KAJ BI STORIL, ČE BI VEDEL, DA JE PRED TABO LE ŠE 10 LET ŽIVLJENJA?

images (16)

 

Prah si bil in v prah se povrneš.

 

Ko človek umre, od njega ostane le kupček pepela v primeru, da ga upepelijo ali pa ga položijo v leseno trugo, ki mora biti lepa. Zato, da ustvari vtis na ljudi, ki so prišli na pogreb. Neverjetno, celo pri taki stvari kot je smrt enega nam ljubih ljudi, človeka, ki smo ga imeli radi smo ljudje narejeni tako, da tudi v trenutkih brezmejne žalosti in boleče izgube skušamo ustvariti vtis. Skozi oči polne solz opazujemo koliko je ljudi prišlo na pogreb, kdo je tisti, ki je daroval sveče in rože, zapomnimo si vsakega, ki nam je izrekel sožalje in nam ob tem pogledal naravnost v oči ali pa je iz obzirnosti pogledal stran, še bolj pa si zapomnimo tiste, ki jih na pogreb sploh ni bilo pa bi morda po našem mnenju morali biti. Pogreb, zadnje slovo od človeka, ki nikoli več ne bo videl sonca naj bi bilo dostojanstveno. Pa smo ga ljudje spremenili v gledališko predstavo. Ne verjamete? Ne vem kako drugače naj opišem farso, ki se vsako leto 1. novembra – to je dan spomina na mrtve, dogaja na slovenskih pokopališčih. Iz bleščeče čistih avtomobilov izstopajo dame v novem krznenem plašču, seveda, tudi otroci so urejeni, lepo oblečeni, prav tako mož, ki je gladko obrit, čeprav je sicer silno ponosen na svojo značilno ‘devetdnevno’ bradico. Nič ne sme pokvariti vtisa popolne družine, ki se spominu na pokojnega babico ali dedka pokloni na ta način, da na lep in pregrešno drag spomenik iz marmorja položi 15 svečk in 3 ikebane. Naš grob mora biti lepši od sosedovega. Dan spomina na mrtve, je pravzaprav cirkuška predstava za žive. Ljudje se pridejo pokazat. In dokazat. Dokazat ne vem komu, ne vem kaj. Jaz običajno spomin na svoje mrtve svojce počastim takrat, ko je pokopališče prazno. Takrat, ko ni gneče in hrupa lahko v miru prižgem dve svečki (zakaj jih mora biti 15?) in se z rahlo otožnim nasmeškom spominjam časov, ko sem pokojni babici skril ropotajočo budilko pod posteljo in je nikakor ni mogla najti. Ne prenesem gneče, ne prenesem hrupa. In veste kaj, iskreno povedano se mi gladko jebe kaj si mislijo sosedje ob tem, ker me 1.novembra nikoli ni lokalnem pokopališču.

 

Čemu tak uvod, se morda kdo sprašuje. Razložil vam bom. Namreč, ravno danes sem izvedel novico, ki ni vesela. Žalostna je. In prav ta novica je botrovala nastanku tega zapisa. Dopoldne sem imel opravke v mestu, ki mu župan Zoki reče najlepše mesto na svetu nje. 😉 Bil sem na delovnem sodišču. Zaradi poškodbe pri delu tožim svojega bivšega delodajalca. Opeklina na levi nogi, ki ni prav nič privlačna na pogled me bo spremljala celo življenje zato je bila tožba popolnoma logična izbira. Danes na prvi obravnavi, pravniki temu rečejo prvi narok, sem ugotovil, da je moj odvetnik še bolj energičen in sposoben kot sem mislil, da je, kar je krasno. Oba sva energična, oba sva močna na jeziku, oba sva dobra retorika (brez lažne skromnosti) in zmlela jih bova v prah. Tudi, če ne dobim niti evra odškodnine, že pogled na njihove kisle face in dolge nosove bo neizmerno zadovoljstvo. Dobro, malce sem zašel. Skratka, na poti domov naletim na znanca. Poznava se še iz osnovnošolskih let. Spoznala sva se na tekmi. On kot košarkarski sodnik, jaz kot napovedovalec. Recimo, da mu je ime Bojan. Njegove prave identitete ne bom razkril. Ne bi bilo fer, pa tudi bistveno za samo zgodbo to ni.

 

Imaš čas za kavo, me vpraša.

Če ga nimam, si ga bom pa vzel, mu odvrnem.

In greva na kavo. Dve beli kavi, dva kozarca vode in strastna kadilca kot sva, precej pokajenih cigaret. Ko obdelava tekočo problematiko, debata nanese na načrte za prihodnost, ženske, zdravje. Povem mu, da sem se zadnja leta precej ubadal s svojimi psihičnimi in čustvenimi težavami. Da sem bil hospitaliziran in, da jemljem tablete. S tableti ni najbolje, brez njih pa neznosno. Iskreno mu povem tudi, da sem te svoje težave ‘urejal’ na najslabši možni način. S pomočjo alkohola.

Nakar mi reče : Model, a si prfuknen? Tablete si mešal z alkoholom? Pa to je samomorilsko. Pizda, stari, se maš res tako malo rad? Uf, dobro vprašanje!

Nakar se mi tudi sam odpre. Videti je, da mu je hudo, težko in, da mu gre beseda težko z jezika.

Huntingtonovo bolezen imam, reče. Za hip otrpnem. Za to bolezen sem prvič slišal, ko sem gledal serijo dr. House. Ja, hecno se sliši pa vendar. Povedano čisto na kratko in po domače. Pri Huntingtonovi bolezni gre za bolezen, ki se deduje. Genetska okvara, ki je neozdravljiva. Zdravila ni. Nastane pa zaradi odmiranja selektivnih možganskih celic. Najbolj pogosti simptomi so : nekontrolirani gibi telesa, trzanje, težave pri govoru in požiranju, razdražljivost, anksioznost, depresija.

Koliko let življenja so ti napovedali, vprašam.

10 -12 let. Ker sem mlad, se bolezen razvija hitreje.

Redko ostanem brez besed. Tokrat sem utihnil. Kaj naj pa rečem? Naj mu rečem nekaj v stilu … sej bo? Kaj bo? Pred mano je sedel človek, ki bo najkasneje pri 44ih mrtev. Mater, saj sploh ne dojemam.

 

In kaj bi ti naredil/a, če bi vedel/a, da je pred tabo le še 10 let življenja?

 

Advertisements

4 thoughts on “KAJ BI STORIL, ČE BI VEDEL, DA JE PRED TABO LE ŠE 10 LET ŽIVLJENJA?

  1. Uff, jeba. Zajebano vprašanje. Mogoče ga imam pred sabo samo še pet let, pa niti ne vem. In niti nočem vedeti. Če bi vedel, bi se samo še s tem obremenjeval,
    Verjetno bi pustil službo in delal nekaj z veseljem, potoval, pisal. Težko rečt.

  2. Dobro vprašanje, vendar, nanj težko odgovori nekdo, ki ni v taki situaciji… sama sem sicer že večkrat razmišljala o tem, pa odgovora še vedno nevem! Mnogi bi šli malo po svetu, ampak za to moraš imet denar, iskali bi rešitev, toda zaman. Najverjetneje, bi potlačila dejstvo in živela naprej, če bi šlo… kaj pa če ne bi šlo?

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s