ZAIGRALA JE ORGAZEM. JAZ PA SEM SE DELAL, DA TEGA NE VEM.

Rezultat iskanja slik za SEKS

Verjetno tale blogerski zapis ne bi nastal, če je pred dnevi ne bi slučajno zagledal. Srečala sva se spotoma, v domžalskem Mercatorju. Jaz sem po tistem, ko sem v domžalski knjižnici spet napolnil svoj rumeno – črni nahrbtnik z novo dozo zanimivega in kvalitetnega branja (vseh šest knjig je delo skandinavskih piscev – ena Švedinja in en Šved – Camilla Lackberg in Stieg Larrson, in en Danec – Adler Olsen) zavil še v trafiko po cigarete, ona pa je otovorjena z vrečkami krenila od blagajne proti izhodu.

Najine oči so se srečale le za hip. Nihče od naju se ni ustavil, pokimal, pozdravil. Šla sva drug mimo drugega, kot dva tujca, ki se še nikoli nista srečala, kot dva, ki si kljub temu, da sta del svojih življenj preživela kot par, nimata česa povedat in se jima ne zdi vredno niti, da bi se pozdravila in drug drugemu zastavila tisto klasično, klišejsko vprašanje : Kako si, kaj počneš? No, pravzaprav si res nimava več česa povedat. Tisti hitri pogled mi je razkril, da je punca videti dosti slabše, kot v tistem obdobju, ko je bil v kopalnici na polički poleg mojega kozarčka z zobno ščetko tudi njen, moj izjemno dobro razvit nos pa me je opomnil, da še vedno uporablja isti parfum. Njen pogled je bil videti zbegan, utrujen, žalosten. Močno je shujšala in videti je bila utrujena. Neskončno utrujena. In, če mislite, da sem eden tistih, ki se privoščljivo hahlja, ko vidi, da gre njegovi bivši partnerki slabo, se motite. Vsaki od njih, v življenju želim vse najboljše. Če ji ni šlo z mano, držim pesti, da ji gre s kom drugim.

Najina zgodba se je začela in končala leta 2006. Bilo je to leto, ko je bilo že jasno, da bodo v naših denarnicah tolarje kmalu nadomestili evrski bankovci in kovanci, nismo pa še vedeli, da se bliža kriza. Svetovna gospodarska, finančna, predvsem pa moralna kriza. Takrat sem bil zaposlen v varnostni službi, ki je bila takrat največja v državi, kasneje pa neslavno propadla. Niti to, da nam zaposlenim niso izplačali regresa za tisto leto, dolžni pa so nam ostali tudi zadnji dve plači, firme ni rešilo pred zlomom. Se mi je pa zdelo izjemno zanimivo, da se je ravno v tistem času enemu od lastnikov podjetja zdelo potrebno, da se izprsi. In svojemu 21 letnemu sinku kupi avto vreden 40 tisoč evrov. No, sinko je avto dva tedna kasneje sesul, njegov očka pa je sesul firmo. Sladko, sladko. Skratka, delal sem kot varnostnik na prireditvah. Tako sem se, recimo v ponedeljek, po službeni dolžnosti znašel na hokejski tekmi na Jesenicah, v torek na košarkarski tekmi v Ljubljani, v sredo na zboru motoristov v Trebnjem, v petek na sejmu Internautice v Portotožu, v soboto pa na smučarskem pokalu Vitranc v Kranjski Gori. Naporno in pestro, a vseeno polno lepih spominov. Pa tudi izbitih zob in polomljenih reber. Jebiga, ne bomo jokali, to spada k poslu. Če se odločiš, da boš delal kot varnostnik na prireditvah, se moraš zavedat tveganja, da obstaja možnost, da si kdaj tudi fino tepen. Tako kot se vsaka natakarica v lokalu zaveda tveganja, da se sem in tja najde nekdo, ki ji ‘pozabi’ plačat pivo.

