LJUBLJANA, ODKOD LEPOTE TVOJE

Kako hitro čas beži. Včasih se mi zdi kot, da bi včeraj padla odločitev, da se odselim od doma in preselim v Ljubljano. Zdaj pa ugotavljam, da bodo letos poleti (en dan pred mojim rojstnim dnem), minila že tri leta, odkar živim v “najlepšem mestu na svetu , njeee.”

Glede na to, da sem prvih 30 let svojega življenja preživel v manjšem kraju, v vaškem okolju je popolno razumljivo, da statusa čistokrvnega ljubljanskega meščana ne bom imel nikoli.  Lahko imam kvečjemu status urbanega kmeta. In na ta status sem čisto ponosen. Namreč izhajam iz vasi, ki sliši na ime Ihan in spada pod domžalsko občino. Kraj znan po najbolj divji in najbolje obiskani gasilski veselici v državi. Kraj znan po tem, da je slovenskemu športu – predvsem biatlonu dal kar nekaj biserov (Peter Dokl, Klemen Bauer, Teja Gregorin). In kraj v katerem je vrsto desetletij domovala prašičja farma. Druga največja v Evropi. Zrak ni bil najbolj svež – sploh ob nizkem zračnem pritisku ne – ampak zrezki so bili pa odlični.

Skratka, sem nekdo, ki ima status urbanega kmeta. In sem bil celo sam presenečen nad tem, kako hitro sem se uspel prilagodit. Na dejstvo, da ne živim več v hiši ob gozdu in, da me zjutraj ne zbujajo več ptiči, pač pa zvok rešilca recimo. Uspelo se mi je navadit tudi na nadute ljubljanske snobe, ljubljanski hrup, ljubljansko gnečo, prometne zamaške, kazni, ki jih mestni redarji pišejo kot za stavo, na župana, ki vsakemu zaželi dobrodošlico, ker je prispel v najlepše mesto na svetu njeeeee. In seveda… so tudi stvari na katere se je otročje lahko navadit. To, da imaš vse na dosegu roke. To, da greš ob treh zjutraj, lačen ko volk na burek. Najbolj zdravo menda ni, a paše ko budali šamar. Kofetkanje ob Ljubljanici. Lučke decembra. Priznam, da je decembra Ljubljana res čarobna. In, če veste, da je te vrstice zapisal nekdo, ki sicer ni ravno ljubitelj božičnega kiča… potem bo že nekaj na tem. Nočni sprehodi po mestu. To pa res obožujem. Če ne morem spat, vtaknem slušalke v ušesa in usekat eno turo. Od Šiške oz. Dravelj do centra. In nazaj. 12 kilometrov Tak lušten sprehod ob treh zjutraj, ko si sam s sabo. Ni se ti treba bat, da te bo kdo napadel ali oropal. Zaveš se (to premalo cenimo), da živiš v eni najbolj varnih prestolnic na svetu. Da živiš v mirnem, lepem, čistem mestu. In, ko se sprehajaš po mestu… po starem delu Dravelj recimo, ko med sabo trčita dva svetova na istem kvadratnem metru – stolpnice na eni in hlev poln živine s kmetijskim poslopjem 300 metrov stran od blokov… sploh nimaš občutka, da si omejen z betonom. Ampak se počutiš skoraj enako kot v vasi, kjer si preživel otroštvo in mladost.

In priznam, da nikoli nisem in nikoli ne bom razumel ljudi, ki pridejo živet v Ljubljano (zaradi študija, službe, ljubezni… kakršnihkoli razlogov že) in nato začnejo pljuvat. Kako je v tem mestu vse zanič. In kako je pri njih doma vse bolje. Da bi morali imet metro (podzemno železnico) slišim večkrat. Metro? Mesto s 300 tisoč prebivalci? Resno. Pa nismo mi London, jebote. Da je ljubljanski župan šerif, ki stvari dela po svoje. S tem se popolnoma strinjam, a če ta izjava zleti z ust Mariborčana (mariborski župan je tud cvetka svoje sorte) je to izjava na trhlih temeljih. Pa še… “ves gnar smo jim fkrali”, bi rekli Štajerci. Strašno, strašno.

Skratka, za vse tegobe v tej državi smo krivi Ljubljančani oziroma Ljubljana kot mesto. In tu pač nimaš kej.

Ampak meni je prav fajn.

 

 

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s