DEJVA BIT SAM PRJATLA. PA NE POZABI NA KONDOME Z OKUSOM JAGODE

Sta moški in ženska lahko le prijatelja na dolgi rok? Ne da bi pri enem od njiju preskočila iskra in bi se čustva malce poglobila, se dvignila na nek višji nivo, v neko novo dimenzijo? Odgovor na to vprašanje prepuščam vsakomur od vas. Se  mi pa zadnje čase zdi, da se z ženskami razumem celo bolje kot z moškimi. S svojimi moškimi kolegi se sicer lahko pogovarjam o marsičem. O politiki, razmerah v državi, tehnologiji, avtomobilih, urejanju stanovanja, športu, glasbi. A svoje čustvene dileme in težave nekako lažje razrešujem s kolegicami ženskega spola. Dejstvo je, da imajo ženske več empatije, tudi čustvena inteligenca je pri njih praviloma bolje razvita. Je pa neko drugo vprašanje ali si za prijatelja/prijateljico nasprotnega spola izbereš osebo, ki ti ni tudi vizualno, fizično vsaj malo privlačna. A obstajata dve vrsti prijateljstev med moškimi in ženskami. Tista prijateljstva, ki so res le to – kavice, dolgi pogovori, pikniki, skupne počitnice, kjer je fizičnega stika res malo (če odštejemo občasne objeme ter poljube na lice za Novo leto in rojstni dan) in pa … prijateljstva z dodatkom. Kjer dva ugotovita, da se tudi v postelji odlično ujameta. In doživljata, kot je rekel Michael Douglas v filmu Prvinski nagon po tistem, ko ga je Sharon Stone kvalitetno obdelala, seks stoletja. 🙂 Kar niti ni problem. Dokler sta oba samska.

Pisalo se je leto 2004. Star sem bil 20 let. Eno redkih obdobij v mojem življenju, ko sem bil sam s sabo izjemno zadovoljen. Ukvarjal sem se z vodenjem prireditev, odigral nekaj vlog v različnih gledaliških predstavah, po zaslugi dela v gradbeništvu sem bil v izjemni fizični kondiciji in bil sem (brez lažne skromnosti) postaven, zabaven, duhovit, samozavesten. Vreden greha. Tam kjer so zdaj maščobne blazinice, so bili včasih lepo vidni ‘radiatorčki’. Leta borbe z depresijo pa so tudi naredila svoje. Nisem več tako zelo zabaven veseljak, tudi samozavesti je manj. Morda pa tisto takrat sploh ni bila prava samozavest, le neka mladostna nadutost. In možno je, da nisem več tako veseljaški, ne zaradi depresije, pač pa zato, ker sem star 30 let. Menda naj bi bila to tista leta, ko naj bi se celo moški počasi zresnil. In začel čustveno dozorevati.

2004. Bilo je to leto, ko je Slovenija stopila v Evropsko unijo, kar smo tistega 1. maja počastili z veličastnim ognjemetom z ljubljanskega gradu (danes 10 let pozneje se sprašujem kaj zaboga smo takrat praznovali), bilo je to leto, ko so rokometaši Celja zasedli evropski prestol in, ko je slovenska rokometna reprezentanca postala evropski podprvak. Bilo pa je to tudi leto, ko sem spoznal njo. 10 let starejša od mene, v vseh pogledih bolj izkušena. Nevarno privlačna. Izjemno inteligentna. Črnolaska z zelenimi očmi. Pa bodi hladen, če moreš. Recimo, da ji je ime Saša. Recimo. Spoznala sva se na lokalni obrtni zbornici. Ona je bila tam zaposlena, jaz sem prišel tja z noro idejo, da bi rad odprl svojo gradbeno firmo. Pogledala me je s svojimi zelenimi očmi in se nasmehnila.

‘Se ti ne zdi, da si malce premlad, da bi se šel podjetnika?’

Zmotilo me je, ker sem v njenem glasu zaznal sarkastičen ton. Baba zmešana! Kaj pa ona ve? Pri nas doma je gradbeništvo družinska tradicija. S fotrom sem šel prvič na teren pri svojih 10ih letih. Premlad? Kdaj pa naj odprem firmo? Pri 89ih? Štiri dni in pol pred smrtjo? Zgodaj je treba začet. Nisem se dal in zdi se mi, da jo je pritegnilo prav to. Tisti moj entuziazem, brezmejna energija, optimizem, morda celo naivnost. Firmo mi je res uspelo odpreti. Bilo je cel kup papirologije in birokracije. Pojdi na upravno enoto, pa na Durs, pa na ZZZS, pa nazaj na obrtno zbornico. Pa ta obrazec, pa on obrazec. A vendar mi je uspelo. No, moja kariera podjetnika v gradbeništvu, se je neslavno končala pol leta kasneje, a mi ni žal. Poznanstvo z njo pa je ostalo. Takrat se mi je zdelo čisto normalno, da jo povabim na kavo. Sploh nisem razmišljal, da bi me lahko zavrnila. Samozavest serijsko. Kot ameriški športniki, ki pred olimpijskimi igrami napovejo, da so prišli osvajat zlate medalje. Veliko zlatih medalj. Če verjameš vase, ti to na poti do uspeha vsekakor lahko pomaga. Tista samozavest, ki je danes nimam več. A prišli bomo mi na pota stare slave. Brez skrbi.

