ČE TI V ŽIVLJENJU NI USPELO JE TO ZATO, KER NE RAZMIŠLJAŠ POZITIVNO. KAKŠNA LAŽ!

prenos (5)

 

In vendar ti uspe. V svojem poslu si dosegel vse kar si lahko.  Ljudje ti govorijo, da si junak.  Stojiš na vrhu.  Na vrhu Mount Everesta.  Stojiš na točki na kateri je stalo tako malo ljudi pred tabo. Teža poti te je zdelala in zrak je redek,  zato težko dihaš.  Ploskajo ti.  Ploskajo ti in vzklikajo tvoje ime. Celo tisti, ki so ti nedolgo nazaj metali polena pod noge. Toda ti si preprosto preveč daleč, da bi slišal njihove vzklike in preveč utrujen, da bi se prikonil.  In nato čakaš. Čakaš, da te preplavita radost in veselje. Čakaš, da tvoji možgani začnejo proizvajati dopamin – hormon ugodja in serotonin – hormon sreče. Toda ne zgodi se nič. Ni ugodja, ni sreče, ni veselja, ni evforije. Postane ti jasno, da si dosegel vse kar si lahko. Tvoje življenje je naenkrat brez smisla.  Počutiš se popolnoma prazen kot baterija za mobitel.  Naenkrat ugotoviš, da si sam.  Nikogar ni, ki te bo prijel za roko, če ti bo spodrsnilo. In naenkrat se zaveš, da je bilo na nek način mnogo lepše, mnogo bolj zabavno in dosti bolj razburljivo, ko si bil tam dol.  Ko si se šele vzpenjal in si imel le upanje in željo po uspehu. Prešine te misel, da imaš vse a istočasno ničesar.

 

RAZMIŠLJAJTE POZITIVNO! Besedna zveza, ki je zadnja leta postala hudo priljubljena. Kot mantro jo ponavljajo pop zvezdniki, sodobni guruji na različnih seminarjih za mlade poslovneže, psihologi. Ljudje, ki nas na vsak način hočejo prepričat, da smo si čisto sami krivi, če nimamo popolnega – umetno pobeljenega nasmeha, popolne kariere, popolnega življenja, če nimamo vile z bazenom, jaguarja z usnjenimi sedeži v garaži v postelji pa mično gospodično, ki je bila Playboy zajčica meseca julija, na tekmovanju za Miss mokrih majčk pa je zasedla nehvaležno četrto mesto, ker je bila njena majčka premalo mokra in njene čudovite prsi niso toliko prišle do izraza. Škoda, ker ji na glavo niso zlili vedra ledeno mrzle vode – menda je to popularno zadnje čase. Če mi bo še kdaj kdo rekel, da moram razmišljat bolj pozitivno, biti večji borec, prebudit notranjega bojevnika v sebi ga bom z vso silo treščil na gobec. In, ko me bo ves šokiran, medtem, ko se mu bo kri ulila iz nosa vprašal zakaj sem to storil, mu bom rekel … saj praviš, da moram bit borec kajne? 🙂 Treniral sem boks in ta asociacija je prva, ko mi nekdo omeni borbo.  Ste začutili sarkazem v mojih besedah? Ja? Dobro. Namreč na bruhanje mi gre ob teh mešalcih zraka, ki me hočejo prepričevat, da bi moral biti nekaj kar nisem in nikoli ne bom. No, ko smo že ravno pri pozitivnem razmišljanju in borbenosti … eno stvar mi lahko verjamete. Vsi mi, ki se borimo z depresijo in ostalimi psihičnimi tegobami znamo biti borci, iz pozitivnega razmišljanja pa smo naredili magisterij. Če ne bi, bi verjetno že zdavnaj naredili samomor ali pa se zavlekli pod kovter in se v svoji postelji dobesedno spremenili v kup gnoja.

