TUDI TI PARTNERSKO ZVEZO KONČAŠ KAR PREK FACEBOOKA?

prenos (4)

 

Facebook. Po številu uporabnikov sodeč (1,2 miljarde) še vedno daleč najbolj priljubljeno socialno, družabno, družbeno omrežje. Nekaterim facebook predstavlja zabavo in samopromocijo (obstajajo tudi taki, ki svojo profilno fotko zamenjajo vsak tretji dan, če ne še pogosteje) drugi se, kot podjetniki na njem oglašujejo, tretji ga uporabljajo skoraj izključno za igranje igric, za četrte je to povsem resen komunikacijski kanal prek katerega sporočajo svoje ideje, zamisli, projekte, objavljajo svoje bloge in zapise. Ljudje, ki res imajo kaj povedati in jim facebook ne predstavlja le zabave in sprostitve po napornem dnevu v službi ali šoli. Ta četrta skupina uporabnikov mi je daleč najbolj všeč. Njim podelim največ všečkov in komentarjev. Najbolj všeč mi je, ko se pod neko temo razvije debata. Seveda, če gre za debato na nekem kulturnem nivoju. Priznam pa, da me fotke z morja, fotke z rojstnodnevnih zabav in selfiji pač (razen redkih izjem) ne ganejo in me pustijo hladnega.

 

Kakšni smo ljudje postali po zaslugi uporabe družabnih omrežij? Manj družabni v resničnem življenju? Se na povabilo na kavo odzovemo bolj redko kot prej? Bolj zapečkarski? Nam smisel življenja predstavlja to, da je naša sveže naložena profilna fotka v eni uri zbrala 30 všečkov in 10 komentarjev naših fb frendov, ki nam sporočajo kako smo lepi, privlačni, oh in sploh? Nam smisel življenja predstavlja to, da hočemo svojim fb frendom na vsak način povedat, da živimo krasno življenje, čeprav nam v resnici morda sploh ne gre tako zelo krasno? Na to vprašanje naj si odgovori vsak sam. Mi je pa bila pa pred dnevi strašno zanimiva debata o tem kaj sodi na facebook in kaj ne. Nek moj kolega s katerim sva si v načinu razmišljanja in pogledu na svet tako različna, da je že kar težko verjet in se včasih vprašam kaj naju sploh druži in povezuje, je bil tako dober, da me je razsvetlil. Da jaz ubogi revež ne bom v temi taval. Z avtoritativnim glasom mi je povedal, da mu gredo na živce moje objave, ker so včasih hudo negativne. Ker pišem o razmerah v državi, o politiki. Strašno ga moti tudi to, ker občasno pišem o svoji borbi z depresijo in ostalih psihičnih motnjah. Moti ga tudi, ker imam na facebooku le eno svojo fotko (če bi me rad videl kako izgledam, greva na kavo). Vse ga moti. Na koncu bom ugotovil, da sem za njegove težave z nespečnostjo, pomanjkanjem apetita in dejstvom, da postaja depresiven pa si tega ne prizna, kriv jaz. Po novem vem tudi to, da so moje objave na facebooku in moji blogerski zapisi krivi tudi za krizo v državi, vojno v Gazi, Iraku, Siriji in Ukrajini, po zaslugi mojih strašno negativnih zapisov, pa daje sosedova krava od sebe manj mleka kot prej. Strašno, strašno! Najbolje, da računalnik vržem v sveti in grem živet v neko jamo, ali pa se živ zakopljem dva metra pod zemljo. Na tak način bom nehal delat škodo civilizaciji oziroma ljudem, ki svet vedno gledajo čez rožnata očala. Po mnenju mojega kolega, za katerega sem prepričan, da mi s svojimi dobronamernimi nasveti hoče le dobro, se pač ne spodobi na facebooku pisat o resnih zadevah. Osebnih zadevah. Neznansko zanimivo in zabavno se mi zdi, ko mi to, da se na fb ne spodobi pisat o osebnih stvareh pridiga nekdo, ki se mu ne zdi nič spornega na svoj zid objavit kaj je jedel za zajtrk, kosilo in večerjo. Sem v nestrpnem pričakovanju trenutka, ko bo ta isti osebek vsakodnevno poročal tudi o tem kdaj je šel scat in srat. Ker to pa ni osebno. Ne, seveda ni. Sicer pa … facebook je svobodna republika in svoboda govora je zapisana v prvem členu ustave, tako, da …vsak ima na svoj zid pravico objavljat kar želi. 

