DRŽI SE, KOLEGA!

Rezultat iskanja slik za bivše punce

Ura je štiri popoldne. Na cesti je gneča, ljudje so živčni. Radi bi čimprej prišli domov. Mnogi med njimi so taki, ki hitijo k partnerki ali partnerju, do katerega že dolgo ne čutijo ničesar več. Ni več iskric, strasti, smeha, objemov in poljubov kar tako. Brez razloga. Romantika je umrla in vrag je vzel šalo. Ostale so skupne položnice, kredit, ki se izplačuje po obrokih. Skrb za otroka. Ustvarjanje vtisa pred sosedi, žlahto, starši, sodelavci, okolico. Nekaj v stilu … glejte naju, midva sva krasen par. Seveda sta. Že pol leta nista seksala in že eno leto si nista rekla, da se imata rada. A vztrajata skupaj. Ker sta se v tem času uspela prepričat, da si ne zaslužita ničesar boljšega. Drugačnega. Lepšega.

Stopim v lokal. Moja domžalska baza. MJ. Tisti lokalček zraven policije. Zagledam njega – temnolasega šarmerja, ki – očitno precej uspešno osvaja neko blondinko. Na videz jo poznam. Ko sem bil jaz spiker na košarkarskih tekmah, je bila ona plesalka. Navijačica. Ne bom ga motil. Pozdravim ga lahko kasneje, ali kdaj drugič. Njo pa tudi. Ženska je še vedno videt krasno.

Za šankom sedi človek, ki je genij a se tega ne zaveda. Pije pivo. Laško, seveda.

‘Kva j zdej’?

‘Kva pa ti Dule? Berem tvoje bloge. Dober si, pizdomater! A ti kej plačajo?’

Rade volje bi mu pokazal avtomobilske ključe novega Masseratija, ki od 0 – 100 km pospeši v 4ih sekundah in pol. Rade volje bi mu povedal, da sem si tak fin, frajerski avto kupil izključno z denarjem od pisanja blogov, a to bi bila laž. Grda, debela laž. Jasno, da sem v mesto prišel s kolesom. Kot se za umetnika spodobi. Med kolesarskim izletom imaš možnost opazovati folk. Utrip mesta. Čvrste, privlačne ženske ritke. Stare ženice, ki pulijo plevel iz svojega vrta in opazujejo kaj se dogaja na sosedovem dvorišču. In tipe, ki razen privlačnega videza ženski težko ponudijo še kaj drugega. Morda kvalitetno poližejo muco. Morda so dobri fukači in obvladajo grško – rimski slog. Kdo bi vedel …

In … me vpraša, kako ljubezen?

Odlično … mu odvrnem. Samski.

Izbulji oči in natakarici – čedni temnolaski, reče … dej ene borovničke, pa Laško za Duleta, pizdomater!

Odkimam. Ne, hvala. Borovničke in Laško ne bosta nič rešila. Kavo. Belo kavo pa kozarec vode.

Še kadiš? Pokimam.

Pejva ven enga prižgat …

Nekaj časa je smrtna tišina. Kadiva in gledava gradbišče v bližini. Obema se po glavi roji isto vprašanje. V Domžalah res potrebujemo garažno hišo? Koji kurac? Metanje denarja skozi okno. Oziroma v žep nekemu lokalnemu tajkunu.

Nakar se dečko oglasi : ‘250 evrov plačujem za otroka. Vidim ga lahko 1x na 14 dni. Za par ur. Tko je določilo sodišče, mamicu jim jebem.’ Pogledam ga. Čistokrvni Slovenec, a ko se razpizdi, pravi Balkanec. Vidim bolečino v njegovih očeh. Vidim kako kadi enega za drugim. Jasno mi je, da trpi. In vem, da je v dosti slabši situaciji kot jaz. Ne bi bil pravi trenutek, da jaz jamram o tem, da se moja zveza ni najbolje izšla.

Rabiš kej keša, vprašam.

Pogleda me. Vem. Dovolj dolgo ga poznam. Preveč ponosen, da bi prosil pomoč.

Evo, ti … 40 evrov. Več trenutno ne morem.

Objame me. Močno. Srčno. Besede niso potrebne.

Spijem kavo do konca, ga potrepljam po ramenu, grem mimo trafike, kjer vzamem dve škatli cigaret. Na puf! Na kredo. Tega v Ljubljani ne poznajo. Prednost manjših krajev, kjer se vsi med sabo poznajo …

Drži se, kolega …

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s