BLOG POSVEČEN ČLOVEKU, KI SLIŠI NA IME : ANDREA MASSI. KER JE BILO O TINI MAZI POVEDANO ŽE VSE.

Massi: Če misliš, da so drugi boljši, nikoli ne boš dober

Tale blogerski zapis, nastaja v sončnem, zgodnjem nedeljskem pustnem popoldnevu. V trenutku, ko je po prespani noči kristalno jasno, da je Peter Prevc, ki so ga, zanimivo srbski mediji, ki o smučarskih skokih redko poročajo, poimenovali človek ptica, enako, če ne še bolj pa so nad njim navdušeni tudi Hrvati, v smučarskih skokih dosegel to, kar ni pred njim uspelo še nikomur. Je že res, da imajo Norvežani največjo skakalnico oziroma letalnico na svetu, a mi imamo svetovni rekord. Kaj nam bo 50 odtenkov sive, če imamo 250 odtenkov leteče? 😉 Peter Prevc je namreč pristal pri 250 metrih. Tako skromen, zadržan, tako tih, vidi se mu s kakšno muko dostikrat odgovarja na novinarska vprašanja, a tako zelo genialen. Ko sem ga včeraj gledal s tistim širokim nasmeškom, sem si rekel … to je to. Nepopisna sreča, ki je marsikdo med nami morda ne doživi nikoli. Občutek, ki je verjetno še boljši od orgazma. Ko si pokoriš vso svetovno konkurenco. Bravo Peter!

Jasno pa je tudi to, da se Tina Maze iz svetovnega prvenstva v Beaver Creeku oziroma Vailu, vrača z dvema zlatima in eno srebrno medaljo. Spet se je pokazalo, kakšno neverjetno moč povezovanja med večno razdeljenimi in skreganimi prebivalci dežele na sončni strani Alp, ima šport. Nobene potrebe ni, da del učnega programa v naših šolah postane domovinska vzgoja. Menda je ta ideja spet aktualna, tako kot je bila pred leti aktualna ideja, da se v šole uvede verouk. Popolnoma zgrešeno razmišljanje za moje pojme. Patriotizem in domoljubje se pač ne rojevata v šolskih klopeh – tam se perejo možgani in dogaja ukalupljanje otrok. Patriotizem se rojeva v vsakdanjem življenju. Pa naj bodo to uspehi na področju gospodarstva, umetnosti, športa. In, ko takole opazujem izjemne, na trenutke že težko verjetne uspehe naših športnikov, ko majhni z lahkoto, takole za zabavo in prosti čas, premagujejo velike, se nikakor ne morem znebiti občutka, da športni novinarji delajo (nehote) veliko krivico trenerjem teh športnikov. Kajti trenerji so vedno v drugem planu. Na nek način je to razumljivo, navsezadnje so njihovi varovanci tisti, ki podirajo rekorde, osvajajo medalje in njim na čast igra Zdravljica. A zdi se mi, da se premalokrat poudari, kako zelo je pomenben trener pri razvoju in uspehu nekega športnika. Nikakor mi ne gre iz glave intervju z Michaelom Schumacherjem. Intervju, ki je nastal nekaj dni, preden je Michael osvojil svoj sedmi naslov svetovnega prvaka v formuli ena. Na vprašanje novinarja, ali je ponosen na svoj izjemni talent, mu je Michael odgovoril, da je imel prekleto srečo. Srečo, ker so njegov talent opazili pravi ljudje, v pravem trenutku in ga usmerili na pravo pot. Ter mu bili v pomoč in oporo, ko je – pred začetkom velikih uspehov, že resno razmišljal, da opusti vse skupaj in gre v neko mehanično delavnico v bližini Kolna popravljat avtomobile.

