BILI SMO NEKOČ PRVAKI SVETA …

Opazoval sem naše fante na Viba filmu. V postprodukciji. Delali so 12 ur. Delali so 14 ur. Delali so 24 ur. Mudilo se je. Tudi pogled na registrske tablice avtomobilov, parkiranih na parkirišču je bil zanimiv. Zagreb, Beograd, Skopje, Sarajevo, Ljubljana. Vedel sem, da se dogaja nekaj velikega. Bilo mi je jasno, da je v montaži morda celo eden najboljših filmov zadnjega desetletja, na območju nekdanje Juge. Videl sem le nekaj kratkih insertov iz filma, a bilo je dovolj. Nikoli nisem bil dober igralec. Tisti, ki so trdili, da sem dober, so močno precenjevali moj talent. Tisti dve leti, ko sem hodil na zasebno igralsko šolo … škoda časa in denarja. Komentiranje košarkarskih tekem mi je šlo bolje. A zelo hitro presodim, ali nek igralec ima kvaliteto ali je nima. Ko sem zagledal prizor v katerem Jure Heningman, eden izmed draguljev slovenskega gledališča v vlogi takratnega kapetana reprezentance, to je bil takrat Slovenec, Ivo Daneu meče na koš, sem dobil cmok v grlu. Ne znam opisat.

Film nosi naslov : Bičemo prvaci sveta. Koprodukcija vseh bivših jugoslovanskih republik, brez Kosova. Zgodba se dogaja v Ljubljani. Hala Tivoli. Leto 1970. Leto, ko si je jugoslovanska košarkarska reprezentanca dovolila usesti na svetovni košarkarski prestol. Zjebali Američane, sesuli Ruse in razmontirali vse po spisku. Takole, za zabavo in prosti čas. Spotoma. Bilo je to 19 let prej, preden je dalmatinski košarkarski genij, legendarni Dražen Petrović rekel : ‘Tako dobri smo, da lahko premagamo le sami sebe.’ Samozavest serijsko. Tega bi se morda Slovenci morali učit od južnih bratov. Samozavesti. Ponosa.

Danes na Vibo pride dečko, ki je sodeloval pri produkciji in bil na premieri filma v Beogradu. Tak, strasten, energičen štajerc. Nekaj let starejši od mene. Všeč so mi ljudje, ki o neki stvari pripovedujejo strastno in zavzeto. Čustveno. Njihove roke pa opletajo kot propeler od helikopterja. smile emoticon Medtem, ko je kazal fotke na svojem mobilcu, je bil ganjen do solz. Pravi, da takih stoječih ovacij, krikov navdušenja, solz, objemov še ni doživel. Pa je doživel marsikaj. Na premieri filma je bilo 3500 ljudi. Ko je platno zagrnila tema, je za nekaj sekund zavladala čista tišina. Čemur je sledila eksplozija navdušenja. V filmu ni govora o vojni. O sovraštvu. Nacionalizmu. Le o poeziji. Poeziji športa, ki združi narod. O lepoti igre.

Preden se je usedel v avto je rekel : “Nisem jugonostalgik, ampak stari moj … nekoč smo bili močni. Zdaj smo razpadli, na sedem kao samostojnih, žalostnih in usmiljenja vrednih državic. Popolnoma nepomenbni smo. Lepo smo se zafukali.”

Bili smo nekad prvaci sveta. Danas smo pičkin dim!

Fantje, vsa čast za ta projekt! Moj poklon!

Mimogrede … prihodnji teden se zgodi slovenska premiera. Jasno, v hali Tivoli.
Pridi tudi ti …

i ti. prenos

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s