Skratka … danes, skoraj 9 let pozneje, mi ni čisto jasno, kako sva sploh postala par. Najina pogleda na svet, najini življenski filozofiji, sta bili diametralno nasprotni. Ona je izhajala iz finančno dobro stoječe družine, zato niti pomislila ni na možnost, da bi ob študiju tudi delala, jaz nekdo, ki je navajen, da svoj denar služi sam. In nikogar ničesar ne prosi. Sploh pa ne staršev, ki nimata ravno nekih nadpovprečnih dohodkov. Edino, v čemer sva si bila res podobna, je bilo dejstvo, da sva bila oba dinamit na dveh nogah. Reagirala sva burno, divje, temperamentno. Kot se za dva človeka, ki imata poleg slovenske tudi južnjaško kri, tudi spodobi.

‘Nič nimam od tebe’, je rekla. ‘Delaš in spiš, delaš in spiš. Nič se ne vidiva’. Pogledal sem jo in rekel : ‘Mogoče je pa bolje, da se ne vidiva prepogosto. Ker, ko se, se večinoma kregava. Zato, ker sem smeti pomotoma odvrgel v napačen smetnjak. Ali pa zato, ker sem na zobni pasti pozabil zapret pokrovček. Res hudo pomenbne stvari.’ Ob vsem tem sem dodal, ko pa pride plača, je pa tisti denar vseeno dobrodošel. Ne braniš se ga. Nakar mi reče, da sem sarkastičen prasec in, da moram delat tako kot ona želi. Se ji več posvečat. Ker ona potrebuje ogroooomno pozornosti. Že od doma je vajena tega, da je vedno v prvem planu. Vse zato, da bo princeska zadovoljna. Delat moram tako kot ona želi? Da bo zadovoljna? To me spominja na prizor, ko mati svojemu otroku reče :’Če ne boš priden, te mamica ne bo imela rada’. Ohoho! Čustveno izsiljevanje. Pogojevanje. Ljudi imamo radi le dokler so pridni in zadostijo našim pričakovanjem in željam, ko pa niso točno taki kot mi želimo, pa jih nimamo več radi? Povedano drugače … gospodična se je odločila, da mi bo postavljala ultimate. Ultimate? V mojem stanovanju, ki sem ga opremil – delno z očetovo pomočjo, a vendarle večinoma z lastnimi rokami in lastnim denarjem? Optimistka! Hm … ne vem zakaj se mi zdi, da v tem filmu zame ni prave vloge.

In potem vztrajaš na silo. V zvezi, katero bi, če bi imel malce več samospoštovanja prekinil že davno. Pa je ne. Ker se uspeš prepričat, da si trenutno ne zaslužiš nič boljšega. Dokler nekega lepega dne ne ugotoviš, da so celo njeni orgazmi zaigrani. Enostavno čutiš. Veš. Ker se njene zenice ne razširijo tako močno kot takrat, ko ji res pride, ker njena intenzivnost dihanja ni taka kot običajno, ‘vokalni izpadi’ prav tako. Seveda je gospodična, tehnično gledano naredila vse prav. Nohte je zapičila v tvojo rit, se tresla še malce bolj kot sicer, dvakrat kriknila in obležala. A, če znaš pozorno opazovat ti je jasno, da tu nekaj ne štima. Ona je zaigrala orgazem. S tem ti je hotela dat lažni občutek, da si dober ljubimec, končat vse skupaj, čeprav je tebi samemu jasno, da po 10ih zaporednih nočnih šihtih, ko si nenaspan, napet, nesproščen, nisi v neki optimalni formi. Niti toliko pozoren, nežen in strasten kot znaš biti, nisi. Čemu torej igra? Zakaj poskušat nategnit nekoga, ki je sam hodil na privatno igralsko šolo, igral v gledaliških predstavah in ve. Na kaj biti pozoren. Povej ne … ni mi prišlo. Nič hudega. Bo pa naslednjič.

Dober seks je 10% zveze. Slab pa 90%.

Nisem sociolog, a fenomen 50 odtenkov sive vedno bolj štekam. Veliko žensk zelo težko spregovori o svojih seksualnih fantazijah. Kako se pogovarjati iskreno, če je še orgazem zaigran. Ah ja …

Morda vam tale blogerski zapis deluje zagrenjen, zamorjen. Na trenutke morda celo (upam, da ne) šovinističen. A upam, da ni nič od tega. Je le nek izliv. Terapija.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s