Prav zato je morda partnersko – trenerska naveza Andrea Massi : Tina Maze toliko bolj zanimiva in vredna pozornosti. Občudovanja vredno se mi zdi, da jima je uspelo ob vseh vzponih in padcih, ob vseh konfliktih in trenjih, ki sta jih imela – Andrea Massi sam večkrat pove, kako se mu je dostikrat zgodilo, da je na Tino Maze skoraj vpil :’Kdo pravi, da ne moreš postati svetovna prvakinja? Kdo to pravi?’ in ostal brez glasu, ohranit tak odnos. V profesionalnem in partnerskem smislu. To mora biti verjetno pasje težko, Ko se vse debate vrtijo okrog smučanja, psihe, analize tekmic, analize proge … Sam si težko predstavljam življenje s partnerko s katero bi bila po službeni dolžnosti ‘zlepljena’ skupaj 24 ur na dan, 7 dni na teden. Njima to očitno fantastično uspeva. Vesel sem takih zgodb. Ker jih ni veliko.

Ko se je Andrea Massi pojavil na slovenski smučarski sceni, sem si o njem ustvaril vtis, za katerega se je kasneje izkazalo, da je bil hudo napačen. Kriv sem. Posipam se s pepelom. 😉 Moja prva ocena je bila : Italijanski šminker z briljantino v laseh, ki na vse ostale gleda zviška. A zdaj bo pa nek 47 letnik, ki je diplomiral na fakulteti za šport v Rimu nekaj pametoval? Delal revolucijo v slovenskem alpskem smučanju? Jaooo. Kot, da bi jaz šel pilotirat vojaško letalo, ali študirat fiziko – katastrofa bi bila neizogibna. In verjetno nisem bil edini ljubitelj slovenskega smučanja, ki je o njem dobil tak vtis. Zdelo se mi je, da tujec ne more razumet slovenske mentalitete, kulture in načina dela v športu, ki je vendarle specifičen in v marsičem drugačen od ekipnih športov.

A sčasoma mi je postalo jasno, da ta njegova nadutost ni nič drugega kot le profesionalizem in želja po perfekcionizmu – dve stvari, ki sta bili v zadnjih 20ih letih, za naše trenerje alpskega smučanja tako zelo neznačilni. Dojel pa sem tudi, da je njegova aroganca včasih nujno potrebna, ker naši gospodje, ki na smučarski zvezi vlečejo dobre plače, naredijo pa bolj malo, nekega prijaznega, vljudnega pristopa sploh ne zaznajo in ne vzamejo resno

Andrea Massi je v Tino preprosto verjel. Očitno dosti bolj kot drugi. In to še preden, se je, nekje spotoma zaljubil vanjo. Njen izjemen talent nikoli ni bil vprašljiv, njena fizična moč prav tako ne. To je bilo jasno tudi ostalim. Problem je bil psiha. Mentalna nestabilnost, pomanjkanje samozaupanja in samozavesti, kar se je izražalo v malce premajhni želji po zmagah, v malce premajhni agresivnosti na progi. Ob tem bi dodal delček svoje zgodbe. Nekaj let sem treniral boks. Moj trener mi je ponavljal, da posledica mojih tekmovalnih neuspehov ni to, da ne bil bil dovolj natreniran, dovolj hiter ali dovolj močan, (tako kot pri Tini, tudi pri meni ni bil problem pomanjkanje talenta ali fizične moči) pač pa posledica tega, ker v samem dvoboju ne uporabljam glave. Ker ne opazujem in ne proučujem gibanja in potez nasprotnika, sem vsakič znova tepen. Nikakor mu tudi ni šlo v račun, zakaj nisem bolj eksploziven, bolj agresiven. Vedno mi je govoril … imaš to divjo, vročo, balkansko kri v sebi. Imaš temperament. Izkoristi to. Pa nisem. Nisem znal prebiti zavor in blokad v svoji glavi. Boksarskih dvobojev še danes ne gledam. Zelo redko. Preveč boli. Ker je tudi meni kristalno jasno, da bi v tem športu lahko dosegel dosti več kot sem. Prav zato mi je ta Tinina transformacija toliko bolj veličastna in neponovljiva. In vem, da je Andrea v tej zgodbi izjemno, izjemno pomenben del. In prav je, da se tega zavedamo. On je dosti več kot le kondicijski trener. Očitno zna biti tudi motivator, psiholog in … hm … maser. 😉

Veste, kakšna bo podoba slovenskega alpskega smučanja, ko Tine Maze ne bo več? Prekleto klavrna in žalostna. Zato pa pravim … take ljudi kot je Andrea Massi, bi bilo treba klonirat. 🙂

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s