JA, MADONA KAJ BODO PA SOSEDJE REKLI?

prenos (3)

 

Ljudje smo čudni. Z denarjem, ki ga nimamo, kupujemo stvari, ki jih ne potrebujemo, zato, da bi naredili vtis, na ljudi, ki jih pravzaprav ne maramo.

 

Kaj bodo pa sosedje rekli? Stavek, ki sem ga v svojih otroških in najstniških letih iz ust svojih staršev slišal zelo pogosto. Že takrat, kot mulcu, mi nikakor ni bilo jasno čemu ta obsedenost s tem kaj si o naši družini mislijo sosedje in žlahta. In moj oče mi je bil smešen vsakič, ker je prižgal kosilnico le nekaj minut po tistem, ko je to storil tudi eden od sosedov. Ker slabši pa ne bomo od njih porkamadona! Naj se vidi, da smo pridna, delovna družina. Rože na balkonu morajo biti lepe, fasada na hiši tudi, dvorišče pospravljeno. To kakšni so odnosi in komunikacija znotraj zidov te hiše pa pravzaprav ni pomenbno. Tudi, če se vsak dan tepemo, tudi, če v navalu besa krožniki v kuhinji letijo v steno. Da smo le ustvarili vtis pred sosedi. Oprostite, ampak meni gre ob taki življenski filozofiji na bruhanje. Resno!

 

Kaj vi naredite, ko dobite telefonski klic v katerem vam kolega sporoča, da pride s svojo punco na obisk? Jaz pogledam v kakšnem stanju je moje stanovanje. Je pospravljeno ali razmetano. In, če je razmetano se lotim mrzličnega pospravljanja. Z eno roko s sesalcem sesam tepih, z drugo roko brišem prah z omare, oko pa vržem tudi na polno pomivalno korito posode, ki je sicer pomita ni pa še pospravljena. Nato pa se v nekem trenutku ušćipnem v obraz in rečem sam sebi …halo? pa kaj delaš? Pa kdo pride k tebi na obisk? Sanitetna inšpekcija, ki bo preverjala čistočo stanovanja ali dva kolega s katerima boš v miru spil kavo in poklepetal? Da se ne bi narobe razumeli. Nikakor vas ne nagovarjam na to, da obiske sprejemate v stanovanju, ki je videti tako, kot, da je vanj pravkar treščila bomba, ampak pretiravat pri ustvarjanju vtisa pa res ni potrebno. Ali pač?

 

Imam znanca. Bila sva sodelavca v papirnici na Količevem, on še vedno dela tam. Pred dnevi se srečava v mestu na parkirišču za velikim domžalskim Tušem – trgovino, ki smo ji včasih vsi Domžalčani rekli Vele. Ponosno mi pokaže svojo novo pridobitev. Jeklenega konjička. Wolkswagen Touareg. Črn. Res impresiven, lep avto. Medtem, ko opazujem njegovo novo pridobitev na štirih kolesih mi spotoma navrže … ‘ja, kurba, moja žlahta mi je cel lajf govorila da ne bo nč z mene. Evo jim ga na zdej. Najbol avto od vseh mam v žlahti. Aha.’ Ne morem verjet. Tip, ki zaradi zdravstvenih težav dela le jutranjo izmeno (sicer je v vseh slovenskih papirnicah delo štiriizmensko) in zagotovo ne zasluži kaj dosti več kot 650 evrov na mesec je na lizing vzel avto vreden 35 tisočakov. Da bi žlahti zaprl usta. Da bi jim dokazal, da je nekdo. Sem upal, da bo zaradi nakupa novega avtomobila bolj srečen, manj zagrenjen kot ponavadi. Pa ni bilo videt.

 

Če se ljudje predolgo in preveč intenzivno ukvarjamo s tem kakšen vtis bomo naredili na druge sčasoma začnemo izgubljati na spontanosti, sproščenosti, igramo vlogo nekoga drugega. Delamo se, da smo nekaj kar nismo. In, ko človek enkrat izgubi samega sebe …kaj mu sploh še ostane? Prazna lupina, na katero navleče novo obleko? In potem postanemo perfekcionisti. Ljudje, ki verjamejo, da morajo biti pri vsem kar počnejo 120%, da bodo zadovoljili okolico. Ste že kdaj opazili izraz na obrazu kakšnega nesramno bogatega, poslovno uspešnega človeka? Se vam je zdel srečen, vesel, nasmejan? Ni bil ane? Pač pa zagrenjena, kisla limona, ki ga ne zadovolji praktično nič več. Ne dopustite si biti zagrenjeni. Zagrenjenost povzroči več gub kot kajenje. 😉 No, ko smo že pri perfekcionizmu. Tole je moj prvi blogerski zapis po 14 dneh. Že dolgo doslej se mi ni zgodilo, da ne bi nič objavil dva tedna. Veste zakaj nisem? Ker sem v tem času spisal tri bloge pa se mi nobeden od njih ni zdel dovolj dober. Dovolj kvaliteten, da bi zadovoljil pričakovanja mojih bralcev in bralk. Preprosto, vrgel sem jih v koš. Move to trash! Ampak tak krč, taka nesproščenost, taka želja po perfekcionizmu in ustvarjanju vtisa, je smrt za ustvarjalnost. Za spontane odnose pa tudi.

 

Smejte se glasno, ljubite strastno in nikoli naj vas ne bo strah izrazit svoje mnenje iskreno in glasno. Ja, sem naiven idealist, ki verjame, da je to v tem svetu možno. In ne obremenjujte se pretirano z mnenjem drugih. Če odštejemo vaše najbližje, je mnenje okolice za kvaliteto vašega življenja hudo nepomenbna stvar. Tako kot žvečilni gumi prilepljen na klopco v parku v katerem ste zjutraj sedeli. Je tam. A je nepomenben.

 

 

 

Advertisements

6 thoughts on “JA, MADONA KAJ BODO PA SOSEDJE REKLI?

  1. Jojojoj, res je, to še danes poslušam, s strani babice- joj zagrniti moramo zavese, sosedje bodo gledali kako jemo ipd… Stišaj no glas, sosedje prisluškujejo (to me po navadi še bolj podžge, pa se navadno ne derem ravno pogosto…).. itd…

    Važno da drugi opazijo, da nam aplavzirajo, zgleda da brez tega sploh ni motivacije, saj če ni opaženo, sploh ni vredno 😉

  2. Super zapis! 🙂 Še posebej mi je všeč zaključna misel. Ob branju sem se spomnila nekega intervjuja s slovensko novinarko, ki je izjavila nekaj v smislu, da živi dobro, ker ima to srečo, da se požvižga na mnenja drugih.

  3. Živjo, danes mi je kolega povedal za tvoj blog in sem res imresionirana nad zapisi. 🙂 Res bravo, bravo, bravo 🙂 na katerem drevesu rastete taki fantje s tako pošlihtanim podstrešjem, zrelostjo… grem takoj rabutat 😀 😀 😀

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s