AMERIŠKI FILMI POSTAJAJO SLOVENSKA REALNOST. USTRELITI POLICISTA V GLAVO? NI PROBLEMA

10544349_689586957798649_5996020213259035741_n

 

 

Kljub temu, da sem potomec priseljencev in kljub temu, da se po mojih žilah pretakata hrvaška in srbska kri (no, tudi nekaj slovenske je vmes) sem se vedno imel za Slovenca. Celo v mojem rojstnem listu v kategoriji narodnost piše Slovenec. Morda se je želel s to potezo moj oče na nek način maščevati moji materi, ki je že takrat, v prvi polovici 80ih zganjala nek srbski nacionalizem in občutek večvrednosti. Morda pa je želel s tem na neki simbolni ravni presekat mojo popkovino z narodi južno od Kolpe. Doma nikoli nismo govorili srbohrvaško, prav tako te iste srbohrvaščine nikoli nisem dojemal kot materni jezik. Tega jezika sem se naučil iz filmov, ter po zaslugi dela v gradbeništvu, kjer je bilo slovensko besedo skoraj nemogoče slišat. Moja mati me je pustila samega z očetom, ko sem bil star sedem mesecev tako, da iskreno povedano, nimam razloga, da bi gojil neka pretirano pozitivna čustva do svoje biološke matere. Nekega dne ji bom morda lahko oprostil, pozabil pač ne. Sem pač tukaj rojen, tukaj vzgojen in tukaj živim. In čeprav mi tale naša deželica podalpska povzroča vedno hujše glavobole, ko z odprtimi očmi spremljam kaj se dogaja, je to še vedno moj dom in ‘moja’ država. Nekateri moji kolegi, tudi sami otroci hrvaških ali srbskih staršev, so mi večkrat zamerili, ker sem po njihovem mnenju izdal lastne korenine. Kaj kurac? Bi po njihovem mnenju moral nositi adidas trenirko in adidas superge? Bi moral imeti dve zapestnici, verižico, uhan v ušesu? Bi moral govoriti s poudarjenim naglasom, da se ja ve odkod izhajam, poslušati turbofolk in gledati Pink Tv? Bi morala biti moja hoja in drža poudarjeno samozavestna, jaz pa poln nekega butastega balkanskega ponosa in prezirljivega zaničevanja do vsega kar je slovensko? Bi morale biti vse moje partnerke ‘prave krvi’? Torej hrvaške ali srbske? Hm, vse moje punce doslej so bile Slovenke pa je stvar čisto dobro funkcionirala in, ko je prišlo do razpada in konca zveze se to zagotovo ni zgodilo zaradi ‘nacionalnih razlik’ pač pa nekih drugih razlik v pogledu na svet in življenski filozofiji kot taki.

 

Spomnim se samega sebe kot mulca. Bila so to devetdeseta, jaz pa zagrizen navijač in športni navdušenec. Bil je to čas, ko je bil košarkarski klub Union Olimpija v legendarni zasedbi strah in trepet na evropskem košarkarskem prizorišču. Pa dobri stari hokejski derbiji med Jesenicami in Olimpijo – jasno, navijal sem za Jesenice, za klub iz mesta rdečega prahu. Zanalašč. Ob uspehih naših športnikov me je vedno razganjalo od ponosa in slovenska zastava je bila izobešena po vsaki veliki zmagi. Verjetno sem šel s tem svojim izobešanjem zastave sosedom pošteno na živce, meni pa se je zdelo prav zabavno 🙂 Bili so to neki časi, ko smo verjeli, da nas čaka lepa prihodnost. Ko se nam je zdel svet na dlani in vse dosegljivo, vse možno. Ko si mulc si pač poln brezmejnega optimizma in pozitivne energije, na svet pa gledaš skozi rožnata očala. Zdi se, da še v najmočnejši nevihti ali nalivu vidiš žarek sonca ali vsaj mavrico. Prav tako nikoli ne bom pozabil leta 2004. Bilo je to leto, ko so rokometaši Celja zasedli evropski rokometni prestol in bilo je to leto, ko je Slovenija vstopila v EU. Tistega 1. maja 2004 sem z dvema kolegoma bluzil po Ljubljani. Rahlo opiti in okajeni smo neuspešno osvajali britanske turistke in bili polni nekega … hm … vzhičenja. V Evropsko Unijo gremo. Kakšni strašni frajerji smo. Eden od kolegov je imel že izdelan načrt kako se bo preselil na Irsko, drugi je imel v mislih Nizozemsko, jaz pa, jasno Švedsko. 😉 Danes, 10 let pozneje se sprašujem, kaj zaboga smo mi takrat praznovali in ali je bil tisti ognjemet z ljubljanskega gradu res potreben? In ja, tudi slovenske zastave ne izobešam več. Že dolgo ne več. Tudi ob najbolj veličastnih uspehih naših športnikov ne. Minilo me je. Nima več smisla. In razlogov, da bi bil ponosen na to državo je vedno manj. 