 

Ampak bolj kot to me je pretresla izpoved nekega drugega znanca. Ki je prostodušno in hladnokrvno priznal, da je svojo partnersko zvezo, ki je trajala skoraj štiri leta končal kar preko facebooka. Pameten dečko. Povedal je, da je svoji, zdaj že bivši punci poslal privatno sporočilo v katerem ji je sporočil, da do nje ne čuti nič več (med nami povedano, tega tipa imam resno na sumu, da sploh ni sposoben imeti rad nikogar drugega razen sebe, kar mu bom ob primernem trenutku povedal v živo) in še preden je počakal na njen odgovor jo je odstranil s seznama fb frendov in jo blokiral. Ziher je pač ziher. Če bi bil to osamljen primer nekega čustveno neuravnovešenega posameznika me niti ne bi skrbelo. Skrbi me, ker vem, da to ni osamljen primer. Ker poznam zgodbe ljudi, ki niso imeli niti toliko poguma, niti toliko jajc, da bi se soočili s svojim partnerjem/partnerko in mu iz v oči povedali, da je zveze pač konec. Da tako ne gre. Pač pa so se – zelo pogumno in hvalevredno, odločili, da bodo zvezo končali z enim mejlom. Z enim sms-om. Ali privatnim sporočilcem v okencu, ki u rečemo chat. Ali nekdo s katerim si preživel/a recimo štiri leta svojega življenja res ni vreden/vredna niti toliko, da mu/ji stvar poveš v obraz? Da razčistiš neke stvari tako kot je treba ne pa, da te v naslednji zvezi preganja tvoja lastna preteklost in nepredelana in nerazčiščena čustva? Ne vem no.

 

Sam zase lahko čisto iskreno povem, da marsikdaj v svojih bivših zvezah nisem bil ravno najboljši partner. In nisem bil vse tisto kar si ženska od moškega želi. Zaradi dela na terenu sem bil veliko odsoten, zaradi neurejenih razmer doma dostikrat nesproščen, živčen in napet. Priznam, tudi ljubosumje in posesivnost sta bila dva pojma, ki mi v nekem obdobju življenja sploh nista bila tuja. Bil sem čustveno nezrel pezde. Ki se je to, kako imeti žensko res rad moral šele naučit. In na to obdobje svojega življenja nikakor nisem ponosen. Sem pa zato toliko bolj ponosen na dejstvo, da sem vsako zvezo končal na nek kulturen, civiliziran, človeški način. Brez vpitja, brez žaljivk, brez meni občasno zelo ljubih in sočnih balkanskih kletvic. S pogovorom na štiri oči, ne pa z nekim neosebnim jebenim sms-om ali sporočilom. In vsaki od svojih bivših lahko, če se srečava v mestu brez slabe vesti rečem živjo in ji pogledam v oči. In to mi pomeni veliko.

Nočem povedat, da sem boljši od drugih. Le … drugačen. Ker, če je partnersko zvezo normalno končati kar preko fb, potem …jebeš mi vse …nisem normalen. In niti nočem biti. Le sprašujem se, kdaj smo ljudje nehali biti ljudje.

 

Kot bi rekel srbski pisatelj Ivo Andrić, dobitnik Nobelove nagrade za književnost … ‘Vsi mi smo ljudje, a le redkokdo je človek.’

Advertisements

6 thoughts on “TUDI TI PARTNERSKO ZVEZO KONČAŠ KAR PREK FACEBOOKA?

