LJUBLJANA – mesto, ki ga okupatorji niso mogli spraviti na kolena. Pa tako so se trudili …

Te dni, oziroma včeraj, če smo natančni je v Ljubljani potekal pohod po poti spominov in tovarištva, znan tudi kot pohod na poti ob žici. Tradicionalna prireditev, ki se je letos odvila že 62. po vrsti poteka vse od leta 1957. Od leta 1985 pa je na celotni trasi poti, ki je dolga 32, 5 kilometra speljana tudi urejena pešpot. Istočasno – v času pohoda ob žici – poteka tudi tek trojk v dveh kategorijah oziroma dolžinah. 29, 5 kilometrov šteje daljša tekaška preizkušnja, krajša pa 12, 5. Gre za eno največjih športno rekreativnih prireditev pri nas, z močnim čustvenim nabojem. V teh dneh, je v Ljubljani vsako leto čutiti patriotizem. Ponos. Nezlomljivo “zeleno” ljubljansko srce. In, ker se včeraj zaradi službenih obveznosti – delo na terenu – pohoda nisem mogel udeležit, se spodobi, da se mestu, ki je zadnja tri leta moj dom, na nek način “oddolžim” vsaj s tem blogerskim zapisom.

Skratka … zakaj ne bi na tem mestu za začetek osvetlili nekatera zgodovinska dejstva, po zaslugi katerih bo marsikateremu bralcu iz nekega čisto drugega dela Slovenije bolj jasno, od kje sploh izvirajo temelji te prireditve. In, ker je prav, da vedo tudi mlajši.

Bili so hudi časi, ki se nam mlajšim generacijam zdijo docela nepredstavljivi. Ne le Ljubljana, ne le Slovenija, ne le Jugoslavija … cela Evropa je okušala grozote druge svetovne vojne in trepetala pred okupacijo. A Ljubljana in njeni prebivalci, so na lastni koži vse skupaj doživljali na najbolj boleč in brutalen način. Ljubljana je bila namreč edino glavno mesto v Evropi in nasploh eno redkih mest na svetu, ki je bilo v času vojne popolnoma in v celoti obdano z bodečo žico, ki so jo dopolnjevale žične ovire, bunkerji, utrjeni prehodi. Brez pretiravanja lahko napišem, da je bilo mesto – dobesedno – spremenjeno v koncentracijsko taborišče. Žico so napeljale okupatorske enote italijanske vojske, namen tega početja pa je bil ločiti mesto od zaledja (predmestja), zadušiti morebiten upor prebivalcev in osamiti oziroma nevtralizirati močno odporniško gibanje v mestu.

Vse skupaj se je začelo 23. februarja 1942 in trajalo do 9. maja 1945, ko so v mesto zmagovito vstopile partizanske čete. Po kapitulaciji Italije, ki se je zgodila septembra 1943, so Ljubljano namreč zasedli Nemci.

Skratka, od večernih ur 22. februarja 1942 so meščani in meščanke Ljubljane začeli živeti čisto drugače kot doslej. Tega večera je namreč general Mario Robboti ukazal utrjevanje mesta. Popolnoma so izselili 42 hiš, postavili stražarnice, razglasili policijsko uro in začeli z gradnjo bunkerjev. Najprej je bil dograjen zunanji obroč za katerega so porabili med drugim 1 tono bakra. A to Italijanom ni bilo dovolj. Zato so kmalu pričeli še z gradnjo notranjega obroča, s čimer niso ločili le Ljubljane od predmestja, pač pa tudi center od preostalih mestnih četrti, ter tako mesto razkosali oziroma razdelili na tri notranje cone.

Mislili so, da bodo s tem ubili ljubljanskega duha. Zmotili so se. Več kot tri leta torture, lakote, hudega pomanjkanja in življenja za bodečo žico, so Ljubljančane naredile le še močnejše. Le še bolj odločene, da jih ne bo zlomil nihče. Ne na njihovi zemlji in ne v njihovem mestu.

Po koncu vojne, je bila Ljubljana prvo mesto v nekdanji Jugoslaviji, ki je bilo odlikovano z redom narodnega heroja, sama pot ob nekdanji žici pa je postala simbol ponosa, kljubovanja in upora okupatorju.

Naj ne bo nikoli pozabljeno. In … naj se nikoli ne ponovi.

Smrt fašizmu, svoboda narodu!

 

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s