NA POSLOVILNO KAVO GRESTA? ČE STA NEHALA, STA NEHALA. ČEMU MUČENJE

Starejši ljudje, ki naj bi bili že po zaslugi bogatih življenskih izkušenj modrejši od nas mlajših, pravijo, da čas celi vse rane. Pravijo tudi, da so po prespani noči stvari videti bolj jasne. Hm, meni po dveh prespanih nočeh, nekatere stvari niso niti kanček bolj jasne. Menda spadam v kategorijo inteligentnih ljudi. Psihotesti, oziroma rezultati psihotestov, ki sem jih delal kažejo, da sem celo nadpovprečno inteligenten. A se mi zdi, da mi to v življenju ne pomaga kaj dosti. Kvečjemu cel kup težav imam. Obremenjujem se s stvarmi, ki jih mnogi drugi niti opazijo, moji možgani delujejo na večih ‘različnih nivojih’ istočasno, posledica vsega pa je, da ves čas nekaj meljem, nekaj tuhtam, ter imam na trenutke občutek, da mi bo možgane dobesedno razneslo nekega dne. Razfukalo! Scvrlo! Pa, ko bi ob vsem tem tuhtanju vsaj kaj pametnega stuhtal! 🙂

V nedeljo zvečer se je najina zveza končala. Tokrat pa res nepreklicno in dokončno. Po vseh vzponih in padcih v zadnjih mesecih, sva dojela, da je najpametneje, da se nehava mučit in trpinčit drug drugega. Bolje, da to storiva po štirih mesecih, kot po štirih letih, ko bi morda imela že otroka in bi bilo vse skupaj še dosti bolj boleče, težje, travmatično in polno frustracij. Vesel sem, da sva se poslovila civilizirano. Kulturno. Na nivoju. Brez žaljivk, brez kletvic, brez vpitja in povišanega tona glasu. Bila je privlačna, simpatična, komunikativna, izjemno inteligentna. Tudi strastna. 🙂 V mnogih pogledih najboljša punca, kar sem jih kadarkoli imel. Ampak jebemu miša … če ne gre, pač ne gre! To, da se imata dva rada niti slučajno ni garancija, da bo zveza lepo tekla, da bodo stvari funkcionirale. Pravijo sicer, da se nasprotja privlačijo. A, če je teh nasprotij preveč pride do kontraefekta. Ki ni najboljši. Ničesar ji ne zamerim. Resnično ničesar. Navsezadnje, ničesar ne zamerim niti sebi. Oba sva funkcionirala in se odzivala tako, kot sva najbolje vedela in znala. Neki občutki krivde, slaba vest in samoobtoževanje so stvari, ki mi prav gotovo ne bodo v nobenem pogledu pomagale biti boljši človek in boljši partner. Kvečjemu do fundamenta bodo zjebale mojo samozavest, ki navzven morda deluje dobro, stabilno in suvereno, sam pa vem, da na marsikaterem področju vse stoji na bolj krhkih temeljih. Se mi pa zdi pametno, da se malce poglobim vase in se vprašam, katere so tiste stvari, ki jih pa jaz v partnerski zvezi delam narobe. Očitno je, da jih je kar nekaj. Fino je biti v življenju realen. In samokritičen. Nekateri ljudje tega ‘kompasa’ nimajo. Zato nikoli ne priznajo krivde. Nikoli ne prevzamejo odgovornosti. Nikoli zares ne odrastejo. So pravi Petri Pani. Otroci ujeti v odraslem telesu. In vedno kažejo s prstom na druge, nikoli pa se ne poglobijo vase. Imajo večvrednostni kompleks? Ali tako popačeno predstavo o sebi in svetu? Vprašanje za psihologe, kar jaz nisem. Ampak dobro, to je njihov problem, jaz pa imam v življenju čisto dovolj dela s svojimi težavami.

Danes dopoldne me kliče kolega. Ujel me je ravno na poti domov od zdravnice.

Kva je stari, a si ti še živ? Še kej brcaš? Boš doma popoldne?

Nasmehnem se. Aleš je pač tak. Tudi, če bi vedel, da ležim v bolnici in, da sem se pol ure nazaj prebudil iz kome, bi bil njegov ‘uvodni telefonski nagovor’ enak. Dečko pač ne zna biti pretirano takten. Je pa vseeno duša od človeka. Neusmiljeno iskren. Imava dva popolnoma različna pogleda na svet, zato znajo biti najine debate precej naporne in sva ves čas na meji prepira.

Brcam, stari, brcam. Pa kašljam tud. Kva je novga?

Lej, motorka se mi je pokvarila. Maš cajt? Bi se oglasu pr teb, boš pošraufu. Ti to znaš.

Kera znamka motorke?

Alpina.

Alpina? Italijanska? Pa ne me jebat. Pa zakaj kupujete ta italijanska jajca? Če kupuješ orodje, mašince, kupi kej švedskega, nemškega, švicarskega ne pa italijansko, jebemti! Dobr, lej … prid ob dveh.

