SLOVENIJA – DEŽELA IZOBRAŽENIH IDIOTOV.

 

 

Statistični podatki kažejo, da ima Slovenija med vsemi članicam EU najvišji delež študentov med mlado populacijo. Dolgoročno gledano to posledično pomeni, da Slovenci postajamo najbolj izobražen narod Evropske Unije. Juhu! Super. Krasno. No, v bistvu ni tako zelo krasno. In to iz najmanj dveh razlogov. Prvič : Gospodarska situacija v državi je – bodimo pošteni, porazna. Vsak dan gre v stečaj, ugasne, umre vsaj eno svoje čase uspešno podjetje. Uradno, torej registrirano brezposelnih ljudi v Sloveniji je 130 tisoč. Neuradno? Vsaj 40 tisoč več. Pač mnogi, ki ostanejo brez službe se ne prijavijo na Zavod za zaposlovanje, ker v tem ne vidijo nobenega smisla, zato jih v uradni statistiki ni. Drugič : Če nekdo diplomira na fakulteti še ne pomeni, da bo dobil službo. Še več, upam si trditi, da bo nek tesar, pečar, zidar, kuhar, nekdo, ki ima “le” triletno poklicno šolo dobil službo dosti prej kot nek diplomiran sociolog recimo. In, če nekdo diplomira na fakulteti to še ne pomeni, da je s študijem pridobil dobro razvite delovne navade, visoko stopnjo samodiscipline, to še ne pomeni, da gre za človeka, ki zna biti kreativen, prilagodljiv, iznajdljiv, nekonflikten v komunikaciji z nadrejenimi in sodelavci, čustveno inteligenten, lojalen podjetju …saj veste vse tiste stvari, ki jih sodobni delodajalci pričakujejo od svojih zaposlenih. Ko nekdo diplomira na fakulteti je dokazal le to, da je v določenem časovnem obdobju opravil določeno število izpitov. Dokazal je, da se je neko snov sposoben napiflat. Nič več kot to. Pa nikakor nimam namena razvrednotit ali podcenjevat pomena formalne izobrazbe. Daleč od tega. Si pa upam trditi, da je študij na fakulteti močno precenjena zadeva. In potem imamo cel kup mladih, inteligentnih, izobraženih ljudi, ki mrzlično, manično iščejo službo in na koncu, ko leto dni dobivajo zavrnitve obupani pristanejo na Zavodu za zaposlovanje, odvisni od državne socialne podpore, ki znaša veličastnih 260 evrov mesečno ali finančne pomoči staršev. Tisti bolj odločni in pogumni pa spakirajo kovčke in odidejo v tujino.

Si pa ne morem kaj, da ne bi z vami delil neke zgodbe, ki spada v kategorijo saj ni res pa je. Pred časom sem bil na kavi s kolegico – privlačno, simpatično, inteligentno žensko, ki je izjavila, da nikoli ne bi šla v zvezo z moškim, ki nima vsaj univerzitetne izobrazbe. Rekla je ‘vsaj’. Torej je še bolj zaželeno, da ima tipček magisterij ali doktorat. Tako butaste izjave, tako patetičnega pogoja za izbor potencialnega partnerja pa res še nisem slišal, pa sem slišal že marsikaj. Sploh pa tega ne bi pričakoval iz njenih ust. Vedno sem jo imel za razumno punco. Očitno sem jo malce precenjeval. Če bi ona to argumentirala z besedami, da pač od svojega partnerja, fanta, bodočega moža pričakuje, da je inteligenten, razgledan, dober sogovornik, človek dobrih manir in uglajenega obnašanja, skratka svetovljan bi vse skupaj še nekako razumel. Tako je pa vse skupaj ostalo neizrečeno. Ko sem kasneje z nekim kolegom klepetal o tej zgodbi je bil njegov odgovor jasen : ” Stari, saj ona ne išče tipa, ki bo izobražen zaradi izobrazbe same. Išče tipa, ki ima denar. Nekoga, ki je bogat. A res nisi dojel?” Aaa, tako torej. Ja pa povej ljubica draga. Kaj te je sram. Bodi iskrena, bodi odkrita, bodi direktna – (kot otroci smo bili vsi brutalno iskreni, odkriti, direktni, zakaj, ko odrastemo nismo več taki?) pa lepo povej. Iščem moškega, ki ima keš. Nekoga, ki je bogat. Ona pač ne išče nekoga, ki bo dober sogovornik in jo bo znal objet, ona ne išče nekoga, ki zna biti nežen in pozoren, in sploh ni važno, če ji bo znal kvalitetno polizat muco in jo zmasirat – navsezadnje to lahko stori tudi mišičast lepotec z lokalnega fitnesa (veste, ženske so praktične) ona išče sponzorja. Pa je tako težko to povedat? Bistveno bolj všeč so mi brutalno iskreni ljudje kot ljudje, ki zavijajo stvari v celofan, da bi izpadle lepše. Bolj …sprejemljive. Živimo v časih, ko je sprejemljivo skoraj vse. In, če ženska iskreno pove, da išče moškega, ki ima vedno polno denarnico v tem ne vidim nobene težave. Nekatere ženske pri moških padajo na videz, druge na inteligenco, tretje na smisel za humor, četrte pa na – bog jim pomagaj, vsega naštetega. Skromne punce. No, o teh “skromnih” puncah več besed v enem mojih naslednjih blogov.