 

Ti isti pop zvezdniki, sodobni guruji, psihologi ter nekateri drugi mešalci zraka in megle, nas prepričujejo tudi, da so naša glavna ovira blokade v naših glavah, premalo samozavesti, premajhna želja po uspehu.  Delno in do neke mere se z njimi strinjam. A še vedno trdim, da je glavna pot do uspeha sestavljena iz  discipline, vztrajnosti, trdega dela. Tudi talent pride prav.  Ne pa življenje v oblakih in miselnost, da se do uspeha pride po bližnjici.  Običajno se ta računica ne izide.  Toda bistvena stvar, ki jo ti ljudje ‘pozabijo’ omeniti je preprosto dejstvo, da žal nis(m)o vsi odraščali v najbolj primernih in optimalnih razmerah in pogojih.  Nekateri smo odraščali v družinah kjer je bilo fizično in psihično nasilje nekaj običajnega.  Drugi so odraščali v družinah kjer je bila doma revščina.  Tretji so preprosto pregoreli v želji, da bi zadovoljili pričakovanja lastnih staršev, četrte pa je bilo uspeha strah morda še bolj kot neuspeha.  Najbolj na živce mi gre, ko se pogovarjam s kakim znancem, ki za nekega drugega znanca reče … nič ni naredil iz sebe.  Propadel je čisto. Nima službe, ni diplomiral na faksu.  Halo? Pozna njegovo zgodbo? Ve kaj se mu je dogajalo v življenju? Ne? Obsoja pa lahko.  Seveda.  Ravno on, ki mu je do dobro plačane službe v javnem sektorju s svojimi zvezami in poznanstvi pomagal očka, mamica pa mu pri njegovih 33ih še vedno lika srajce in pospravlja sobo.

 

Za konec morda le še en čisto življenski primer, da vam bo postalo kristalno jasno o čem govorim.  Pred dobrim tednom dni sem na ljubljanski železniški postaji naletel na klošarja.  Prodajal je revijo Kralji ulice, ki jo kupim vedno, ko imam možnost.  Odlični članki se najdejo tam.  Glede na to, da sem pri svojih 19ih zaradi neznosnih razmer doma tudi sam ušel od doma in dobra dva meseca preživel med ljubljanskimi klošarji sem z njimi v odličnih odnosih. Pogledam ga v obraz, ki se mi zdi znan, nakar me prešine … Miha! Objameva se in nasmejeva.  Miha.  Skupaj sva šla na sprejemne izpite na igralsko akademijo in oba grdo popušila.  Svoje čase lep dečko, ki je ženskam povzročal vlažne hlačke, mehka kolena, rdečico na licu in suha usta.  Maturiral je na bežigrajski gimnaziji.  Zlati maturant seveda.  Dobitnik Zoisove štipendije.  Dobitnik Prešernove nagrade.  Eden najbolj razgledanih, inteligentnih, odštekanih in pozitivnih ljudi kar sem jih imel možnost spoznat.  Njegova mati je storila samomor, oče ga je vrgel iz hiše, njegova svoje čase uspešna firma je propadla, on je bankrotiral, punca ga je pustila. In zdaj pije, spi na ulici in upa, da zima ne bo preveč mrzla, sicer bo zmrznil. Naj sodobni guruji pozitive njemu nadanejo rožnata očala in mu povedo, da je svet lep. Naj to, da se da preživeti od pozitivnega razmišljanja dopovedo tisočim slovenskim družinam, ki za stenami svojih skromnih stanovanj tolčejo revščino.

 

Da se ne bi narobe razumeli. Kljub temu, da sem tudi sam eden tistih, ki jim življenje zadnja leta nikakor ne prizanaša, upam, da nisem postal zagrenjen in ciničen pezde.  Ta družba, ta država, ta svet potrebuje pozitivne ljudi, polne entuziazma, navdušenja, ki nas inspirirajo s svojo življensko energijo. Hujši časi kot bodo več smisla za humor bomo potrebovali. Ker, ko gledaš kaj vse se dogaja v naši deželici podalpski ti ne preostane drugega kot, da se nasmehneš. V nasprotnem primeru bi se ti zmešalo.  Ampak prosim ne lagat, da lahko uspeš že samo, če pozitivno razmišljaš. In, da smo si za neuspeh vedno krivi sami. Ker nismo.  Dovolj sem star, da v pravljice ne verjamem več.

 

Advertisements

2 thoughts on “ČE TI V ŽIVLJENJU NI USPELO JE TO ZATO, KER NE RAZMIŠLJAŠ POZITIVNO. KAKŠNA LAŽ!

  1. O ja, Dušan. Veš, predvsem moraš trdo delat in verjet vase. Pozitivno razmišljanje ti pomaga samo prebrodit vse tiste trenutke, zaradi katerih bi moral biti žalosten, razočaran. In s pozitivnim razmišljanjem je življenje lepše, vendar samo v glavi, realnost je pač realnost.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s