2 dni in 86 kilometrov pozneje

Vse skupaj se je pravzaprav začelo dogajati, že prejšnjo nedeljo. Nekaj minut po tistem, ko je na stadionu Lužniki v Moskvi, sodnik odpiskal konec finalne tekme svetovnega prvenstva v nogometu. Nekaj minut po tistem, ko je bilo jasno, da je Francija postala svetovni prvak, Hrvati pa so se morali zadovoljiti s srebrno medaljo. Zrl sem v ekran tv sprejemnika, nakar me sestra spomni na moj fb zapis. Če Hrvati ne osvojijo naslova svetovnih prvakov v nogometu, grem peš od domače hiše do slovensko – hrvaške meje. Fak, stari! Obljubo je treba izpolnit, ni druge.

Padla je odločitev, da projekt izpeljemo ta vikend. Antonija (moja mlajša sestra) in Rok (njen fant), sta se odločila, da bosta moje spremstvo. Da bosta moja moralna, logistična in na nek način tudi finančna podpora. Ne bi jima bilo treba iti z mano. Vikend bi lahko brez kančka slabe vesti, preživela na morju ali doma na kavču. Pa sta se vseeno odločila, da gresta. Hvala vama še enkrat tudi tukaj in na tem mestu.

Zdaj pa pridejo tiste vrstice v tekstu, ki bodo malce razčlenile našo avanturo.

Petek, 20. 07. 2018

Ura je minuta čez šestnajsto. Z Antonijo nekaj metrov stran od naše hiše, posnameva prvi videoposnetek, spijeva en energijski napitek in se lotiva poti. Greva čez Ihan, Pšato, Bišče, Malo Loko (vse to so vasi, ki spadajo pod domžalsko občino) in se znajdeva v Šentjakobu. Torej sva že na obronkih Ljubljane. Najin tempo hoje je hiter. Morda na trenutke skoraj prehiter, glede na to, da gre za malce daljši sprehod. Nebo je temno, padat začnejo prve kaplje. Tole ne bo ok, si rečeva … greva midva v prvi lokal na eno kavo, da se tole morebitno deževje umiri. Iz napovedane nevihte na srečo ni bilo nič. Prehodiva Šentjakob, prehodiva Sneberje, pred nama pogled na Kristalno palačo – najvišjo stavbo v Sloveniji. Ko prispeva do BTC- ja si kupiva nekaj za pod zob in še nekaj pijače. Krajša pavza. Nato prečkava Kajuhovo in sva – še vedno z zelo hitrim tempom hoje – že v Štepanjskem naselju. Pot naju pelje dalje pod Golovcem, čez Rudnik. Prvi del cilja (priti do Rudnika) sva že izpolnila. Antonija med potjo večkrat reče: “Res si nisem mislila, da je Ljubljana tako velika”. Če hodiš peš čez mesto imaš občutek, da si v Londonu, ne pa v Ljubljani. A greva do Iga? Pejva. Potegniva še malo. Mrači se. Najin pohod se za tisti dan zaključuje, a nama vseeno uspe priti do bencinske črpalke na Igu. Yes! Tam posnamemo drugi in obenem zadnji videoposnetek za tisti dan – ga, tako kot prvega objavimo na mojem facebook zidu – se naložimo v Rokov avto in pot proti domu. Doma nas čakajo magnezijeve šumeče tabletke, aspirini (da se izognemo “musklfibru”), tuš in postelja.

 

Sobota, 21. 07. 2018

Z Rokom si zjutraj privoščiva kraljevski zajtrk. Spijeva kavo, obesiva en pralni stroj opranih cunj, s sabo vzameva še kolo in se odpraviva na kraj zločina. Tja, kjer smo naše potovanje dan predtem zaključili, ga danes nadaljujemo. Ko prideva na Ig, posnameva prvi videoposnetek, jaz vzamem v roke pohodne palice, si nadanem sončna očala in čepico, Rok odide z avtom do Želimelj in mi kasneje pride nasproti s kolesom. Hodim, hodim, hodim. Mimo mene se pelje starejši gospod na kolesu, ki me čudno gleda, gleda, gleda. Pa mu rečem: “No gospod, a vam dam še sliko za s sabo” Gospod na kolesu jo ucvre naprej in si nekaj mrmra v brado. Verjetno eden tistih, ki so dopoldne jezni nase, popoldne pa na cel svet. Z Rokom se odločiva, da bo najin prvi postanek na gradu Turjak. Tam pozdraviva turjaško Rozamundo, nekaj spijeva in greva dalje. Proti Rašici. Pa potem Velike Lašče, kjer je čas za nekaj prigriznit. Vmes se pri meni pojavijo prve bolečine. Krči v levi nogi, pekoča stopala. Kot, da bi mi jih nekdo žgal z brenarjem. Ampak … bomo zmogli? Bomo ja. V Sodražici se ulije dež. Lije kot iz škafa. Z Rokom se odločiva, da se del poti vendarle peljeva z avtom. Ne gre drugače. V tistem trenutku zacinglja telefon. Antonija je oddelala 8 urni šiht in je na poti proti nama. “A kej rabta, vpraša? Kej za pit, kej sladkega? Za pit še mava, kej sladkega pa lahko. Tu ni nobene trgovine naokrog, tista, ki je, se je zaprla ob 13ih. Antonija je na vsak način hotela in si vsekakor zaslužila biti zraven tudi ob zaključku. Ob velikem finalu. Sprememba plana – da ne gremo čez Bloke, pač pa čez Loški Potok … je padla že prej. In tale Loški Potok, ljudje moji se je vlekel in vlekel in vlekel. Nikoli konca tega jebenega hriba, kjer si grizeš kolena, nikjer konca tega gozda. Zavedajoč se dejstva, da si na kočevskem območju imaš občutek, da lahko vsak hip srečaš medveda. In verjemite, občutek ni najbolj prijeten. In nato … zadnji dve vasici na slovenskem ozemlju. Travnik in Draga. In še en vzpon. Pa še en hrib. Odpovedujejo noge, odpovedujejo vitalni organi. Zalog vode je skoraj povsem zmanjkalo. V zadnji uri sva z Rokom spila več vode, kot prej v celem dnevu. Čutim, da me peče vrat. Kljub deževnemu vremenu je bilo očitno dovolj sonca, da me je konkretno ožgalo.

Pridemo do mejnega prehoda. Žal ne tistega pravega s hiško. zastavo, cariniki, zapornicami in vsem kar sodi zraven, pač pa smo se morali zadovoljiti le s tablo, ki kaže na to, da smo na meji. Posnamemo še en videoposnetek, skočimo v Roziko na odlično pico in počasi domov.

To so izkušnje, ki postanejo spomini. Nekaj, kar bomo nekoč pripovedovali svojim vnukom. Nekaj, česar z denarjem ne moreš kupit.

 

 

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s