Vrnimo se k bistvu. K slovenski mladini. Saj veste …na mladih svet svoji, pa strici iz preteklosti, ki so nam mladim ukradli prihodnost in tako naprej. Kakšen je povprečen slovenski študent Današnji, sodoben študent je ignorantski, neaktiven, družbeno neangažiran, pohlepen osebek. Svojo energijo usmerja v eno od treh stvari. Tisti, ki ne vidijo dlje od svojega nosa so neutrudni žurerji, ki se zabavajo ves čas. Dobrodušni veseljaki, ki so nepogrešljivi del vsakega dobrega žura. Po možnosti takega, ki ga organizira študentska agencija Collegium, kjer tisoče slovenskih študentov v Poreču, Rovinju, Kanegri ali kjerkoli že veselo pleše v ritmu Modrijanov ali Kingstonov in spije take količine alkohola, da bi še vsega hudega vajene Ruse ali Irce že zdavnaj vrglo po tleh. Saj jih razumem. Kdaj pa se bodo zabavali, če ne zdaj, ko so mladi? Pri 70ih, ko jih bo vse bolelo zagotovo ne. Žurajmo ga, jebemti! Imejmo se fajn. Osvajajmo punce, ki jih v treznem stanju ne bi upali ogovoriti. Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan. Jutri bomo imeli mačka. 🙂 V drugo kategorijo študentov spadajo tisti ambiciozni. Tisti zagnani, ki se borijo za dobre ocene. Tisti, ki si želijo uspešne kariere. Taki so mi všeč. Taki vzbujajo vsaj malce upanja. Razgledani, skulirani ljudje, ki vedo kaj hočejo. Nekateri med njimi imajo celo presenetljivo visoko čustveno inteligenco in čut za solidarnost. V njih verjamem. Samo politike naj se izogibajo. Ali pa ne. Ali pa bi ravno taki ljudje morali v politiko, da bi to obubožano državo potegnili iz blata. V tretjo kategorijo pa spadajo tisti, ki ves čas študija razmišljajo o tem kako na hitro obogateti in biti glavni na vasi. In, če mislite, da je tako razmišljanje omejeno zgolj na študente ekonomske fakultete se motite.

Študent bi naj bil človek, ki tudi študira. Ponavljam, tudi študira. Ne pa, da mu zadostuje že dejstvo, da je dosegel pogoje za ohranitev študentskega statusa in mu je to najbolj pomenbno. Pa to je katastrofa! Ste vedeli, da je ljubljanska pravna fakulteta že vrsto let znana po tem, da si zapiske iz predavanj študentje med sabo prodajajo. Ne izposojajo si jih. Prodajajo jih. Pa smo spet pri denarju, kajne?

Jezen sem na svoje sovrstnike. In jezen sem tudi nase. Navsezadnje tudi sam pri svojih 29ih spadam v mlado generacijo. V generacijo, ki bo morala nekega dne prevzeti odgovornost in voditi to državo. In srčno upam, da bomo to znali početi bolje, bolj človeško, bolj pošteno kot to počnejo izobraženi idioti, ki jih imamo na oblasti sedaj. Zakaj sem jezen, se sprašujete? Ker smo apatični. Otopeli. Ker se zdi kot, da se nam gladko jebe zato kaj se v državi dogaja. Ravno mi, mladi bi morali z novimi idejami, svežo energijo in optimizmom začeti graditi neko novo, drugačno, boljšo Slovenijo. Je pa problem. Smrduhi v parlamentu – levi, desni in vsi vmes se oklepajo položajev kot gozdni klop, ki se zarine v kožo.

Za konec le še ena zgodba, da boste bolje razumeli kaj hočem povedat. Bil je november. Pisalo se je leto 2012. Najprej so se zgodile demonstracije v Mariboru, nekaj dni kasneje pa t.i. Vseslovenska ljudska vstaja v Ljubljani. Kličem kolega. Diplomiranega sociologa, ki je brez službe že leto in pol, njegov edini prihodek pa je mizerna socialna podpora.                                

” Stari, na demonstracije grem. Greš zraven?”                                                                                 Nekaj časa je v slušalki tišina, nato reče : “Sorry, ne da se mi. Mraz je zunaj, pa megla. Jaz lepo TV gledam.”

Jebemti, ni ga čez domači kavč anede?