Stopim v lokal, ki je od mojega stanovanja oddaljen pet minut peš. V lokalu so vladale izredne razmere. Folk čist podivjan.

Zagledam Marka, se usedem zraven njega in mu rečem to, kar me je grizlo že več kot dva tedna. “Marko, ta mesec… ne vem… ne morem ti plačat najemnine.”
“Duško, meni je bilo že dva tedna jasno, kaj se dogaja. Zdaj te pa že toliko poznam, da po vibraciji tvojega glasu, ko se pogovarjava po telefonu vem, kaj je narobe.”
Nato nekaj minut tišine, oba gledava tekmo. In nato polčas.

Greva ven.

“Duško, zdej pa tkole… si želiš še naprej živet pri meni, ali bi se rad vrnil domov? V razmere, ki so… ne najboljše za tvoje počutje, živce in psiho?”
“Želim si, ampak moje trenutno finančno stanje ni…”
“Nisem te vprašal, če zmoreš finančno, vprašal sem, če si želiš ostat pri meni?”
“Marko, ne razumem…”
“Česa ne razumeš, bučman? Zrihtal sem ti službo. Jutri imaš že razgovor. Pri nas operativcih, ki na terenu delamo gre to hitro. Glede najemnine se ne sekiraj. Bova že sanirala zadevo. In prišla na nulo. Jasno? Ti še vedno snemaj, piši, počni kar te veseli. Ampak rabiš reden, dobro plačan šiht. Zato, da si miren. In vse te tvoje scene z varnostnimi službami pa šihti za 600 evrov… jebeš to. Sposoben si več. Zdej se boš pa lepo sprostil, spil boš pirček ali dva in bova pogledala tole tekmo do konca. Ko bojo našim Latvijcem jebal mater v stilu.”

Na koncu smo jokali vsi. Jaz sem imel zato dva dobra razloga.
So dnevi, ki si jih zapomniš za celo življenje. Tale 12.9.2017 je eden takih dni…

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s