Ja, če je bila pa tko poceni.

Krasno, sam, da je bilo poceni. Pri orodju ne gledaš na ceno, ampak kupuješ kvaliteto. Aaaaa, znoru bom!

No, ja … tudi nemške, švedske in švicarske kosilnice, motorne žage, kotni brusilniki (fleksarca) vrtalniki (bormašina) niso več to kar so bili. Več ali manj vse se proizvaja na Kitajskem. Ali na Tajvanu. Cenejša delovna sila pač. Nižji stroški dela. Jebena globalizacija! Ampak, ko pa slišim, da se grejo Italijani spuščat na področje, ki ni njihovo mi grejo pa lasje pokonci. Vse kar naredijo Italijani, sicer čudovito izgleda. Dizajnersko popolno. Okus za estetiko je imel ta narod od nekdaj. Ampak kvaliteta njihovih, sploh tehničnih izdelkov je pa že stvar neke druge, ‘filozofske’ debate. 🙂

In Aleš res pride. Točen kot švicarska ura. Kot običajno. V avtu ima zame nekaj novih knjig. Kot običajno. Tokrat je to slovensko – ruski slovar, dve knjigi od Adlerja (avstrijski psihoterapevt, ki je svoje čase delal s Freudom, nato pa šel na svoje) in en roman od Mazzinija. Telesni stražar. Iskreno, te zadnje knjige sem se razveselil najbolj od vseh, čeprav bodo tudi ostale več kot dobro branje.

Evo stari, jaz tebi knjige, ti meni zrihtaš žago. Pošteno?

Pošteno!

Stojiva v naši delavnici, pijeva kavo iz Petrola, ki jo je prinesel spotoma in čvekava, medtem, ko jaz z izvijačem odpiram motorno žago. Jebene ITALIJANSKE proizvodnje.

Aleš kadi že drugo cigareto in vpraša : Kva je Dule, a si ti nehu kadit slučajno?

Pokimam. In tolk, da veš, rajcaš me s tem dimom, ampak naj ti bo, ker si glih ti.

Nasmehne se in reče … sej ne boš zdržu. Tak strasten kadilc kot si ti ne more kr tko nehat.

To si ti reku, pizda! Pojma nimaš, kolk znam bit trmast, če hočem. In, če se odločim, da bom nekaj speljal, bom.

Kva si tolk nataknjen, zajebavam se. Nisem tko mislu. Kva te jebe stari? Ljubezen? Ženske?

Sunkovito se obrnem in ga ostro pogledam. Za večino drugih mojih kolegov in znancev bi bil ta opozorilni pogled dovolj, da nehajo rinit nos tja, kamor ni treba, a ne za našega Aleškota.

Nato se vendar odločim, da povem. Delček nečesa, kar je zdaj dokler je vse skupaj še sveže, precej boleča tema. Iz motorne žage vzamem svečko, jo obrišem in začnem pripovedovat.

Ma, ja … še ena zveza, ki se ni dobro izšla. Ni šlo, stari. Enostavno ni šlo.

On pokima, prižge nov cigaret (aaaaa, jebemti!!!) in reče … pa sta se pogovarjala? Veš kaj je glavni razlog?

Sva se pogovarjala. Poslušal sem jo. Zelo pozorno. Ampak iskreno povedano, bolj kot sem jo poslušal, manj mi je bilo jasno. Verjetno bova šla še na poslovilno kavo, nato pa ostaneva v prijateljskih odnosih.

Alešu se razprejo oči, skoraj mu cigaret pade iz ust : Kakšno poslovilno kavo? A si ti mal prtegnjen? Če je bivša, je bivša. Pika. Fertik. Nimaš tle kej praskat. In kaj bo na poslovilni kavi? A? Se bosta mrcvarila? Se dve uri pogovarjala o razlogih zakaj ni šlo? Drug drugemu očitala kdo je bolj kriv? Dej, ne seri Dule no …sem pa vseen tok starejši od tebe, da neki pa vem o lajfu.

Aleš, hvala za nasvet, ampak to je moj lajf. OK?

Nakar me prešine … ooo, mater!

Kva je?

Ja, pa ti nimaš bencina v žagi, človk božji. Olja za ketno tud ni.

Nalijeva bencin, oziroma mešanico, nalijeva olje. Vžgem žago. Vžge. Iz prve. Dela ko šus.

Dragi Italijani … se opravičujem. 🙂 Tud motorke znate delat očitno. Vsa čast!

Advertisements

2 thoughts on “NA POSLOVILNO KAVO GRESTA? ČE STA NEHALA, STA NEHALA. ČEMU MUČENJE

  1. Zanimiv prehod iz break-upa, do motorke 🙂 in to, da si se odločil prenehati s kajenjem v istem tednu, ko te je pustila punca? pohvale vredno in veliko uspeha.

    Aja, Mazzinijeva knjiga je pa super! 🙂

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s