Včasih imam občutek, kot da je cel planet Zemlja že štiri leta v nekem ogromnem pralnem stroju, ki ima le en program. Imenuje se centrifuga. Vse od marca 2020, ko je na obisk prišel covid in smo bili prvič v sodobni svetovni zgodovini priča psihološkemu eksperimentu brez primere, nas ves čas premetava. Malo levo, malo desno, veliko tresenja in ožemanja. Ožemajo nas z novimi dajatvami, vedno višjimi davki, vedno višjimi cenami v trgovinah, istočasno pa nam perejo možgane, da je vse kar počno pravzaprav za naše zdravje, našo varnost, naše dobro. Kar ne bi moglo biti dlje od resnica. Peščica ljudi, ki prek BlackRocka in Vanguarda obvladuje zahodni del sveta, ima svoje plane. Oni so člani kluba, v katerega mi “navadni smrtniki” nismo vabljeni. In ne, njihov plan ni, da bi skrbeli za našo varnost ali zdravje. Njihov plan je, da se nas čimveč znebijo v čimkrajšem času. Da bodo oni, ki imajo že tako vse a jim ni dovolj, imeli še malo več. BlackRoooock. Vaaaaanguard.
Kako se lahko na relativno eleganten način znebiš večje količine ljudi v relativno kratkem času? Precej preprosto. Umetno ustvariš neko plandemijo, pardon epidemijo. Ustvaril si torej problem. S pomočjo stroke, ki si jo podkupil, politike, ki je na tvoji plačilni listi že od nekdaj in medijske mašinerije si prestrašil ljudi. Prepričal si jih, da je problem resen. Ampak, ker si ti rešitelj sveta ljudem nisi ustvaril le problema. Pač pa tudi rešitev. Cepivo. Ni sicer še prišlo do tretje raziskovalne faze, a pustimo podrobnosti.
Lahko pa za depopulacijo uporabiš drugačne metode. Na nekem območju deluješ vrsto let. Malo podtalno in malo na skrivaj ustvarjaš razmere, ki vodijo v napetosti. Napetosti vodijo v konflkt. Konflikt lahko postane neobvladljiv in eskalira v vojno večjih razsežnosti. Celega kupa ljudi si se znebil, pa še bogato zaslužil s prodajo orožja. Kakšna težka faca.
Dve leti že poslušam naše, evropske in ameriške mainstream medije, ki ves čas govorijo o rusko – ukrajinski vojni. Khm… vse od 24. februarja 2022, ko so enote ruske vojske vkorakale na jugozahodno območje Ukrajine (Donetsk in Lugansk) je bilo jasno, da gre za proxy vojno. V resnici gre za spopad med Rusijo in zvezo Nato oziroma ZDA. Ukrajina je v tej zgodbi le vaba. In kolateralna škoda. Tako z vidika porušenih mest, izgube ozemlja, kot tudi vojaških in civilnih žrtev. Eno od mnogih dejstev, ki so nam jih zamolčali je tudi to, da so vojaški inštruktorji zveze Nato bili v konkretnem številu zelo dejavni v Ukrajini že leta 2014. Pa njihovi generali tudi. Medtem, ko so prvi urili ukrajinsko vojsko, so drugi načrtovali utrjevanje potencialne obrambne linije. Še posebej Bakhmut in Avdiivka sta dva primera neverjetno utrjenih mest, ki jih je po logiki Nato vojaške filozofije nemogoče osvojiti. A so Rusi dokazali nasprotno. Obe mesti strateškega pomena so zavzeli. Resda z veliko žrtvami, pa vendar.
Vse od leta 2014 se je nad rusko manjšino živečo v tem delu Ukrajine izvajal teror s strani ukrajinskih simpatizerjev nacističnega gibanja, da se politično korektno izrazim. Od prepovedi rabe ruskega jezika v javnosti, umikanju ruščine iz učnega programa v šolah, do neizplačila pokojnin. In seveda fizičnega nasilja, obstreljevanja, bombardiranja. Provokacija na provokacijo. Ukrajinsko vodstvo je vleklo poteze, ki so bile njihov samomor pa takrat tega niti vedeli niso. Že marca 2022, torej dobrih 14 dni po začetku specialne vojaške operacije, bi se vse skupaj lahko uredilo za pogajalsko mizo. Na mizi je bilo premirje. A se je zapletlo. Prišel je človek, ki že vso svojo politično kariero velja za katastrofo na dveh nogah. Nekdanji župan Londona in bivši britanski premier Boris Johnson je podpis mirovnega sporazuma preprečil. Skuštran kot je bil je dal vedeti, da je le izvrševalec ukazov od zgoraj. Kot 99,9% ostalih politikov.
