KDO SE BOJI MARJANA ŠARCA?

Se spomnite naših šolskih dni? Raznoraznih igric na šolskem dvorišču. Od ristanca, do skrivalnic, zemljo krast in seveda nepozabna… “Kdo se boji črnega moža? Nihče. Kaj pa, če pride? Bežimo.”

Ampak dobro, tisto so bile igrice, ki so nam krajšale čas. Politika pa naj bi bila resna stvar. In, ker nas letos čakajo parlamentarne volitve, Marjanu Šarcu in njegovi stranki pa po zadnjih javnomnenjskih anketah (ki jih sicer jemljem z veliko rezerve pa vendarle) presenetljivo dobro kaže, je tokrat na mestu malce drugačno vprašanje: Kdo se boji Marjana Šarca? Nihče? Hm… ni videt ravno tako. Ko ga bodo napadli, ga bodo napadli z vsemi topovi. Tako zelo se ga bojijo. Diskreditirat ga bodo hoteli na vsakem koraku in ob vsaki priložnosti. Saj veste, to bodo počeli ljudje, ki se radi pohvalijo, da so v slovenski politiki dolgo. Morda predolgo. Že vse od osamosvojitve naprej. Torej gre za zelo izkušene politike. Gre za ljudi, ki gredo samo na wc, pa ob tem že naredijo dve ali tri kazniva dejanja. Ampak njihovi volilci jih še naprej volijo. To je morda največja tragedija slovenske politike, oziroma žalostna slika nas volilcev in volilk. Pardon… ne vseh, pač pa slabih 50%. Toliko nas je takih, ki se nam sploh zdi vredno priti na volitve. Parlamentarne, predsedniške, evropske… Da o porazno nizki volilni udeležbi na referendumih, sploh ne izgubljam besed. Na nek način razumljivo. Ljudje so naveličani, razočarani in siti. Praznih obljub, obrabljenih floskul, zlaganih nasmeškov in visokoletečih ciljev, ki se razblinijo kot milni mehurček, še preden se predvolilna tekma konča.

Po neki logiki zdrave kmečke pameti, bi moral na letošnjih volitvah zmagati aktualni predsednik vlade Miro Cerar s svojo stranko. Na prejšnjih volitvah je Cerar dobil moj glas. Tokrat ga pač niti slučajno ne bo. Samo osel gre dvakrat na led. Pa vendar… Dejstvo je, da ta vlada v štirih letih ni doživljala nekih hujših turbolenc.  Poleg tega je gospodarsko stanje v Sloveniji trenutno res dobro. Beležimo – na eni strani rekordno visoko gospodarsko rast in na drugi strani rekordno nizko brezposelnost. V državo prihajajo tuji investitorji in odpirajo nova delovna mesta. Čeprav – roko na srce – dobra gospodarska klima ni posledica odličnega dela vlade, pač pa nasploh dobrih razmer v Evropi. Vladi gre zasluga le zato, da z nekimi butastimi zakoni ni poskušala omejevat razvoja. A kljub temu… poglejmo možne razloge, zaradi katerih bi Miro Cerar lahko izgubil te volitve.

Miro Cerar se je (4 mesece pred volitvami) odločil napasti lastno ministrico (?!), ki se je zavzela za dvig minimalne plače, ki jo v Sloveniji prejema 25 tisoč ljudi. Zelo arogantno. Zelo naduto. Če me spomin ne vara, celo Janez Janša v času, ko je bil predsednik vlade ni storil ničesar podobnega. OK, gremo dalje… ta isti Miro Cerar se je le nekaj mesecev pred volitvami spustil v bolj ali manj odkrito vojno z javnim sektorjem. Gre za poniževanje mase ljudi, ki predstavljajo precejšen del potencialnih volilcev in volilk. Prav tako je Cerarjeva vlada potegnila neke milo rečeno čudne kadrovske rošade pri menjavah uprav podjetij strateškega pomena (Luka Koper itd…) Ustni viri poročajo, da je bil Miro Cerar kot profesor na pravni fakulteti, zelo cenjen. Zelo priljubljen med študenti. Lepo! A kot cenjenega in priljubljenega predsednika vlade, si ga pač ne bomo zapomnili. Miro, hvala za vse… tudi za vse arogantne in nadute izjave v stilu: “jaz se z delavci nimam kaj pogajat” in veliko sreče pri nadaljevanju akademske kariere. Verjamem, da Cerarju ne bo hudega. Slovenec je. Ne jamra, pač pa išče rešitve. Ta njegova izjava je tako bizarna, da je postala ponarodela.

Lahko na teh volitvah zmaga princ teme iz Noriškega kraljestva? O Janezu Janši govorim seveda. On ima najbolj zvesto volilno bazo. Impresivno, pravzaprav. Lahko bi rekli, da gre za kult osebnosti. Zato Janša ne potrebuje sledilcev pač pa vojščake. Zvesto armado volilcev, ki ga bodo podprli na volitvah za vsako ceno. Domet njegove stranke je med 14 – 20%. Kar bi morda lahko zadostovalo za zmago, a ne za večinsko zmago. Janša ima namreč problem. Na tako imenovanem desnem polu, je ostal brez zaveznikov. Stranke SLS ni več v parlamentu, NSI (ki je včeraj dobila novo vodstvo – Ljudmilo Novak je zamenjal Matej Tonin) pa se tudi zadnje čase intenzivno trudi vzpostavit pot samostojne in ne satelitske stranke. Če bo Tonin do Janše pokazal preveč popustljiv odnos, znajo volilci to kaznovat. Morda celo do te mere, da se NSI sploh ne uvrsti v parlament (za kar potrebuje vsaj 4% glasov volilcev).

Kar se tiče vstopa v parlament: tu je seveda neuničljivi Karl Erjavec, ki se “bohi za boljše penzije in za penzionehje”. Zelo verjetno bosta dovolj glasov dobila tudi Levica in Židanov SD.

Kaj pa lista Marjana Šarca? Ta stranka presenetljivo vodi po zadnjih anketah. Prehitela je tako Janšev SDS, kot Cerarjev SMC. Gladko. Prednost Šarca je v tem, da bo verjetno dobival glasove tako z leve kot z desne. Prav zato je tako nevaren nasprotnik in konkurent komurkoli v letošnji predvolilni parlamentarni tekmi.

In zdaj… kdo se boji Marjana Šarca?

Vsi, ki si na letošnjih parlamentarnih volitvah želijo zmagat.

 

 

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s