In tako se midva dobivava na kofetkih. Jaz sem bil očaran nad njeno inteligenco ter poznavanjem slovenske igralske scene in čeprav imam za sabo dve leti zasebne igralske šole, bi rekel, da je imela o gledališki igri več pojma kot jaz, njej pa so se zdele zabavne moje nore ideje. Že takrat sem sanjal o tem, da bom imel svojo radijsko postajo, pa svojo gledališko skupino. Rekla je tudi, da rada posluša moj glas. Globok, šarmanten, raskav. Glas strastnega kadilca. In pa, da imam lepe oči. Lepe, a žalostne. Ti najini pogovori so bili zabavni. Pozitivni. Napolnili so me z energijo, njo morda tudi. Očitno ji je moja družba prijala, ker sem ji – morda nevede dal nekaj, česar ji nekdo drug ni. Nikoli je nisem vprašal, a kljub temu sem nekako vedel, da ima nekoga. Fanta, partnerja, moža, jebača. Karkoli. In ja … bil sem na zelo dobri poti, da se zaljubim vanjo. Sploh ni bilo tako težko. 🙂 Kar padeš noter.

In zgodilo se je, kar se je zgoditi moralo. Prvi poljub, prvi objem, prvi seks. Ne bi o podrobnostih, ker v pisanju erotične literature nisem dober. To naj počnejo tisti, ki res obvladajo. Bilo pa je divje, vroče, strastno. Naši južni bratje bi rekli : Bilo je ludo i nezaboravno. Tata i ja bi to radio. 😉

V nekem trenutku mi je postalo jasno, da sem prestopil mejo. Zaljubil sem se. Ležala je na trebuhu in pogled na njeno lepo zarjavelo kožo, veličastno rit in noge, ki jih ni hotelo biti konca je bil fenomenalen. In čeprav mlad, naiven in neizkušen sem preprosto vedel, da se to ne bo dobro končalo. Da sledi trpljenje. Dej mi šajtrgo, da grem furat safr jebemti!

Ob neki priložnosti sem jo vprašal zakaj. Zakaj potrebuje še mene, če ima doma moža. A ne seksata? Ji kaj manjka?

Ona me poboža po obrazu in reče : Moj zakon je krasen. Ampak rada te imam. Pa tako sladek si. Sladek? Sladek bonbonček s katerim se občasno malce pozabavaš? Ga oblizneš in izpljuniš, ter prihraniš za naslednjič? Pa niso čustva lego kocke, pizda materna!

FUCK OFF!! Veliko stvari je, ki jih imajo ženske rade. Dojenčki, majhni kužki, rože, bonboniere, 54 parov novih čevljev, nova torbica, nov parfum, vibrator na baterije varno skrit v njenih hlačkah. Ženske imajo marsikaj rade. Ampak ona odhaja od mene, ki me ima rada k njemu, ki ga ljubi! Zame je to razlika. Bistvena razlika! Pogledal sem na mizo. Škatlica kondomov z okusom jagode. Na bruhanje mi je šlo. Čutil sem, da moram stran, če ne me bo razneslo. Ker preveč boli. Ker ne gre tako.

Ob tej izkušnji je, pa še sam ne vem zakaj nek del mene umrl. Nekaj se je prelomilo. V zadnjih 10 letih se mi še nikoli ni zgodilo, da bi lahko ženski, svoji partnerki recimo popolnoma zaupal. Okrog sebe sem zgradil zid, ki ga kljub bogatim izkušnjam iz gradbeništva ne znam podret. Jebeno je, če si ves čas v nekem krču. In si ne dovoliš sprostit.

Le zato, da ne bi bil spet ranjen, zavrnjen, izigran.

Nisem igračka. In, ne nisem sladek. Življenje me je naredilo takega, da znam biti jebeno strupen, če je treba.

Advertisements

2 thoughts on “DEJVA BIT SAM PRJATLA. PA NE POZABI NA KONDOME Z OKUSOM JAGODE

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s