 

Pravzaprav me je sram. Sram me je tega, da živim v državi, ki je po stopnji korupcije prva na svetu. Sram me je tega, da živim v državi, ki se na vseh področjih vse bolj poglablja v blato. Število obubožanih, zlomljenih, revnih, zagrenjenih ljudi raste. Iz dneva v dan. Velik del našega gospodarstva je na kolenih, zdravstveni sistem je tik pred zlomom, kaj dosti bolje ne kaže niti šolskem sistemu. Imamo najboljše avtomobile v Evropi (pa nek se vidi raskoš), a istočasno najslabše ceste. Imamo nesposobno, pokvarjeno in koruptivno politično elito, v parlamentu pa sedi tudi pravnomočno obsojen kriminalec, ki bi bil glede na svoje nestabilno psihično stanje zrel za psihoterapijo. Dolgotrajno psihoterapijo. Shizofrenija je zajebana. Resno mislim, nisem sarkastičen. 

 

Ko smo že ravno pri nestabilnem psihičnem stanju … včeraj popoldne je bil v Litiji ustreljen policist. V glavo. Ustrelil ga je pripadnik slovenske vojske, ki je bil medtem že prijet in pridržan. Odziv z vrha slovenske vojske je bil nadvse zanimiv. Medtem, ko se ranjeni policist bori za življenje, so iz generalštaba postregli z izjavo, da strelec ni streljal s službeno pištolo. A to je najbolj pomenbno pri vsem tem? Včeraj zvečer sem si prebral blog strelca. Že po nekaj vrsticah mi je bilo jasno, da gre za fanta, ki ima hude težave. Njegov blogerski zapis je bil obupan klic na pomoč. Klic na pomoč nekega ranjenega, zmedenega, izgubljenega, zlomljenega človeka, ki morda nikoli v življenju ni bil deležen toplega objema, iskrene besed, podpore, pomoči. In kako se tak človek sploh lahko zaposli v vojski? So psihologi popolnoma odpovedali? Njegovega klica na pomoč ni slišal nihče, očitno. Dokler se ni zgodilo najhujše. Seveda ne, ker smo postali družba sebičnih egoistov, ki ima preveč dela s sabo. In ustvarjanjem vtisa. Zakaj bi pomagal nekomu, če lahko v tem času narediš en kvaliteten selfie, ki bo dve uri po objavi na facebooku zabeležil 54 všečkov in dan bo popoln, kajne?

 

Strah me je živeti v tej državi. Resnično strah! In kot je včeraj zapisal moj blogerski kolega Matic Munc … če ne bo prišlo do odločnega ukrepanja na vseh področjih, bomo postali zelo revna država z nenadzorovanim kriminalom. V kolikor to že nismo. Čas je, da se zbudimo. VSI MI!

Policistu želim uspešno okrevanje in vse dobro!

 

 

Advertisements

One thought on “AMERIŠKI FILMI POSTAJAJO SLOVENSKA REALNOST. USTRELITI POLICISTA V GLAVO? NI PROBLEMA

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s