Vojna prinaša dobiček, mir pač ne. V lanskem letu so ZDA le iz naslova prodaje orožja, streliva in vojaške opreme zaslužile dobrih 237 miljard dolarjev. Mnogi ameriški senatorji in kongresniki so svoje delnice “parkirali” v ameriške orožarske firme. Njim mir ne ustreza, ker iz nekih povsem sebičnih razlogov želijo, da vojna traja čimdlje. Po možnosti do poslednjega Ukrajinca. Kot sem zapisal že zgoraj: v tej zgodbi so oni le kolateralna škoda. Nujno zlo. Popolna degradacija naroda, ki poseljuje – z vidika površine – največjo evropsko državo.
Pravijo, da je resnica prva stvar, ki umre v vsaki vojni. Če bi resnica bila živa, nam ne bi bilo treba poslušat nebuloz o tem, kako je na račun “rusko – ukrajinske” vojne za vsako ceno treba s knjižnih polic odstranit dela ruskih avtorjev. Kaj ima pokojni Tolstoj z dogajanjem v letu 2022? Pa Čajkovski ni več zaželen v operi. Zakaj? Rusija je dobila prepoved nastopanja na Eurosongu, njihovi športniki in športnice so imeli in še vedno imajo zaprta vrata na vseh mednarodnih tekmovanjih. Še dobro, da veljajo za Izraelce enaki vatli in enaki standardi, kajne?
Evropa, ki je že vse od konca druge svetovne vojne le privesek in koristni hlapec ameriškega hegemona s politiko večnega hlapčevanja evropsko gospodarstvo vodi v propad. Medtem, ko rusko gospodarstvo kljub vsem sankcijam in omejitvam že lep čas raste, se v najbolj razvitih evropskih državah dogaja nasprotno. Zapiranje podjetij, selitev proizvodnje na azijski trg, odpuščanje delavcev. Sploh v Nemčiji bo letošnje leto brutalno. Ni več poceni ruskega plina in nafte. Ni več poceni ruskega svinca, železa, bakra, urana, litija, itd. Sami sebi smo s sankcijami prestrelili obe koleni zato bomo kmalu začeli šepati.
Superiorni zahod, arogantno bleščeč v mehurčku lastne pomembnosti in nepremagljivosti je popolnoma napačno ocenil stanje v Rusiji. Podcenjevali so enotnost naroda, podcenjevali so njihovo gospodarsko in vojaško moč. Čisto kot zanimivost: zmogljivost ruske vojaške industrije je sedemkrat večja od zmogljivosti vojaške industrije celotnega Nato kompleksa. Trikrat sem šel preverit ta podatek, ker se mi je zdelo nemogoče. Nekaj kar ni možno. Pa je.
Kakšno je stanje na fronti zdaj? Ukrajinska vojska je tik pred popolnim kolapsom. Njihova opevana in dolgo napovedovana protiofenziva se je sprevrgla v katastrofo, saj so jih na celotni fronti pričakale tri ruske obrambne linije. A že priti do njih je bilo na terenu polnem min težko. Že v bitki za Bakhmut je bilo videti, da jim zmanjkuje sape, padec Avdiivke pa je ukrajinsko vojsko ne le v vojaškem, pač pa tudi psihološkem in moralnem smislu dotolkel do konca.
Kakšna tragedija. Mladi fantje z obeh strani meje umirajo. Za neke višje strateške cilje nekih malo močnejših igralcev, ki jim ne gre za naše dobro in naše zdravje. Pač pa za njihov vpliv, moč in profit.
ČRNO BELA SLIKA V BARVAH 
Komentiraj