O POLJAKU, KI JE POSCAL SLOVENSKO ZASTAVO O SLOVENSKI KULTURI, TER REZANJU ZASTAVE KAR TAKO

Gospe in gospodje, kulturni praznik je danes. Po zaslugi našega največjega pesnika, ki je umrl na današnji dan leta 1849 (zakaj imam občutek, da smo Slovenci nad smrtjo bolj fascinirani kot nad rojstvom) imamo danes tudi dela prost dan. Smo edini narod v Evropi, ki je svoj kulturni praznik povzdignil na nivo državnega praznika. Kar se mi zdi super! France… naj ti bo lahka slovenska zemlja.

In na slovenski kulturni praznik, se seveda spodobi spisat blogerski zapis s tovrstno tematiko. Čeprav ne bo govora o Prešernu, pač pa o marsičem drugem.

Vam ime Simona Semenič kaj pove? No, vsaj do pred nekaj dnevi ljudje – z mano vred – nismo vedeli, kdo je Simona Semenič. Zdaj po zaslugi janševe tv – Nova 24 – vemo, da gre za žensko, ki “ruši slovensko kulturo in si upa sebe slikat v visoki nočesnosti, ovita v slovensko zastavo s tem, da je del slovenske zastave, tam kjer je grb izrezan. Sramota.”

Oh, ja… ti naši tako imenovani slovenski “domoljubi” nikoli ne razočarajo. Ostanimo še malce pri Simoni. Prijazna teta Wikipedia zna povedat, da je Simona Semenič rojena leta 1975 v Postojni. Diplomirala je na AGRFT (Akademija za gledališče, film, radio in televizijo) smer dramaturgija. Njen ustvarjalni opus je impresiven, doslej je za svoje delo prejela tri Grumove nagrade, letos pa je tudi dobitnica Prešernove nagrade. In šele zdaj, ko je ženska dobila Prešernovo nagrado, so novinarji televizijske postaje, ki je “vedno v službi resnice” na dan privlekli njeno pet let staro (!) fotografijo. Kje so bili pa vsi dežurni moralisti takrat, ko je ta fotka – del njenega umetniškega performansa – bila aktualna? Zakaj jih je vse skupaj zmotilo šele zdaj? Pa sploh ne gre za to, da sem tudi sam umetniška duša in je to razlog, da Simono zagovarjam. Roko na srce: kakršnokoli poseganje v zastavo (zažiganje, rezanje, uničevanje) se smatra kot kaznivo dejanje. Kot prekršek za katerega se plača denarna kazen.

In vse skupaj me spomni na zgodbo izpred mnogih let. Pisalo se je leto 2009. Tretje leto zapored in obenem zadnjič, sem bil na smučarskih skokih v Planici prisoten v vlogi varnostnika.  Bilo je petkovo jutro. Ob petih zjutraj je bilo v dolini pod Poncami mrzlo za popizdit. Termometer je kazal – 11 stopinj. Jebemti… kaj nisem hodil na faks, ko je bil cajt zato. Pa ne bi zdaj tule čutil kako mi jajca zmrzujejo, ampak bi lepo spal doma. Skratka: sedeli smo v brunarici, kakih 40 nas je bilo, okrepitve (še dodatnih 90 varnostnikov smo pričakovali nekaj ur pozneje) pili čaj, kavo in sestavljali “bojni” načrt novega dne. Razporeditev ljudi, postavitev varnostnih ograj, kako bomo opravljali osebne preglede in preglede prtljage. Kako bomo rotirali – krožili – ter se menjavali za malico. Pa seveda test postaj, vsak je dobil eno (voki toki po domače). Nič nas ne sme presenetiti. Jebiga, varnostniki smo. Naša naloga je, da poskrbimo za varnost 30 tisoč ljudi, kolikor smo jih tisti dan pričakovali tam.

Dule, reče vodja varovanja in se obrne k meni. Ti si tu letos že tretjič. Kar nekaj izkušenj že imaš, veš kako sistem deluje. Tile štirje fantje so tvoji. Vi skrbite za “drugi lijak.” Pregled osebne prtljage. Nahrbtniki in te zadeve. Vse steklenice ven. V škatle. S plastenkami gre folk lahko noter, s steklenicami pa ne. OK?

