NOVEMBER. MEGLA, DEŽ IN DEPRESIJA V OČEH

images (12)

Pred časom smo s kolegi – dva kolega in pisec teh vrstic, ki jih bereš, ob kavi pametovali o tem, kateri je najbolj depresiven mesec v letu. Pravzaprav pojma nimam, kako smo prišli na to debato, a naši pogovori so kot vrečke presenečenja. Nikoli ne veš kaj te čaka.

Eden od kolegov, ki mu vsi ostali zavidamo njegov privlačen videz, a tega ne bi priznali niti, če bi nas nekdo tolkel z macolo po glavi je trdil, da je najbolj depresiven mesec v letu december. Čeprav naj bi bil to mesec radosti in veselja. Prazniki, lučke, v zraku vonj po kuhanem vinu. A dejstvo je, da se največ samomorov v deželici podalpski zgodi ravno decembra. Tudi stopnja depresije se poveča. Količina popitega alkohola prav tako. 🙂

Drugi kolega je bil mnenja, da je najbolj beden, patetičen, blesav, skratka nikakav mesec v letu januar. Ker decembra zapraviš več denarja, kot si sprva pričakoval in potem ves božji mesec opazuješ, kako se v tvoji prazni denarnici nabira prah. In pajčevine. Veliko pajčevin. Od decembrskega prekomernega žuranja in popivanja pa prideš k sebi šele tretji teden v januarju. Olajšan, ker se končno spet upaš pogledati v ogledalo in v njih ne zagledaš vampirskih, krvavo rdečih oči.

Sam sem mnenja, da je najbolj odvraten, nagravžen in nagnusen mesec v letu november. Dnevi so vse krajši, tema je že ob petih popoldne. Začne se sezona goste megle, dežja in strupeno ostrega vetra, ki reže do kosti. A glavni razlog, zakaj se mi zdi november tako zjeban in bi ga bilo treba z zakonom prepovedati, kar bi pomenilo, da bi 31. oktobra direktno skočili v veseli december je, da se že začne slabo. Na začetku meseca je 1. november, dan spomina na mrtve. Čeprav se na ta dan bolj kot kaj drugega na pokopališčih dogaja šov za žive. Cirkuška predstava in modna revija. Svečke, ki so v temi videti čudovito, se čez dan pretvorijo v kup zažgane plastike. A o tem, kaj si mislim o 1. novembru, o vsej tej hinavščini sem v enem od blogerskih zapisov že pisal, zato se ne bom ponavljal. In vse to zjebe stvari do fundamenta. Hočeš nočeš, v teh dneh razmišljaš tudi o svoji lastni minljivosti. O tem, da tudi tebe, mene, Janeza, Francke, enkrat več ne bo.

Ne bojim se smrti. Res ne. Nekajkrat sem ji že zrl v oči. Vem, da je grda, neprijazna in ima neprijeten zadah. Ko sva se srečala zadnjič sem ji rekel, naj nabrusi svojo koso. S tem še trave ne moreš pokosit, kaj šele kaj drugega. Ponavljam, ne bojim se smrti. Za sabo imam dve hudi prometni nesreči (ena od njih se je zgodila ravno novembra) in dva poskusa samomora. Se pa bojim nečesa drugega. Da bi v nekem trenutku svojega življenja prišel do strašnega spoznanja, da živim v prazno. Da živim dolgočasno, enolično, povprečno življenje. Pa ne zato, ker bi mi tako ustrezalo pač pa, ker nimam jajc, da bi bil drugačen. Kolikokrat bi ljudje storili marsikaj, pa tega ne storimo. Ker nas skrbi kako bo odreagirala okolica. Kaj bodo rekli drugi. Zdaj sem pa že dovolj star, da bi si lahko končno enkrat rekel … boli me kurac, kaj bodo rekli drugi! Dokler svoje življenje živiš na način, da nikogar ne oviraš, nikogar ne ogrožaš, nikomur ne delaš škode … zakaj pa ne. Zakaj bi bil vedno normalen? Biti normalen je tako neznansko dolgočasno. In navsezadnje, kaj sploh pomeni biti normalen? Imeti hišo, ženo, dva otroka, psa, avto boljši od sosedovega? Zgraditi uspešno kariero in biti ugleden član družbe? Prostovoljni gasilec, dežurni veseljak, smeško, ki se nasmiha tudi takrat, ko se počuti kot kup hlevskega gnoja?

Ne, hvala. Mnogo let nazaj mi ni uspelo opraviti sprejemnih izpitov na igralski akademiji. Očitno nisem tako dober igralec, kot sem mislil, da sem.

Ni najhuje to, da človek umre. Smrt je naravni proces. Hudo je celo življenje živeti, ne, da bi zares živel. Ne, da bi začutil strast, igrivost, razvijal svoje talente, bil kreativen … in to le zato, ker so te nekateri drugi poskušali oblikovati po svojih kalupih in te zjebali. Taki ponavadi na grob prinesejo največ svečk. In najdražje, čeprav ne nujno najlepše rože.

Evo ga … moj najkrajši blogerski zapis doslej. Dovolite, da čestitam sam sebi za ta izjemen dosežek. Hvala, hvala, hvala.

Advertisements

One thought on “NOVEMBER. MEGLA, DEŽ IN DEPRESIJA V OČEH

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s