DRAGA EMA, KAJ BI MI BREZ TEBE?

Ema, oziroma izbor slovenskega predstavnika/predstavnice za pesem Evrovizije, je kot cenen holivudski film s tako predvidljivim scenarijem, da ti je že po petih minutah jasno, kako se bo vse skupaj končalo. Z EMO je vsako leto ista zgodba. Po eni strani vsi kričijo kako tega zmazka ne bodo gledali, po drugi strani pa se na portalu nacionalnega MMC -ja pod to novico zvrsti 700 komentarjev in naslednji dan je to glavna tema večine debat. Čeprav “tega sranja” nihče ne gleda. Seveda. Potem pa svizec zavije čokolado v folijo.

Nato se še vsaj teden dni po forumih in družabnih omrežjih valijo komentarji v stilu: Kako smo na Eurosong spet poslali komad, ki bo zlahka pogorel že v polfinalu in se v finale sploh uvrstil ne bo. Zasedli bomo 24. mesto od 25 nastopajočih držav. Luzerji smo. Kuhinja! Strokovna komisija nima pojma. Pa kako je bil voditeljski par nesproščen, brez kemije na odru, brez duhovitih vložkov. Kako obupna je bila kostumografija nastopajočih. Pa, da je škoda denarja za ta cirkus itd.

In včasih, ko berem komentarje si rečem… hvalabogu, da imamo Emo. Ta Ema ni le tv šov z odlično gledanostjo, pač pa je z leti pridobila status ene take kolektivne psihoterapije, s pomočjo katere državljani deželice podalpske sprostijo vse svoje frustracije, jezo, gnev, skratka ni da ni.

Imamo Slovenci en tak “samouničevalni” gen v sebi, anede? Tako kvalitetno kot znamo mi sami sebe spljuvat, nas ne more nihče drug. In toliko škode kot smo mi sposobni sami sebi naredit, nam ne more noben zunanji sovražnik razen, če (bognedaj) pride do vojne.

Iskreno povedano… nisem nek poznavalec glasbe. Nisem strokovnjak, ki bi vedel kakšen komad poslat na to tekmovanje – lahko rečete temu tudi cirkus, če vam je tako ljubše – da bi Slovenija dosegla kak bolj odmeven rezultat. Namreč Eurosong je en tak zanimiv fenomen. Ko se zdi, da zmagujejo balade se na odru znajdejo finski Lordi, nažigajo kitare ko ubrisani in gladko zmagajo. Ko se zdi, da bi bilo dobro poslat kaj bolj energičnega (naj se trese, naj se trese), se pojavi Portugalec z izvenserijsko balado in zmaga. Zdaj pa bodi pameten. Ampak argument, ki ga nikakor ne kupim je večno ponavljanje tega, da je Slovenija majhna država. Estonija recimo, je po številu prebivalcev manjša od Slovenije, a je slavila zmago na Eurosongu. Irska s petimi miljoni prebivalcev, je zmagala 5x recimo. Toliko o majhnosti. In iskanju izgovorov.

Kar se tiče gospodične, ki bo Slovenijo zastopala na Eurosongu na Portugalskem… Lea Sirk je ena taka… res fejst baba! Privlačna, simpatična ženska s pozitivno energijo. Na odru deluje suverena.  Z dobrimi vokalnimi sposobnostmi. S komadom, ki mi na prvo žogo sploh ne zveni slabo. Še posebej, če ga poslušaš na slušalkah in basi pridejo do izraza.

Lea… srečno. ❤

 

 

Advertisements

4 thoughts on “DRAGA EMA, KAJ BI MI BREZ TEBE?

  1. Lea je lepa, izjemna vokalistka, ampak v tem komadu njen vokal sploh ne pride do izraza toliko. Komad mi nikakor ne potegne, ne vem zakaj. Ampak hej, mogoče mi pač ni všeč ta stil glasbe ali pa so krive moje osebne frustracije, ker me strašno zmoti že prvi stavek (“moje ime je Lea in…”) in beseda passe, ko se mi kar koža naježi 😁 Mogoče pa zato, ker sem imela drugo favoritko… 😂

    • Dobro argumentirano. 🙂 Meni je komad všeč. Ob vseh žalostinkah, ki jih je na Eurosong poslala večina drugih držav (po tem kar sem slišal doslej, nas na Portugalskem čaka melanholično – otožno – depresiven večer), bo tole vsaj malo dvignilo ritem. Se pa strinjam, da beseda passe v tekst ne sodi. Čisti tujek. No, kar se moje favoritke tiče… Nika Zorjan se žal sploh ni uvrstila v finale. Čeprav je imela za moj okus res evrovizijski komad. Škoda…

      • Ma kaj sploh je evrovizijski komad? Saj si sam dejal da ni merila. Tako da karkoli lahko zmaga ali pa zgori. Evrovizija mi nikoli ni bila merilo kvalitetnw glasbe.
        Meni so pa všeč žalostinke. Pa tudi takšni komadi, ki dvignejo ritem, ki si jih lahko navijem zjutraj, da me ponese v dan, ampak to zame ta komad Hvala, ne ni. Vsakomur svoje pač. Glede na melanholično-otožno-depresiven večer, ki nas čaka bi torej zlahka poslali tudi Ino Shai in bi bila moja melanholična duša srečna 😊

  2. Včasih, ko je Eurosong še imel status res dobrega glasbenega festivala s kvalitetno glasbo – vse tja do leta 2000, nato so šle stvari v večih pogledih strmo navzdol – se je točno vedelo, kaj naj bi bil evrovizijski komad. Všečna melodija, ki gre v uho, tekst sestavljen iz še kaj več kot petih besed in refrena, ter dober scenski nastop. Po letu 2000, pa se je najprej začelo dogajat, da so kar vsi po vrsti začeli peti v angleščini (zakaj že res) nato pa je bilo vedno več poudarka na svetlobnih in zvočnih efektih, kostumografiji in vedno manj na glasbi. Ina Shai je strašno lepa ženska, dobra vokalistka, pa še punca z našega, domžalskega konca. Ampak za šov festival, se mi je zdel njen nastop malce preskromen. Nika Zorjan po drugi strani, je pesem odpela v postelji. Originalno, unikatno, drugače. Folk bi si ta komad zapomnil. In še v pekmurskem dialektu je pela. Zame osebno top! Ampak po mnenju ljudstva deželice podalpske to niti za finale ni zadostovalo. Ja, festival žalostink nas čaka. Jaz kot ljubitelj močnejših, bolj rokerskih ritmov bom poskušal ob vsem skupaj čim manj trpet. Lea pa… želim ji vse najboljše. Take blamaže, kot si jo je lani (žal) naredil Omar Naber… si skoraj zagotovo ne more. Čisto zadnji pa ne bomo. 🙂 Ampak ja… kot si rekla… vsakomur svoje. 😀

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s