KOLIKO PA TEBI RAČUNA TVOJ PSIHIATER?

Zadnjih nekaj dni, sem intenzivno razmišljal o tem kakšna naj bo tema mojega današnjega blogerskega zapisa. Namreč, padla je odločitev, da vam s svežim blogom postrežem enkrat tedensko. Ob nedeljah dopoldne. Branje ob prvi nedeljski kavi. Najprej sem se poigraval z mislijo, da bi pisal o dopingu v športu. Aktualna tematika po koncu olimpijskih iger. Nakar sem dojel, da gre za zelo široko problematiko, kjer je treba vendarle predelat kup literature, da ti uspe spisat vsaj približno kredibilen zapis. Nato je prišla ideja, da bi napisal nekaj besed o katastrofalnem stanju v slovenski vojski. A je tudi ta tematika bolj kompleksna, kot sem mislil. Stvari niso črno – bele. Sta pa to seveda dve dobri temi za blog, a enkrat v prihodnosti.

Danes bom pisal o nečem drugem. Pod vplivom dogodkov, ki so se zgodili v preteklem tednu.

Slovenci sami zase, radi verjamemo, da smo mojstri v vsem. Vse znamo, vse obvladamo. Ko na TV gledamo nogometno tekmo, smo vsi trenerji in selektorji. Ko se država znajde v krizi, smo vsi ministri za finance, ministri za gospodarstvo in predsedniki vlade v isti osebi. Ko izberemo pesem, ki nas bo zastopala na Eurosongu, smo vsi mi glasbeni strokovnjaki, ki bi zadevo zagotovo izpeljali bolje. Če bi se nam le dalo dvignit rit iz kavča.

Dogaja se nam ena zanimiva in precej paradoksalna situacija. Po eni strani… je dejstvo, da Slovenija še nikoli v svoji zgodovini ni imela tako visokega odstotka visokošolsko oziroma univerzitetno izobraženih  ljudi. Po drugi strani pa se zdi, da znanje še nikoli ni bilo tako razvrednoteno. Pač, zadeva je enostavna. Če te kaj zanima, vprašaš teto Wikipedio. Tudi stric Google zna povedat kaj pametnega. In kar naenkrat si lahko strokovnjak za vsa področja. Od psihologije do jedrske fizike. Od ekonomije do kmetovanja. Ni da ni. In potem imamo tu seveda še t.i. “šnelkurse”. Hitre tečaje, na katerih ti Zbornica za zasebno varovanje omogoči, da po zaslugi tečaja ki traja pičle tri tedne postaneš varnostnik. Potem je tu 14 dnevni hitri tečaj, kjer te naša obrtna zbornica “izuči” za gozdarja… slišal sem, da obstajajo celo hitri tečaji za psihoterapevte. Opa! Zanimivo. Doslej sem vedno mislil, da lahko psiholog/psihoterapevt/psihiater postane nekdo, ki ima za sabo vsaj pet let intenzivnega in relativno zahtevnega študija, pa še specializacijo za povrh. Pri psihiatrih (to so tisti, ki predpisujejo tablete in odločajo ali je nekdo “zrel” za hospitalizacijo) vse skupaj traja še dlje. Za psihiatre se po šestletnem študiju medicine, pravo delo šele začne.

Zdaj pa – glej ga zlomka – celo za tako področje, kot je kvalitetno svetovanje ljudem, ki so se znašli v stiski obstajajo hitri tečaji. Čisto nič ne dvomim v to, da se udeležencem teh tečajev v 14 dneh uspe naučiti vse o vedenjskih in osebnostnih motnjah. In kar naenkrat vsi vse obvladajo. Kognitivno terapijo, pa družinsko in partnersko terapijo. Ni da ni. Strokovnjaki, ki nato odprejo svojo prakso in pacientu zaračunajo 70 evrov za eno seanso, ki običajno traja 45 minut. Če delate v proizvodnji za minimalca in ste se znašli v breznu depresije, tesnobe, samomorilnih misli… lahko svojo celo plačo zapravite za 10 seans. Nato pa doma jeste travo. Pa pohan zrak in sirove luknje. Položnice bo pa stara mama plačala.

Zdaj pa k dogodku, ki se je zgodil ta teden in je pravzaprav povod za tale zapis. Imam kolegico, ki zaključuje študij psihoterapije na Dunaju. Le še diploma ji manjka za piko na i. Zelo strokovna, sposobna, predvsem pa človeška punca. Oseba z empatijo, ki je pripravljena pomagat ljudem v stiski. Svojim pacientom je jasno povedala, kako stojijo stvari. Igrala je pošteno, z odprtimi kartami. In jasno, da je bila njena urna postavka terapije nižja kot drugje. Kar je za ljudi s plitvimi žepi zelo dobrodošla novica. Kot bi ona sama rekla: “Zakaj nekomu računat 70 evrov na uro, če lahko računam 40 in s tem še vedno lepo živim?”

Ampak se je našel pripadnik “specialnih enot”, ki se je odločil, da jo bo anonimno prijavil. Ker jo je hotel zjebat. Slovenska žlehtnoba, primitivizem in zavist v vsem svojem sijaju. Jo je hotel malce zjebat. Pa mu nekako ni uspelo po načrtih. Kako mora šele to bolet. Ne bi me presenečalo, če bi se ugotovilo, da gre za enega tistih, ki so postali psihoterapevti po zaslugi 14 dnevnega hitrega tečaja. Takemu jaz niti črede ovac narisanih na papir ne bi dal čuvat, kaj šele kaj bolj konkretnega.

Koliko pa vam računa terapevt/psihiater?

 

 

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s