BOLJE TOPLO PIVO KOT HLADEN UPOR. KAKO SEM SE ŠEL REVOLUCIJO IN SE USRAL!

Rezultat iskanja slik za slovenija moja dežela

Medtem, ko nastaja tale blogerski zapis, se nedelja počasi preveša v ponedeljek. Ura je točno polnoč. Moral bi iti spat, ker je treba ob petih zjutraj vstat in me ob šestih čaka začetek 12urnega šihta, ampak nočne ure so pri meni najbolj kreativne kar se pisanja tiče. In treba je izkoristit trenutek inspiracije in navdiha.

Tisti, ki že dlje časa spremljate moje fb objave in bloge, veste, da sem v svojih zapisih izjemno kritičen do razmer v naši lepi deželici podalpski. Predvsem imam v mislih politične in gospodarske razmere. Zadnje dni pa mi – iz nekih nerazumljivih razlogov seka ven nek patriotizem. Zelo netipično zame. Zelo netipično.

Svoje čase smo – kot mulci, stari tistih brezveznih 17, 18 let, ko se sicer zavedaš stvari okrog sebe, a si kljub vsemu zmeden glede marsičesa, iščeš svoje mesto v družbi, svoj prostor pod soncem in se šele izoblikuješ v osebnost, radi hodili v Bohinj. Ja, izbor fotke ni naključen. 🙂 Kaj češ boljšega. V tisti mali trgovini v Ribčevem Lazu napolniš nahrbtnik, poln laškega piva in z začudenjem opazuješ Nizozemce (tiste čase jih je bilo v Bohinju vsako leto vse polno), ki ob desetih zjutraj pred svojimi šotori in prikolicami pijejo mleko. Oni so živeli zdravo, še preden je to postalo moderno. Morda so zato Nizozemke – po neki raziskavi, najbolj prsate ženske v Evropi. Ampak oni ne vedo, kako kvalitetno lahko človek bruha, če spije nekaj pločevink toplega piva (hladilnik pokvarjen jebiga) na prazen želodec. No, ni panike. Ko je res prehudo, se osvežiš v jezeru in si kot nov.

Ampak bolje topel pir kot hladen upor. Ne vem čisto dobro, kaj se je zgodilo z našo generacijo, a zdi se, da smo se vdali v usodo. Boleče. Zelo boleče spoznanje. Ko sem bil mlajši, sem naivno verjel, da lahko spreminjam svet. Zdaj, ko je moja frizerka opazila, da je na moji glavi med množico rjavih, že nekaj sivih las, jaz pa, upam malo pametnejši kot nekoč, mi je jasno, da je že spreminjat sebe naporen, dolgotrajen in na trenutke boleč proces. Revolucija se pač ne dela s polnimi želodci in očitno nam še ne gre dovolj slabo, da bi se narod prebudil. Pa tudi, če bi se. OK, namerno bom malce zašel v skrajnost. Recimo, da se slovenskemu narodu – Janezom in Franckam utrga in gredo na ulice. V letu gospodovem 2015, se zgodijo demonstracije kakršnih svet še ni videl. Z bagerji porušimo stavbo parlamenta. Ker nam je ostalo ravno dovolj bencina oziroma nafte v kestlu, spotoma porušimo še vladno palačo.Uvedemo odredbo, da so odslej naprej cene v vseh restavracijah in gostilnah enake kot v parlamentarni menzi. Saj veste … kava za 80 centov in kosilo za 2 evra. Vse tajkune, politike, krvosese in mrhovinarje, ki so to državo privedli do stanja v katerem smo sedaj, obesimo za jajca. Policisti spustijo ščite, snamejo čelade in protestirajo z nami. Enako naredijo tudi varnostniki, ki imajo poln kurac tega, da je njihova osnovna plača še nižja od zakonsko določene minimalne. Iz generalštaba slovenske vojske sporočijo, da oni se pa proti lastnemu narodu že ne bodo borili, pač pa nam bodo dali na razpolago vso svojo mehanizacijo. V trenutku, ko po naših cestah zahrumijo finske Patrije, našemu lepemu predsedniku Borutu, ki razmišlja ali se kombinacija modre srajce in rdeče kravate dobro poda sivemu suknjiču pridejo povedat, da se je zgodil upor na ladji brez krmarja. Kaos. Anarhija. Nekaj minut kasneje predsedniku vlade, Miru Cerarju, ki je ravno sredi telovadbe – vaje za hrbtenico povedo isto novico.

