Oprosti mi, pape …

Lahko, da se motim a vendar se mi zdi, da so odnosi med očetje in sinovi ena taka posebna, specifična zgodba. Oče in sin sta lahko dobra prijatelja, morda celo poslovno dobro sodelujeta, če gre za družinsko firmo. A je primerov, kjer sta oče in sin tekmeca, ali celo sovražnika dosti več. Nekatere od teh zgodb se celo končajo tragično in najdejo mesto na prvi strani Slovenskih novic. Žal.

Odnos med mano in mojim očetom je vedno bil … sploh ga ne znam opisat. Imela sva se rada, a si tega nikoli nisva znala pokazat. Istočasno pa sva znala pogosto stopit v fazo vojne. Verbalna obračunavanja, ne ravno prijazne besede s povišanim tonom glasu, dostikrat na meji fizičnega konflikta. In nato tiha maša. Ko drug z drugim nisva spregovorila nekaj dni ali celo nekaj tednov. Oba relativno dobra retorika, z močnim glasom. Oba vročekrvna in temperamentna, kot se za nas, ki imamo nekaj balkanske krvi  v sebi, tudi spodobi. Oba trmasta, in v mnogih pogledih karakterno popolnoma nekompatibilna. Najini življenski filozofiji pa diametralno nasprotni. Jaz nežna, občutljiva umetniška duša. Naiven idealist, ki je verjel, da bo spremenil svet. Fotr pa neusmiljen realist, na trenutke celo cinik, ki mu je izpolnitev samega sebe predstavljalo trdo delo. Fizično delo. V njegovem svetu ni bilo prostora za moje umetniške ambicije. In, ker on ni spoštoval mojih sanj, želja, mojega truda in mojega dela tudi jaz nisem cenil in spoštoval njegovega. Odlični pogoji za nenehne konflikte.

In bili so nedeljski popoldnevi. Čas po kosilu. Čas, ko je fotr aktiviral legendarni gramofon znamke Iskra. Sive barve. Moram priznat, da je očetova zbirka gramofonskih plošč res impresivna. On je zbiral gramofonske plošče, jaz knjige. Vsakomur svoje pač. In vsako nedeljo je prišel na vrsto tudi Oliver. Brez izjeme je bil Oliver na playlisti. Jaz sem – kot se za večnega upornika, pripadnika plemena imenovanega: Vedno kontra spodobi – začel nažigat Metallico. AC/DC, Gun’s n Roses.

“Kako lahko poslušaš to žaganje”, mi je večkrat rekel fotr.

Nisem mu ostal dolžan in mu rekel: “Kako lahko ti poslušaš to dalmatinsko patetiko?”

In potem človek malček odraste. Dozori. Neke stvari dojame. Spremeni percepcijo. In začne to isto “dalmatinsko patetiko” poslušat tudi sam. Prvi komad s katerim me je Oliver “kupil”, je bila Cesarica. Če se malce pošalim … ne vem na kakšni drogi je bil Gibboni, ko je pisal tekst tega komada, a moralo je biti nekaj res močnega in kvalitetnega. In, če je Gibbo pisal briljantne tekste, je Oliver briljantno pel. Tudi če bi pel številke iz telefonskega imenika, bi to odlično zvenelo. Poleg tega je Oliver Dragojević imel to sposobnost, da je človeka znal umirit s svojim glasom. Raskavim, rahlo počenim, prepoznavnim glasom. S svojo umirjeno, a vseeno srčno interpretacijo. In nekje vmes, med raziskovanjem njegovega izjemnega glasbenega opusa, je prišel tudi komad: Oprosti mi pape. Ne vem zakaj, a ob tej pesmi sem se vedno zjokal kot malo dete. Zarezal je. Globoko. Pregloboko, morda. In dregnil tja, kamor morda ne bi smel.

Hvala, kapetane. Sve je kako mora bit. I sad je sve to more samo zate.

Oliverova 'abeceda malih tajni': Smatrao je novac prokletstvom

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s