  1. Oh, obožujem slike takih tipov z eno ful hudo bejbo, ko sporočijo svoji punci nekaj v stilu ”konec je, bitch” in še bolj obožujem, ko potem punca na sliki čez nekaj časa enako sporočilo nameni njemu. Vem, sem čudak, ampak take stvari se ne dela preko fb, temveč v živo. S tem samo pokažeš, koliko te je.
    Mimgrede, vredno objave v SBS 🙂

  2. Najprej naj povem, da se mi zdi skrajno neodgovorno s tvoje strani, da si sploh drzneš na facebooku širiti tako negativno energijo, namesto da bi raje vsak dan preživel vsaj pol ure z webcam toy, kjer bi naštudiral najboljše možne kote, pozicije in outfite za profilne (to ljudje dejansko delajo, I kid you not), stalkal, kdo je s kom poročen/noseč/ločen, objavljal fotke vsega, kar si tisti dan pojedel in v končni fazi obveščal ljudi o tem, da si pretekel pol kilometra, šel na kavo s kolegom, imel ful gužvo na šihtu in šel scat. Oh, the shame!

    Ampak ta facebook je res fenomen. Povsem je zabrisal mejo med realnostjo in virtualnim svetom. Ljudje dejansko raje čvekajo tam, kot da bi šli na kavo (pa so po možnosti cimri) in vse, kar se dogaja na facebooku, dojemajo blazno resno. Sama sem se ravno zadnjič v enem zapisu spraševala, zakaj hudiča ljudem tako veliko pomeni ena tako bizarna stvar, kot je like. In posledično ljudje sploh nimajo več občutka, kaj sodi na facebook in kaj v pogovor iz oči v oči. Ali pa pač nimajo jajc.

    Za konec moram dodati samo še eno svojo izkušnjo. Z bivšim fantom nisva imela na facebooku objavljeno, da sva v razmerju, ker se to obema zdi bedarija. Se mi je pa parkrat zgodilo, da mi ljudje niso verjeli, da imam tipa, ker to ni na facebooku. Ena mi je celo rekla “Če ni na facebooku, pa že ni realno.” No, to veliko pove o stanju duha.

    Moj dedek je vedno imel na voljo zelo pametno misel: “Kar je pijano, se strezni, kar je noro, pa noro ostane.”

    (Pa prijetno branje za lahko noč tega veliko predolgega komentarja ti želim – saj veš, ženske moramo dnevno “pokuriti” petkrat več besed kot moški 😉 )

  3. Res odlično zapisano, vsakič znova si postavljam vprašanje, kaj sodi na Facebook in kaj ne, res so meje med realnostjo in resničnim svetom zabrisane, oziroma je FB že zdavnaj na piedestalu in celo bolj čaščen kot pa real world..

    Žalostno, ker se mi zdi, da ni več pristnih klepetov, da so se ljudje polenili in raje ‘kofetkajo’ prek FB kot pa da bi se dobili v živo.. prek FB so vsi pametni, žaljivke in napihnjeni komentarji kar letijo.. to pa še ni vse- tudi pri marsikaterem paru, prijateljic ali pa zaljubljencev, ki se vendarle dobita na pravem ‘zmenku’, je opaziti, da visita vsak na svojem telefonu… Namesto, da bi si zrla ali zrli (če gre za kolegici npr.) v oči, prek bogate, neverbalne komunikacije gradili stik in se povezovali, uživali v energiji druga druge-. namesto tega vsaka posodablja svoj status na družabnih omrežjih, ali celo odpisuje na emaile… Kar se meni zdi skrajno žaljivo in zapravljanje časa..

    Ja, sredi realnega kosila, kavice, piknika, oddiha.. tudi tam ne zmoremo FB pustiti na miru…
    Naj vsak počne kar hoče in objavlja kar hoče na FB, če ga to pač veseli, ampak najhujše se mi zdi, da je to socialno orodje, ki bi ga lahko uporabljali tudi bolj izbirčno in po pameti, nadomestilo prave stiske rok, nasmehe iz oči v oči..

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s