Kam je izginilo vse to? Muca popapala? So te tablete za živce res tako grdo zjebale? In potem se vprašam zakaj mi je tako pomenbno. Izgledati dobro. Zaradi sebe? Ali zaradi drugih? Vem, da se s tem kar počnem rahlo mrcvarim in trpinčim, ampak dober sem v tem. Furam safr. Na trenutke se tako kvalitetno smilim sam sebi, da mi gre kar na bruhanje. Tolaži me dejstvo, da bo tudi to minilo. To je le ena depresivna faza, ki bo minila. Slej ko prej. Morda je pa tako dojemanje samega sebe še vedno boljše kot to, da furam imidž nekega samovšečnega, nadutega jebača, ki ima preveč rad sebe in svojo mamico, da bi zmogel imeti rad še koga in pofuka vse kar mu ne uide na drevo, ter si tako umetno bilda ego. Kot, da že njegove umetne mišice ne bi bile dovolj. Meni so že kot najstniku napovedovali lepo kariero. Igralca, športnega komentatorja na TV, radijskega spikerja ali pa kar vse troje. Omenjali so, da je moj nastop na odru samozavesten, da nimam nobene treme (oh, ko bi oni vedeli), da imam lep glas …skratka, da imam potencial in sem talentiran. Danes, 17 let po tistem, ko sem prvič stopil na oder z mikrofonom v roki in postal atrakcija – (13 letnih mulcev, ki bi vodili prireditve in napovedovali košarkarske tekme tiste čase v naši občini res ni bilo veliko) je kristalno jasno. Da mi ni uspelo zgraditi kariere. Spikerja, igralca, komentatorja. Morda zato, ker sem se preveč zanašal na talent. Morda zato, ker sem bil premalo ambiciozen in vztrajen. Dopuščam tudi možnost, da je bil strah pred uspehom še hujši od strahu pred neuspehom. Ali pa sem bil še eden od mnogih, ki je pregorel v preveliki želji in se mu je preveč stvari zgodilo v obdobju, ko je bil še preveč mlad. Preveč zelen. Veste, ljudje smo različni. Nekateri bi za 5 minut slave storili skoraj vse. In doživeli orgazem, ko bi videli, da se je njihov obraz znašel na naslovnici ene od naših rumenih revij. Rumeni tisk? Moj kolega Rok Trkaj v enem svojih komadov pravi :’Ščijem ti po cajtngu, evo ti rumenga tiska’. Sam sem tak, da bi se verjetno pogreznil nekam, če bi moj obraz začeli vlačiti po rumenem tisku. Samega sebe ne gledam rad na fotkah. To ne pomeni, da izgledam slabo. Sploh ne. Le fotogeničen nisem. Zato na vsaki fotki izpadem kot rahlo utrujen romunski tovornjakar, ki je za volanom svojega rahlo zarjavelega tovornjaka preživel že 24 ur neprestane vožnje, pa še na školjko ga tišči. Prav zato je po svoje še bolje, da nikoli nisem postal znana medijska osebnost. Tak kot sem – na trenutke divji, impulziven, temperamenten bi marsikateremu nadležnemu paparacu, ki bi me hotel slikat vrgel fotoaparat v Ljubljanico, nato pa bi mu rekel …e, sad se slikaj, frajeru! Skratka …in potem si kar naenkrat star skoraj 30 in se ti zgodi kriza identitete. Vprašaš se. Kaj bi sploh rad počel v življenju? Bi še javno nastopal? Te sploh še mika držat mikrofon v rokah? Ali se ne bi rad družil s klovni, ki mislijo, da so zabavljači in so po ne vem kaki logiki in ne vem kakšnih kriterijih nominirani za Viktorja. Če je Ivo Milovanović pojem kvalitetnega športnega komentatorja in, če je Vid Valič pojem zabavnega tv voditelja, potem …potem to ni moj svet. Potem je to svet, ki ga ne razumem, ne sprejemam in nočem biti del tega. Kaj pa sploh hočem, pizda? Kje bi rad živel? Na Švedskem? V Kanadi? Ali pa si bom dovolil, da v Sloveniji dokončno zgnijem in se spremenim v žalosten kupček hlevskega gnoja? Kakšno žensko si sploh želim? Kakšno življenje bi živel? Umirjeno, s točno določenim urnikom oziroma delovnikom v službi in točno določeno količino dopusta? Torej življenje, ki je enolično, monotono, za popizdit dolgočasno, ti pa daje nek (lažen) občutek varnosti? Ali divje, nebrzdano? Nekaj v stilu …live fast, die young. Jebeno sranje je zmešana glava. Tisti, ki me poznajo pravijo, da sem izjemno inteligenten dečko. Fino. Hvala za kompliment, ampak ta inteligenca mi dela več škode kot koristi. Ker ves čas nekaj meljem in premlevam, ter se sam sebi zdim podoben hrčku, ki pobesnelo vrti tisti krog v kletki. Ves čas hiti a nikamor ne pride. In bolj kot hočeš dobiti odgovore na neka vprašanja, več novih vprašanj se ti zastavi. Včasih si rečem …C’mon, get a life. Bizgec!

 

No, ko sem prej ravno omenjal ženske. Na današnji dan pred šestimi leti sem zaključil svojo zvezo. Eno od njih. Ampak zaključek te  zveze je bil najbolj boleč od vseh. Bilo je sobotno jutro. Eno tistih sončnih juter, ki so tako lepa, da so že skoraj kičasta. Ležala je na postelji v moji sobi. Gola. S pogledom sem potoval od nalakiranih nohtov na njenih nogah do njenih vranje črnih las. Zagledal sem se v njene zelene oči in opazil, da ji drhti spodnja ustnica. Zadrževala je solze. Vedel sem. Prav tako sem vedel, da tako lepe ženske, ki me bo imela tako noro rada najbrž ne bom imel nikoli več. Vedel sem tudi, da na moji postelji leži zadnjič. Prejšnji večer sva se grdo sprla. Rekla je, da mi naša družinska gradbena firma pomeni več kot ona, da sem obseden z delom in služenjem denarja, njo pa imam le za fuk. Rekla mi je tudi, da ženske nisem sposoben imet iskreno rad. Zato, ker niti sebe nimam rad. Zato se trpinčim. Zato delam po 16 ur na dan. Zato pijem na tako brutalen in samomorilski način Ker pred problemi bežim v delo. Kako zelo prav je imela in kako veliko resnice je bilo v teh njenih besedah mi je postalo jasno šele nekaj let pozneje. Ko sem si dovolil. Prenesti resnico. Ona je tisti dan spakirala svoje stvari in odšla. Brez žaljivk, brez kritik in tistih grdih besed a tudi brez poslovilnega objema. Jaz sem se tisti dan junaško napil. V svojem stilu sem pivo mešal z žganimi pijačami. Za boljši in hitrejši efekt. Zvečer tega istega dne sem se z dvema kolegoma znašel v enem od ljubljanskih nočnih klubov, pol ure pozneje pa v objemu ene od ukrajinskih striptizet. Prijazna je bila. Zelo. Tudi jaz bi bil, če bi mi nekdo plačal dva koktejla in table dance v skupni vrednosti 80 evrov. Hudo je, če v življenju napačne stvari iščeš na napačnih mestih. A zmedeni hrčki to pač počnemo.

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s