PROSTITUCIJA V SLOVENIJI (3.del)

S temle tretjim delom, zaključujem “trilogijo” zapisov o prostituciji v Sloveniji. V prvem delu sem opisal način delovanja deklet na poziv. V drugem delu, smo šli “na kratek izlet” po nekaterih ljubljanskih nočnih klubih. V tretjem delu pa malce več statistike in podatkov, da to tematiko zaključimo in zaokrožimo kot se spodobi.

Torej…

Vse do avgusta leta 2003, je na območju republike Slovenije prostitucija veljala za kršitev javnega reda in miru. Prekršek, ki je bil (vsaj v teoriji) sankcioniran z zaporno kaznijo v dolžini dveh mesecev (60 dni). A, ker je tiste klasične ulične prostitucije v Sloveniji – sploh v primerjavi s tujino – zelo malo, oziroma je skorajda ni, je bilo tovrstno sankcioniranje zvodnikov in prostitutk v praksi zelo težko izvedljivo. Po letu 2003, je prostitucija v Sloveniji dekriminalizirana, a le za tiste, ki svoje storitve ponujajo brez zvodnika in brez prisile.  Kar pomeni, da ne prodajalci ne kupci spolnih storitev niso več kazensko preganjani, še vedno pa je zadeva zakonsko neurejena. In potisnjena v neko sivo cono, za katero se zdi, da se država z njo nima ne želje ne volje ukvarjati.  Ampak pozor! Na tem mestu se mi zdi to stvar nujno povedat in poudarit. To, da je prostitucija v Sloveniji dekrimalizirana, še ne pomeni, da je tudi legalizirana. In seveda še vedno ostaja moralno sporna kategorija. Dejstvo pa je, da je plačljiv seks tretji najbolj dobičkonosen posel. Takoj za prodajo orožja in prepovedanih drog. In dokler bo povpraševanje… bo tudi ponudba. Razumljivo. Čeprav zveni kruto in nehumano.

Večina deklet, ki se ukvarja s to dejavnostjo počne te stvari na črno. Z izjemo tistih, ki imajo registrirane masažne salone v obliki samostojnega podjetništva. Ob vsem tem se seveda zastavlja vprašanje, kakšna je sploh možnost nadzorovanja državnih organov, če so stvari nejasne, neregistrirane in razpršene. Kako je z zdravstvenim zavarovanjem teh deklet in… še bolj pomenbno, kako je s testiranji na spolno prenosljive bolezni. Sicer je večina tovrstnih testiranj brezplačna. Če imaš urejeno zdravstveno zavarovanje seveda.

Močan porast t.i. masažnih salonov in nočnih klubov je bil v Sloveniji zabeležen po osamosvojitvi, torej po letu 1991. Po neuradnih in nepotrjenih podatkih, naj bi v približno 50 nočnih klubih po Sloveniji delalo okrog 300 deklet. Te so večinoma: ruske, ukrajinske, moldavske, bolgarske, romunske, češke in slovaške narodnosti. Nekaj deklet je tudi s Tajske, Dominikanske republike, Kolumbije. Finančno najbolje gre dekletom, ki delajo v novogoriških klubih. Jasno, slovensko – italijanska meja je blizu. In, ker je tudi igralništvo v Novi Gorici razvita panoga, je bogatih tujcev – predvsem Italijanov dovolj. Punce v novogoriških nočnih klubih, naj bi tako zaslužile tudi do pet tisoč evrov mesečno. Neobdavčeno seveda.

Druga kategorija pa so seveda t.i. dekleta na poziv. Tu je situacija precej drugačna. Starostna struktura teh žensk, je po nekih raziskavah od 22 – 46 let. Praviloma skoraj vse imajo slovensko državljanstvo. 2 od 10ih sta visokošolsko izobraženi, 2 še študirata, ostale pa s srednješolsko izobrazbo. Gre za ženske, ki skoraj brez izjeme svoje storitve opravljajo v najetih ali lastnih stanovanjih. Kolikšno je število teh žensk, je podatek, ki se ga praktično ne da zasledit. Bolj znano je dejstvo, da naj bi v Sloveniji bilo odjemalcev tovrstnih storitev med 40 in 50 tisoč. Sodeč po tem je tudi število žensk, ki te storitve ponujajo, večje kot se zdi.

Vir podatkov: – Večer, MMC (RTV SLO), Siol. net, Wikipedia,

 

 

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s