Pokimam. Spijemo čaj do konca in gremo ven. Pogledam te “svoje” štiri fante. Mladi, močni, zaupanja vredni. Fantje, vprašam… kolk časa ste vi v tem poslu? Prvi reče eno leto, drugi reče dve leti, tretji leto in pol. Četrti… četrti pa reče: “prejšnji teden sem dobil službeno izkaznico.” Kvaaaa? Čist frišen? Pa si ga ogledam malo bolje in v nekem trenutku otrpnem.

“Stari, ti si pršu v supergah. Resno?”

Nisem vedu, da bo tak mraz tuki….

“Jao. Kolk maš cifro noge?”

“40, 41. Tam nekje.”

“OK. ”

Odklenem službeni avto, najdem neke gojzarje – sicer številko prevelike – zraven še neke volnene nogavice.

“Evo, stari. Preobuj se. Zadnja stvar, ki si jo lahko dovoliš pri terenskem delu je to, da te zebe v noge. Razumeš? V tem primeru si mrtev. Kapo pa rokavice maš?” Odkima. Ga opremim še s tem. Ne morem dopustit, da mi dečko zmrzne prvi delovni dan. Ujamem njegov pogled, kombinacija hvaležnosti in prestrašenosti in mu rečem: “Vse bo v redu, stari. Ne se bat.” Čeprav sem vedel, da nič ne bo v redu. Ko bodo začele trume norih Poljakov in še bolj norih Norvežanov, da naših slovenskih veseljakov sploh ne omenjam pritiskat na lijake – vhode na prizorišče, od tega vsaj polovica njih že kvalitetno alkoholiziranih – bomo jebali ježa. Ampak ne smem dopustit, da ima moja ekipa nizko moralo že na začetku “borbe.”

Nakar nekaj ur pozneje, še preden se je začela prava gneča pa zagledamo prizor, ki ga nikoli v življenju ne bom pozabil. V snegu leži slovenska zastava. Možno, da je tu ostala še od prejšnjega dne. In vidim tipa, ki ščije po slovenski zastavi.

Kar zatemnilo se mi je pred očmi. Poscal je slovensko zastavo? Pizda mu materna. Sej ne, da sem nek res hud patriot… ampak stari, tega pa ne boš delal. V moji izmeni sigurno ne. Pridem do njega.

Jutro. Kva delaš stari? Ščiješ po slovenski zastavi?

Tip me gleda in se mi smehlja. Kar me je podžgalo še bolj.

Ura je bila osem zjutraj, on pa nažgan ko aksa. Trd ko lešnik. Mežikal je z levim očesom, nakar mi je v polomljeni angleščini uspel razložit, da je z Wroclawa. Aha, Poljak torej. Da je tu krasno, da so punce lušne in, da je že precej borovničk spil. Na prazen želodec, predvidevam.

Aha. In iz hvaležnosti, ker je tu tako krasno, si poscal slovensko zastavo. A bi s poljsko zastavo to isto naredil? Trznil je. Čeprav pijan ko čep, je dojel kaj mu govorim. Zadel sem ga na pravo mesto. Poljaki so strašni patrioti. Kar glede na njihovo zgodovino niti ne preseneča.

“Sorry, mister. Sorry… i really …”

“Ja, ja v redu je. Ampak drugič mal pazi. Pa preden greš pit, vsaj kej pojej prej.”

Tisto zastavo sem potem pobral, jo opral in pospravil v omaro. Nihče več ne bo scal po njej.

No, da se vrnem zdaj k našim slovenskim domoljubom. Jaz bi vsem tem ljudem, ki se trkajo po prsih, da so ponosni Slovenci postavil le nekaj vprašanj.

Vprašanje št.1: Kdaj si si nazadnje ogledal kak slovenski film?

Vprašanje št.2: Kdaj si nazadnje prebral knjigo slovenskega avtorja?

Vprašanje št.3: Bi znal razložit kaj simbolizira grb na slovenski zastavi?

Vprašanje št.4: Bi znal povedat, kakšna je razlika med dnem samostojnosti in dnem državnosti? Mimogrede, sploh veš, kdaj je Slovenija postala samostojna?

Take stvari pač…

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s