NAJBOLJ NENAVADNO PRVENSTVO VSEH ČASOV

Nikoli nisem bil dober v napovedovanju športnih rezultatov. Pa naj gre za nogomet, košarko, rokomet… katerikoli šport že pač. Z lahkoto uspem napovedat zmagovalca Eurosonga. Zmagovalca slovenskih parlamentarnih, ali ameriških predsedniških volitev. Pri športu pa se zatakne, čeprav ga rad in redno spremljam. Če bi se jaz lotil igranja športnih stav in poskušal živet od tega… bi že po enem mesecu letel na cesto, ker ne bi zmogel plačat najemnine, še predtem pa bi me verjetno pobralo od lakote. No, tole je bilo malce za šalo, malce zares. A dejstvo je, da je bilo na letošnjem evropskem prvenstvu v rokometu, ki se zadnja dva tedna odvija na Hrvaškem in se bo zaključilo z nocojšnjim finalom v zagrebški Areni praktično nemogoče napovedati karkoli. Veliko dramatičnih tekem, presenetljivih razpletov in dejstva, da so marsikdaj tudi sodniki v rezultat posegli bolj kot bi bilo treba. Celo največji poznavalci rokometa so govorili, da bi bilo karkoli drugega kot finale med Dansko in Francijo čisto presenečenje. In to čisto presenečenje se je zgodilo. V nocojšnjem finalu, ne bomo videli niti Francije niti Danske. Pač pa dvoboj med Švedsko in Španijo. To isto Švedsko, ki je v tekmi proti Norveški delovala precej nebogljena in to isto Španijo, ki so jo naši fantje premagali s petimi goli razlike, na verjetno najboljši tekmi prvenstva, kar se naše reprezentance tiče. Jasno, da bom nocoj navijal za “moje” Švede… toda glede na dejstvo, da je Švedska v zadnjih 25ih letih naslov evropskega prvaka v rokometu osvojila 4x, Španija pa še nikoli, bi na nek način Špancem privoščil njihov prvi naslov.

Zame osebno, je najbolj prijetno presenečenje tega prvenstva zagotovo Češka. Ekipa, ki v svojih vrstah sicer nima niti enega izrazitega zvezdnika, niti enega igralca, ki bi močno izstopal (tako kot Karabatić pri Franciji, Larsson pri Danski ali Duvnjak pri Hrvaški) a ima nekaj drugega. Homogen kolektiv. Igrajo čvrst rokomet in bodo v bodoče zelo neugoden nasprotnik za kogarkoli. V tekmi proti Sloveniji, ki je odločala o tem kdo bo igral za peto mesto, so iztržili remi in nato izgubili proti Hrvaški (pred sramotno praznimi tribunami), a pokazali, da so v zadnjem obdobju izjemno napredovali in, da na njih v bodoče velja resno računat.

Na drugi strani, me je razočarala Hrvaška. Pa ne zato, ker so na koncu – na domačem terenu – osvojili za njih skromno 5. mesto. Pač pa zaradi prepotentnih in pretirano samozavestnih napovedi, ko so se že pred začetkom prvenstva videli v vlogi evropskih prvakov. Dejstvo je, da Hrvati še vedno imajo močno reprezentanco a so daleč od tega, kar so bili v časih, ko je bil motor njihove ekipe Ivano Balić. Takrat so bili res dominantni in užitek jih je bilo gledat.

Kaj povedat o sodnikih? Roko na srce… omenit je treba, da so nekateri sodniki na tem prvenstvu svoje delo opravili odlično. Profesionalno, korektno in na nivoju. Žal pa so bili tudi taki, ki si ne bi zaslužili niti to, da sodijo na tekmah tretje romunske lige, kaj šele na evropskem prvenstvu. Tekmi naših fantov proti Makedoniji in Nemčiji, bosta šli v anale rokometne zgodovine prav zaradi svoje bizarnosti, spornih in sumljivih sodniških odločitev, ter trenutkov, ko se ni vedelo kdo pije in kdo plača. Ko smo se gledalci in gledalke spraševali: “Kaj zaboga milega se dogaja?” Na tem mestu popolnoma podpiram nekatere (v afektu čustev morda preveč burne reakcije) našega selektorja Veselina Vujovića. Nekateri so mu vse skupaj zamerili – češ – človek, ki ima tak ugled in renome v svetu rokometa, si takega obnašanja ne bi smel privoščit. Jaz pa pravim… tako kot bo v vojni, dober general vedno zaščitil svoje vojake, tako bo dober trener/selektor vedno zaščitil svoje igralce na igrišču. In Vujović je naredil točno to. Pokazal je srednji prst EHF (Evropska rokometna zveza). Za take stvari je treba imet jajca.

Slovenska reprezentanca je na tem prvenstvu osvojila osmo mesto. Glede na to, da se pogovarjamo o reprezentanci, ki je z lanskega svetovnega prvenstva v Franciji prinesla bronasto medaljo, bi to uvrstitev lahko tretirali kot neuspeh. A jaz na te stvari ne gledam tako, Naši fantje so na to prvenstvo prišli brez šestih ključnih igralcev. Brez Gabra in Poteka v obrambi, je bilo treba našo branilsko linijo vzpostavit na novo. Brez Heningmana je bila pretočnost igre slabša. Brez Jureta Dolenca – virtuoza naše igre, ki je med drugim znan tudi po tem, da z uporabnimi žogami zaposli naše krilne igralce – predvsem Blaža Janca, ki počasi in zanesljivo postaja eden najboljših krilnih igralcev na svetu, je razumljivo, da je bil naš domet slabši kot bi bil sicer.

Ko bomo v popolni postavi, bo spet čas za en odmeven rezultat. Morda že na olimpijskih igrah v Tokiu, leta 2020. Pod pogojem, da Vujović ostane selektor. Očitno je, da naši športniki pod vodstvom tujih trenerjev zablestijo. Lep dokaz tega je naša košarkarska reprezentanca, pa odbojkarska, pa Tina Maze in navsezadnje rokometaši.

Naši športniki ne potrebujejo tujih trenerjev, da bi jih naučili igrati. Znanje in talent nikoli nista bili sporni kategoriji. Naši športniki potrebujejo tuje trenerje, da jih naučijo zmagovati. In izgubljati na dostojanstven način.

 

 

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s