Ja. Močno pretiravam. In ne, ne želim si, da bi prišlo do česa takega. Ampak recimo, da bi se to vendarle zgodilo. Da nam uspe odstranit in eliminirat vse te visokokvalificirane šelebajzerje s ponarejenimi diplomami … kaj bomo naredili dan pozneje? Izvolili novo oblast? Spremenili ustavo? Začeli graditi državo na novo? In potem bomo čez pol leta ugotovili, da so novoizvoljeni predstavniki ljudstva še bolj pohlepni, še bolj pokvarjeni in še bolj nesposobni od prejšnjih? In kdo sem jaz, da se bom šel revolucijo? Kot posameznik sem precej nepomenben. Nimam moči, nimam vpliva, nimam kapitala niti zaledja, da bi karkoli spremenil. Hodim v službo, plačujem davke, včasih se zaljubim, spišem kak strupen blog, občasno grem obiskat školjko, ko me stisne. Jebiga, res se ne bi spodobilo, da pri 30ih nosim Pampers plenice z dvojnimi krilci. Pa toaletni papir je cenejši. 😉

Zadnje čase je zelo moderno, da starejši nam mladim svetujejo naj gremo v tujino. Ker v Sloveniji ni služb, ni perspektive, ni upanja. Poslušam svoje sodelavce, ki razmišljajo o tem, da bi šli kot varnostniki delat v Avstrijo ali Italijo, kjer je to delo neprimerno bolje plačano in bolj cenjeno. Pa pejt probat ne? Tudi sam sem dolgo razmišljal o tujini. In, če me zdravstvene – psihične težave v zadnjih letih ne bi toliko zjebale kot so me, bi jaz zdaj morda že bil … ne vem, švedski državljan. Poročen s čudovito žensko, ki je tako lepa a tako hladna. Ugotovil bi, da nimam družbe – Švedi se zelo neradi družijo s tujci. In četudi tam živiš 30 let, te še vedno ne bodo sprejeli za svojega. Pač nisi Anders Johanson, jebote! Še vedno si čefur! In povrh vsega ne maraš njihovih legendarnih cimetovih kolačkov in lososa, pač pa prisegaš na potico, klobaso, zelje in matevža. Ker imaš dolg jezik, jim v trenutku neprevidnosti in brutalne iskrenosti jasno poveš, da je njihov pir ogabno zanič, s čimer dokončno zapečatiš svojo usodo.

Kar naenkrat ugotoviš, da nisi srečen čeprav imaš štiri jurje plače. Počutiš se osamljen, sredi množice ljudi. Tesnoba te stiska v prsih, hudo ti je. Občasno celo malo zajokaš, seveda takrat, ko te nihče ne vidi. Z otožnim nasmeškom se spominjaš časov, ko si s kolegi v enem od lokalov ob Ljubljanici opazoval brhke mladenke, poslušaš kolega, ki razlaga, da se je med smučanjem v Kranjski Gori skoraj polomil in drugega, ki razlaga, da blejske kremšnite niso več take kot so bile. Pogovarjaš se v svojem jeziku, med svojimi ljudmi, ki jih poznaš že od vrtca.

E veste kaj, vsi, ki nas silite naj gremo v tujino … Kurc vas gleda! Ne grem. Zanalašč. Vi in vaš prost pretok blaga, delovne sile in ne vem česa vse. Vtaknite si to svojo prostopretočnost nekam.

Ko zagusti, ko pride do pizdarije, problemov, težkih življenskih razmer in pogojev … ni težko pobegnit. Težje se je ostat. In borit. S srednjeveško birokracijo, butastimi zakoni. A je vredno.

Vsem svojim kolegom, ki so odšli ali bodo odšli v tujino … iz srca vam želim vse najboljše. Upam pa, da se tam nekje … v Stockholmu, Berlinu, Antwerpnu, Sydneyu, New Yorku ne boste počutili še slabše, kot ste se doma. Denar ne kupi sreče. Pride pa prav …

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s